Zdaj je čas, da …
– se najdem,
– sem pozitivnejša,
– bom dobre volje,
– bom prijaznejša in bom drugače gledala nase,
– rišem, ker sem drugače slabe volje,
– samo sedim in ne delam nič,
– postanem odgovoren,
– končno grem na zabavo,
– smo hvaležni.
– ODRASTEM.
Devetošolci so se preizkusi v tvorbi različnih propagandnih besedil.
galeja, leto 1489
Dragi dnevnik!
Saj mislim, da je tako, da je leto 1489. Nimam več občutka za čas. Dnevi postajajo noči in noči dnevi. Občutek imam, da mi življenje razpada pred očmi. Cele dneve delam in ničesar ne dobim v zameno. Poleg tega pa še ta novica pred nekaj dnevi. Dobri ljudje so mi povedali, da me žena vara, saj se je poročila z drugim. Vsaj za otroka sem vesel, ta vendar živita svoje srečno življenje, za katerega sem tudi sam prosil boga. Kaj vse bi dal, da bi ju še videl ali še zadnjič v življenju stal na trdnih tleh in ne na tej razpadajoči galejici. Res ni lahko.
Življenje galjota je res ubijajoče. Cele dneve delaš in se trudiš, da bi ta ladja hitro plula in na koncu za kosilo dobiš le star, plesniv kos kruha, ki ga še ribe ne bi želele pojesti.
To življenje galjota je res pravi pekel. Ta novica glede moje žene me je res do konca potrla. Iz življenja mi je vzelo tisto malo iskrico upanja, da bom lahko preživel te muke in se vrnil nazaj k moji predragi družini.
Ko bi le lahko rekel, da imam tukaj vsaj prijatelje pomorščake. Kje le. Ti so še najhujši. Ponudiš jim prst, vzeli pa bi kar celo roko. Večina od njih je že obupala, kakor bom počasi tudi jaz počasi. Na tem planetu zame ni več sreče.
Ti, ki zdaj to bereš, resnično upam, da ti bo v življenju šlo lepše, kakor gre meni. Obljubi mi, da ne glede na to, kar se ti zgodi v življenju, ne boš postal galjot, če nočeš pred svojimi očmi gledati razpadajočega življenja.
galjot
galeja, leto 1369
Dragi dnevnik!
Ne vem, kateri dan je, kje smo, ampak vem, da je to veslanje pravi pekel. Veslam ves dan, le redko me kdo zamenja, vsak dan prosim boga, da mi pomaga, ampak verjetno sem si zaslužil to peklensko delo.
Zraven tega peklenskega dela sem še izvedel, da me moja žena vara, otroka sta vesela, jaz pa tu na galeji brodim skozi življenje. Res ne vem, če bi še sploh šel nazaj. Oh, ribice, ve me boste celega obglodale. Oh, ta svet res ni tako lep. O, človeštvo, nič ni hujšega kot to. Če bi mi le kdaj bog pomagal.
Oh, bog, zakaj, zakaj sem jaz tisti, ki mora to početi? Kljub temu hočem domov na suha tla, tja, kjer stoji moja hišica, prosim, popelji me tja, kjer je moja ženkica.
Ne vem, kaj je sploh smisel takšnega veslanja. Zakaj nas ne obglavijo? Saj nimam ne moči in ne volje do življena. Bog, usmili se me in me vzemi k sebi v nebo, da bom tvoj suženj. Hodil bom za teboj in naredil vse, kar mi boš naročil.
O, bog, rotim te, daj, vzemi me k sebi v naročje za kratek počitek.
O, bog …
galjot
galeja, 112. dan na morju
Dragi dnevnik!
Današnji dan je bil isti kot vsak drugi. Ne vem več, kateri dan je, saj sem izgubljen. Danes sem se zbudil, v našo sobo so nam dali zajtrk. Za zajtrk smo dobili isto kot vsak dan, suh star kruh in 2 sardeli. Vsak dan sem bolj utrujen, mislim, da bo počasi konec mojega težkega življenja.
