Videl sem jo v Portorožu,  
tisto lepo ribico. 
Šel sem do nje in  
jo vprašal, kako ji je ime.  

“Ime mi je Riba,  
ki z repom rada miga. 
Sem lepa fina dama,  
ki res zažiga.”  

Zaljubil sem se vanjo,  
saj je bila lepa kot riba,  
ki ob večerji rada riga.  

Hitro skočil sem v vodo,  
poškropil fino damico. 

Tako se je razjezila 
in me razbila.   

Tako sem nehal osvajati fino lepo Ribico,  
pospravil svojo sobico  
in jo mahnil v vodico. 

Odplaval sem daleč stran, 
si poiskal novo sobico in se  
sam igral s svojo žogico.