GALJOTOVE MISLI

  galeja, 112. dan na morju 

Dragi dnevnik! 

Današnji dan je bil isti kot vsak drugi. Ne vem več, kateri dan je, saj sem izgubljen. Danes sem se zbudil, v našo sobo so nam dali zajtrk. Za zajtrk smo dobili isto kot vsak dan, suh star kruh in 2 sardeli. Vsak dan sem bolj utrujen, mislim, da bo počasi konec mojega težkega življenja.  

Z bolečinami še veslam, misli, ki me še ženejo, so misli na mojo družino. Vsak dan molim, da bi morje nam pomagalo, da bi čim prej prišel na suho, na svoj dom. Počutim se zelo slabo. O, bog, pomagaj mi. Živ sem še, a se ne počutim živega. V mojem telesu ni moči in v moji duši ni smisla.  

Medtem ko vsakodnevno veslam, gledam galebe, ki svobodno letijo. Velikokrat si želim biti v njihovi koži, saj so svobodni in jih nihče ne tepe, če ne veslajo dovolj hitro. O, morje sinje, pomagaj mi, o, veter, pomagaj mi, da še kdaj pridem na suha tla, da pojem nekaj drugega kot stare in suhe ribe.  

Veliko mojih prijateljev na galejici je že umrlo. Jaz bi verjetno tudi umrl, če ne bi imel v mislih moje družine.  

Bog, prosim, daj nam novih moči, da zaveslamo in ponesemo galejico na kopno do naših domov. Vedno bolj se mi dozdeva, da kljub temu da počasi že umiram, imam še največ življenja med vsemi nami. Vsak večer pred spanjem še zmolim, da bo moja družina srečna in zdrava, četudi mene morda ne bo z njimi. Z bolečinami ležem v mojo trdo posteljo in si še z zadnjimi kančki moči zaželim, da se še zbudim, da z novimi močmi zaveslam proti domu.  

Draga družina, če se ne vrnem k vam, živite zdravo in srečno življenje za razliko od mene. Če pa se še vidimo, bom najsrečnejši človek na svetu, kljub temu da imaš ti, žena moja, že drugega moža in otroka ne živita več pri njuni mami.  

Zbogom 

                                                                  galjot