Z bolečinami še veslam, misli, ki me še ženejo, so misli na mojo družino. Vsak dan molim, da bi morje nam pomagalo, da bi čim prej prišel na suho, na svoj dom. Počutim se zelo slabo. O, bog, pomagaj mi. Živ sem še, a se ne počutim živega. V mojem telesu ni moči in v moji duši ni smisla.
Medtem ko vsakodnevno veslam, gledam galebe, ki svobodno letijo. Velikokrat si želim biti v njihovi koži, saj so svobodni in jih nihče ne tepe, če ne veslajo dovolj hitro. O, morje sinje, pomagaj mi, o, veter, pomagaj mi, da še kdaj pridem na suha tla, da pojem nekaj drugega kot stare in suhe ribe.
Veliko mojih prijateljev na galejici je že umrlo. Jaz bi verjetno tudi umrl, če ne bi imel v mislih moje družine.
Bog, prosim, daj nam novih moči, da zaveslamo in ponesemo galejico na kopno do naših domov. Vedno bolj se mi dozdeva, da kljub temu da počasi že umiram, imam še največ življenja med vsemi nami. Vsak večer pred spanjem še zmolim, da bo moja družina srečna in zdrava, četudi mene morda ne bo z njimi. Z bolečinami ležem v mojo trdo posteljo in si še z zadnjimi kančki moči zaželim, da se še zbudim, da z novimi močmi zaveslam proti domu.
Draga družina, če se ne vrnem k vam, živite zdravo in srečno življenje za razliko od mene. Če pa se še vidimo, bom najsrečnejši človek na svetu, kljub temu da imaš ti, žena moja, že drugega moža in otroka ne živita več pri njuni mami.
Zbogom
galjot
sredi morja, 3. 5. 1566
Dragi dnevnik,
naj povem ti že kar na začetku, ko boš to bral, me več ne bo.
Še lastnega imena se ne spomnim, kaj šele dneva, leta. Vem le, da sem galjot na galeji sredi širnega oceana. Spomnim se le svoje družine in bogatega kopna. Hčer in sina imam. Hčer se bo kmalu poročila, sin pa novo mašo bo pel. Strto srce pa kljub temu jaz, galjot, imam.
Naj povem svojo zgodbo tebi, da vedel boš, kakšno je to človeštvo.
Bil je navaden dan, sončen, lep in nasmejan, a jaz sem bil obtožen umora županove hčere. Dobro vem, da sam oče jo je, saj sram ga je bilo njene hudobije in pohlepnosti. Jaz tako in tako nisem imel možnosti proti močnim oblastem, zato so me poslali na galejico do smrti ali pa še dlje. Žena moja je bila razočarana, a obljubila mi je, da me bo čakala. Hčer in sin sta se me sramovala, pa čeprav sta vedela, da nisem kriv.
Prve dni sem še štel na galejici, a potem hitro ugotovil, da mi ne bodo pomagali. Tudi drugi kaznjenci so bili večinoma krivi, pa prav tako niso ničesar naredili. Nekateri so bili tudi ujetniki, ki so se oblastem uprli. Jaz jih nisem videl kot hudobne ljudi, zato smo postali galejski bratje. Večinoma smo si pripovedovali o družini in prejšnjem življenju. Moral sem opravljati najtežjo delo s tisočimi drugimi. Cele dneve smo veslati in norali preživeti s polovico kruha na dan in umazano nepitno vodo.
