galeja, leto 1369 

Dragi dnevnik! 

Ne vem, kateri dan je, kje smo, ampak vem, da je to veslanje pravi pekel. Veslam ves dan, le redko me kdo zamenja, vsak dan prosim boga, da mi pomaga, ampak verjetno sem si zaslužil to peklensko delo.  

Zraven tega peklenskega dela sem še izvedel, da me moja  žena vara, otroka sta vesela, jaz pa tu na galeji brodim skozi življenje. Res ne vem, če bi še sploh šel nazaj. Oh, ribice, ve me boste  celega obglodale. Oh, ta svet res ni tako lep. O,  človeštvo, nič ni hujšega kot to. Če bi mi le kdaj bog pomagal.
Oh, bog, zakaj, zakaj sem jaz tisti, ki mora to početi? Kljub temu hočem domov na suha tla, tja, kjer stoji moja hišica, prosim, popelji me tja, kjer je moja ženkica.  

Ne vem, kaj je sploh smisel takšnega veslanja. Zakaj nas ne obglavijo? Saj nimam ne moči in ne volje do življena. Bog, usmili se me in me vzemi k sebi v nebo, da bom tvoj suženj. Hodil bom za teboj in naredil vse, kar mi boš naročil.

O, bog, rotim te, daj, vzemi me k sebi v naročje za kratek počitek.  

O, bog … 

galjot