Enega dne sem se vojakom postavil naproti, da so pogoji nemogoči, a so me zvezali k jamboru. A ne misli si, da so mi dali samo klofuto. O, ne! Polomili so mi dvanajst prstov, šest na roki in šest na nogi. Počutil sem se, kot da bom umrl, a kljub temu živel. Tisto noč sem moral preživeti zunaj, zagotovo je bila zima, saj poleti ni nikoli tako mrzlo. Čisto sem bil zmrznjen, nisem mogel več zdržati, zato sem pričel moliti in prositi Boga. Prosil sem ga, da bi še enkrat videl dom in stal na suhih tleh. Obljubljal sem mu tri darove: mašni plašč, kelih zlat in glasen zvon. Začel sem prositi veter: “Le vlec, le vlec veter hladan, veter hladan, veter močan!” Nisem vedel, če sanjam, saj je veter zapihal in pred mano je bil mladenič. Ne vem zakaj, ampak sem dobil močni občutek, da ga vprašam, kako je doma, saj že dolgo nisem videl drugih ljudi. Najprej mi je povedal, da me pozna in ve, da sem iz bele Ljubljane. Občutil sem srečo in veselje in se zamislil, če me je prišel rešit. Povedal mi je, da bo moj sin pel novo mašo. Tako sem bil ponosen nanj. Skoraj sem pričel poskakovati, ko mi je še povedal o hčerini zaroki. Komaj sem čakal, da pridem domov. Tukaj pa se ustavi … Ko je prešel na ženo in da ima drugega, sem začutil ponižanje, strah, jezo in predvsem žalost. Pa prav ona mi je obljubila, da me bo čakala. Zakaj, o, Bog, zakaj?
Zavedel sem se, da se bo tu moja pot zaradi takšne novice končala. Naročil sem mladeniču, naj mojemu sinu odnese zlat kelih, hčeri zlat prstan in moji ženi novico, da živ ni več ubog galjot.
Tukaj zdaj pišem tebi, da ne boš naredil enake napake. Ne dovoli, da ti majhne stvari stopijo v glavo in živi lepo ter predvsem varno življenje. Tako …
“Le vlec, le vlec, veter hladan, veter hladan, hudo močan! Veselite se, ve ribice, ker boste pile mojo kri; veselite se, ve ribice, ker boste glodale moje kosti.”
galjot
galeja, 1923. dan
Dragi dnevnik!
Še kar sem tu, sredi širnega morja. Moj pogled šviga levo pa desno. Oh, ko bi le spet zagledal raj na zemlji.
Sedim ter veslam. Veslam, veslam, veslam. To je še vse, kar delam. Šibki veter se poigrava z mojimi lasmi, delo še otežuje. Roke toge, komaj še veslam. To neizprosno delo me utruja in le stežka še čutim svoje okončine.
Vsak dan je enak. Moja energija nevarno pada. Gledam terin gledam. Izostrim svoje oči v daljavo, toda vse, kar vidim, je morje.
Danes je bil še posebno težek dan, saj sem razmišljal o stvareh, ki bi jih lahko imel, če ne bi bil pripet na to ladjo. Krepke solze so mi spolzele po licu, ko sem pomislil na svojo družino, na svojo ljubo družino. Žena. Čudovita ženska, čarobna, resno, moral bi jo spoznati. Sin. Tako pameten in ljubeč. Pa hči. Tako bistra in razigrana. Oh, punčka moja, ko bi te le spet lahko videl.
Te tri čudovite osebe so razlog za moj obstoj. Čeprav niso tukaj z mano, jih lahko čutim v svojem srcu.
Sonce se poslovi, na nebu pa prevladajo zvezde in luna. Jaz pa tukaj sam sedim, tu čakam na dan, ko bom lahko tudi jaz zavladal, vladal svoji usodi.
galjot
Pesem je umetnost, ki prihaja iz nas, kar nekdo čuti, anestezijsko nadomestilo, domišljija, je besedilo s pomenom ali brez, nekaj, kar te pomirja, glasba, ki te sprosti, krajše literarno besedilo, besedilo z rimami, nekaj, kar spesnimo.
Rad bi napisal pesem o življenju, o pouku na daljavo, o vesolju, o naravi, o življenju, o norih sanjah, o ljudeh po svetu, o veselju, o nemogočih stvareh…
Pesem nastane, ko se v nas prepletajo različna čustva, ko se po glavi podijo različne misli, ko se v nas odpre domišljija, ko ima verze, rime, kitice, ko nastanejo ideje, ko veš, o čem boš pisal, ko si ustvarjalen, ko najdeš rime.
Pesem nastane, če imamo dobre ideje, če jo hočemo narediti/napisati, če jo napišem, če imaš domišljijo, če jo začutiš, če se potrudiš in imaš voljo.
Pesem je ljubezen, ker prihaja iz srca, ker je ni mogoče ustaviti, ker je sproščujoča, ker je neskončna, ker je nepremagljiva, ker nas lahko razveseli ali razžalosti, ker govori o čustvih, ker jo pišemo z veseljem, ker jo pišemo z ljubeznijo.
Učenci 6. razreda so ob pesmi Borisa A. Novaka Prebesedimo besede razmišljali in iskali ideje o besedah.
Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane, neizgovorjene.
Odkrijmo kakšne prisrčne, premišljene.
Ustvarimo kakšne lepe, vesele, dolge.
Skujmo izmišljene, ljubeče.
Izmislimo si kakšne nove besede.
Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane povedi.
Odkrijmo kakšne neznane črke in besede.
Ustvarimo kakšne rime, zgodbe.
Skujmo stavke, povedi, rime, kitice.
Izmislimo si kakšne nove besede.
Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane, neizgovorjene.
Odkrijmo kakšne neznane, stare, nove.
Ustvarimo kakšne razburljive, vesele, lepe.
Skujmo kitice, verze, vesele besede.
Izmislimo si kakšne nove besede.
Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane, nepremišljene.
Odkrijmo kakšne neznane, čudne.
Ustvarimo kakšne velike in majhne.
Skujmo debele in suhe.
Izmislimo si kakšne nove besede.
Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane črke.
Odkrijmo kakšne neznane besede.
Ustvarimo kakšne rime.
Skujmo besedne načrte.
Izmislimo si kakšne nove besede.
Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane, opravičene.
Odkrijmo kakšne neznane, nezakonite, neodvisne.
Ustvarimo kakšne smešne, zabavne, norčave.
Skujmo besedila: pesmi, verze, romane.
Izmislimo si kakšne nove besede.
Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane besede.
Odkrijmo kakšne neznane besedne igre.
Ustvarimo kakšne igre besed.
Skujmo nove misli.
Izmislimo si kakšne nove besede.
Učenci 6. razreda so skušali prebesediti besede. Nastale so naslednje nove besede.
Štedilnik je postal kuhalnik.
Zemljevid se je spremenil v kažipot.
Sladoled je odslej lizoled.
Knjiga se je spremenila v knjigolist.
Žaba je postala regica.
Okno lahko poimenujemo skozigled.
Časopis se je prebesedil v listopis.
Očala so postala dobrovidke.
Ura bo od zdaj naprej časovnik ali časomer.
Tablo so presedili v tablopis.
Muca je postala mjavka.
Žoga se je hitro spremenila v odbijalko, zmaj pa v bruholeda.
Telefon je postal klicalnik in igralnik.
Papir so prebesedili v risopir.
Televizija se imenuje gledalnik.
Stol se je prebesedil v sedalnik, radiator v toplator.
Kuhalnica je postala mešalka.
Dojenčka so prebesedili v jokača.
Jože Mrož pride v Portorož,
zagledal je prelepo dekle na obali.
Močno se je zaljubil
in začeli so v drami.
Mrož močno je zaljubljen,
da riba samo čudi se.
Le zakaj mrož tako obnaša se?
Ribi to sploh ni všeč,
zato ne pogleda ga več.
Mrož cel žalosten je,
zato v disko gre,
da en ples zapleše.
Riba se začudi,
kakšne gibe Mrož ji nudi.
Hotela je zaplesati,
saj se noče osramotiti.
Z mrožem sta zavrtela se.
Po plesanju na večerjo gresta
in se pogovarjata,
kot da se poznata že leta.
Lepo sta se imela
in sta se odpravila v sobo 102
ter za eno noč zadremala.
Naslednji dan se poslovita,
spomin cel dan kroži po njuni glavi.
Tako sta ugotovila,
da se imata rada,
zato skupaj odšla sta iz Portoroža.
V naš mali Portorož
pride velik mrož.
Na plaži zagleda lepotico
lepo veliko Ribo.
Povabi jo v kino.
Njej se ni zdelo fino.
Povabi jo na valček,
osramoti se kot palček.
Gospodu Mrožu je hudo,
več sreče prihodnjič bo.
V naš Portorož
pride ekstra dama,
ki se obnaša kot ena krava.
Mrož jo povabi na večerjo.
Ona si naroči morsko travo z zverjo.
Mrož sam pri sebi reče si:
“Ta prava zame ni.”
Ta naš mrož gre v fitnes
izklesati si telo,
da bo izgledal lepo.
Mrož zagleda eno lepo ribo,
ki rada pije pivo.
Povabi jo v disko,
z njo res fajn se ima.
Zato zasnubi jo in
že sta domov odšla.
Jožef Mrož na plaži leži
in se v mladenko Ribo zaljubi.
Ponudi ji ribjo bonboniero
in jo povabi na riviero.
Domišljava ribica se smeji
in ga odslovi.
Jožef Mrož je potrt
in se sam odpravi na trg.
Mladi mož pa seveda ne obupa
in zamere ne kuha.
Ko se ohladi,
takoj na plažo odhiti.
Ko na plažo prihiti,
ribe tam več ni.
Mrož se od žalosti v vodo potopi.
Videl sem jo v Portorožu,
tisto lepo ribico.
Šel sem do nje in
jo vprašal, kako ji je ime.
“Ime mi je Riba,
ki z repom rada miga.
Sem lepa fina dama,
ki res zažiga.”
Zaljubil sem se vanjo,
saj je bila lepa kot riba,
ki ob večerji rada riga.
Hitro skočil sem v vodo,
poškropil fino damico.
Tako se je razjezila
in me razbila.
Tako sem nehal osvajati fino lepo Ribico,
pospravil svojo sobico
in jo mahnil v vodico.
Odplaval sem daleč stran,
si poiskal novo sobico in se
sam igral s svojo žogico.
»Javlja se agentka 068, znanstvenik je sestavil časovni stroj! Zdaj grem vanj, ker pa ne vem, v katero leto oz. kraj me bo poneslo, se vam še bom javila.«
Tako se je pričela moja dogodivščina v čas Jurovskega Dola in Slovenije. Naj vam nekaj še prej povem! Sem agentka 068 iz leta 2020, ja vem, iz tega leta. Dandanes imamo veliko krizo. Zelo čuden virus se klati po svetu, mene pa zanima, kako pa je bilo takrat pred 30 leti, ko smo Slovenci z 88,2 % izvolili, da bomo samostojna in neodvisna država. Pa pojdimo skozi ta časovni stroj.
Prišla sem nekam v neznano, nekam v tako lepo okolico, kot je še nisem videla. Mimo je prišel starejši gospod in jaz sem ga vprašala, kje sem in katero leto je. Gospod mi je odgovoril v domačem jeziku: »Kak ne vejte dama? Pa saj ste v Jurju, najlepši krajevni skupnosti v našem lejtu 1990. Ma nena vejte, da so gnes volitve? Kam gre tota mladina.«
Zahvalila sem se mu, pa čeprav pol besed nisem razumela. Razumela sem le eno, da so volitve in da sem v Juriju oz. danes imenovanem Jurovskem Dolu. Ozrla sem se okrog in sem videla zelo nasmejane obraze, prav vsi ljudje so se veselili nove samostojne Slovenije.
Skočila sem nazaj v časovni stroj in poneslo me je v leto 2006, ko je nastala samostojna občina Sveti Jurij v Slovenskih goricah. Občani so zadovoljni, da imajo svojo občino. Ponosni so na nove načrte, veselijo se tudi prizidka k šoli.
Tako, za danes je bilo dogodivščin dovolj. Pojdimo nazaj v leto 2020.
Ugotovila sem, da so v tistih časih ljudje zares čutili ljubezen do domovine in občine. V današnjih časih pa le redko vidiš slovensko zastavo obešeno za državne praznike. Je pa res, da smo se v teh težkih časih ljudje mnogo bolj povezali. Rada imam svojo državo, zelo mi je všeč, da smo samostojni in neodvisni. Ponosna sem na naše naravno in kulturno bogastvo, prav tako upam tudi na svetlejšo prihodnost nas mladih.
agentka 068
Slovenci moji, zbudite se.
Poglejte te gore, stavbe,
športnike, travnike in polja.
Za Slovenijo živimo,
tukaj si tudi ostati želimo.
Slovenec, ti si pogumen in neustrašen,
včasih znaš biti tudi preplašen.
Poglej, kaj vse ti mati narava daje,
poskusi »jemat« brez graje.
Domovina naj te s polnim srcem objame,
tega bogastva ti nihče ne vzame.
Slovenci in Slovenke, prebudimo se,
zdaj je naš čas,
ki bo drugače odšel od nas.
Zemlja je rodovitna,
krepke imamo roke.
Pojdimo na delo,
ki čaka nas že.
Dragi Slovenec, poglej naokrog,
kjer vidiš veliko lepot.
Smučarski skoki naša so strast,
kot je Bled naš okras.
Lepe imamo tudi gore,
Triglav najbolj je znan,
vsak pravi Slovenec vsaj enkrat spleza nanj.
Slovenci znamo tudi dobro kuhati,
narediti kakšno tipično slovensko sladico,
pri nas lahko dobiš tudi potico.
Jurovski Dol veliko lepot ima,
saj tu dobri ljudje so doma.
Skupaj stopijo, pa naj bo karkoli,
kmečke žene, gasilci, vsi,
ki dajejo vasi poseben sij.
Vsa ta narava takoj pritegne te
in kar hitro spoznaš lepote naše občine.
Širna polja, cvetoče poljane, šumeči gozdovi,
vse to te prevzame.
Pa ne pozabimo na dobrote naših gospodinj,
ker iz hiše že omamno diši,
saj pečejo se potice, keksi in
kruh iz krušne peči.
Pa tudi zeleni Jurij pri nas dobro je poznan,
naši prazniki njegov so dan.
Življenje v naši vasi je prav lepo,
imamo vse, kar rabimo.
Ljubezen je neskončna,
če te nekdo rad ima.
Lahko je kratka,
če te za norca ima.
Včasih lepa, včasih ne.
Nikoli se ne predaj,
saj življenje lepo je.
Kako naj zapišem rimo,
ki bo zvenela fino?
V glavi pa takšen nered,
da mi že pošteno povzroča stres.
Že mama kriči:
“Sobo pospravi si!”
Jaz pa še vedno iščem rimo,
v srcu pa ples tisočih besed,
ki nikakor nočejo spraviti moje glave v red.
Potem pa dobim navdih,
ki je kot črkovni prepih.
Besede kar same se zlijejo na papir,
srce pa kriči:
“Rimo zapiši si.”
V sobi vlada nemir,
glasba glasno zveni,
jaz pa sem v pesmi našel svoj mir.
Ko zvoni, ne veš,
kaj se zgodi.
Lahko je klic, lahko je pošta
ali pa samo položnica.
Saj nič novega ni,
zakaj se mi tako mudi?
Sem že mislil,
da denarna nagrada je.
Aja, saj jaz sem tisti,
pri katerem sreče ni doma.
Čakaj, čakaj,
to pa nekaj čudno je.
Tukaj piše,
da srečo imam,
saj denar moj je postal.
Zdaj denar imam,
tudi sreča je prišla.
In tukaj se tale pesem konča.
Življenje je nekaj,
kar se ne da opisati.
Včasih veselo, drugič žalostno,
a kljub temu najlepše.
Lahko si srečen le s pogledom
ali pa nesrečen z neredom.
Življenje je sreča,
ljubezen je srečelov,
ki ga nima vsak.
Veselje se začne
v malih stvareh.
Dovolj je lahko že
pogled v očeh.
Včasih dovolj je
le ena beseda,
včasih potrebna
je cela knjiga.
Včasih želimo
si čas le zase,
včasih si pa zaželimo,
da se vse okoli nas vrti.
Pravi dom je le eden,
a sreča ga nobeden.
Vsi si vedno drugačnega želijo,
sami ga ne spremenijo.
Nato se zadovoljijo
in se zahvalijo.
Nato srečni so s takšnim,
kot imajo ga doma.
Dom je eden,
ki ga imamo najraje.
Prvič vsem bilo je všeč,
dokler nas nekaj ni bolelo.
Vsak zemljan je bil rdeč,
saj telo mu je gorelo.
Šola je od doma zdaj,
vse spravila nas bo do groba.
Postala je pravi zmaj,
snov vsaka je grdoba.
Še cepivo je nastalo,
je pa virus podedovalo.
Ko bo vsega tega konec,
skoraj vsak bo že brezdomec.
Borut in Rojs skupaj sprehajata se,
jaz pa doma pazim na prestop meje sosedove.
Strah me je še trgovino obiskat,
kajti izgledam,
kot da izvajam atentat.
Sprva vse čudno mi je bilo,
vendar sedaj se vsaj spoznam na politiko.
Sčistila sem že vse sobane,
čas je, da izpraznim še zadnje zaloge hrane.
Vse veselice šle so v nič,
kot da nad nami je pravi hudič.
Zdaj postala sem pravi kuhač,
skuham vse, od kruha do sočnih pogač.
Novice hitro razširile so se,
novi virus nastal je,
zelo hiter je postal.
Mislim,
da cel svet je že obiskal.
Treba se je naučiti,
Kako pravilno roke si umiti,
Če pa si bolan,
ne hodi drugam
in bodi raje sam.
V gorah so ptice pele,
bile so vesele,
ker skupaj so letele.
Z zelenimi kljuni pogovarjale so se,
z rumenim perjem plenilcem strah povzročile.
Lačne so bile,
zato ljudem orehe so kradle.
Čas hitro mineva kakor dan in noč.
Podnevi je svetlo,
ponoči temno kakor mrak.
Potem spet pride dan, ki dnevu je enak.
Počasi začneta dan in noč izginjati
kakor tvoje življenje.
Ko čas mineva,
se začne spreminjati
kakor jaz in ti.
Ti se spremeniš počasi,
dan in noč
pa kakor jutro in večer.
Komaj se začneta
in že ju več ni.
Čutiš nekaj, veseliš se nečesa,
žalosten si, drhti ti duša.
Poberi se, pojdi naprej.
Življenje je pred tabo,
odpri oči.
Sanjaj, živi, čuti!
Sreča ali nesreča,
veselje ali jeza.
Vse je mogoče,
le če se hoče.
Deček že od malega hoče izvajati “penal”,
a sodnik mu ne pusti,
saj z rame krvavi,
zato hitro z igrišča odhiti.
Nato gol je dal,
zato je svoj dres oddal.
Vsi po tekmi srečni so bili,
zato se jim zdaj samo dobro godi.
To je to,
iz tega nova pesem nastala bo.
Oči so postale težke in zaspane,
počasi bodo zaspale.
Le kaj se z mano zgodi, ko zaspim
in preden se dan zbudi?
Tiho se obrnem proti sanjam.
“Zakaj nastanejo sanje?”
se vprašam in se potopim vanje.
Zakaj so včasih prijazne, včasih pa grozljive?
Saj to nihče ne ve,
a sanjati se vedno sme.
Ali to pomeni, da se bo kaj zgodilo z menoj?
Hitro odprem oči
in knjiga sanj mi takoj sporoči.
Prosim, naj mi kaj dobrega sporoči
in mi dan nasmeji.
Kaj če njeno sporočilo je slabo?
Moj dan le še poslabšal se bo.
Sanje so res čudna stvar,
a brez njih bi bilo spanje zaman.
Bukev, lipa ali smreka
vse to narave so lepote.
Vila ali vilinec to bitja gozdna so.
Volk, lisica ali ptiček in še več.
Mravljice ali hrošči delavni so,
da gozd še kar stoji.
Potoček, reka ali jezerce
tam prečudoviti kraji so.
Račke, ribe in ptice,
kaj lepšega si lahko še želiš.
Vsak kamenček ali travica
to del je narave.
Za vsakega prostor se najde,
le poiskati ga je treba.
En deček si že od malih nog
želi izvajati en kot.
A trener mu ne pusti,
saj premajhen se mu zdi.
A deček se ne pusti,
saj se mu v sanjah vse vrti.
Vzel je žogo in jo podal
ter na koncu gol jim dal.
Potem pa ga trener vpraša:
“Zakaj si to naredil?”
Deček pa mu odvrne:
“Svojemu srcu sem sledil.”