Na travniku, 3. 5. 1789

Dragi dnevnik!

Naporen dan je za mano. Ugotovila sem, da je Tulpenheim samo navaden idiot! Tedne mi je lagal. Le kako si je to dovolil? Ne bo se izmazal tako lahko. Mu bom že pokazala, kako je lagati meni! S pomočjo očeta in Anžeta, seveda. Le kaj bi brez njiju?

Očetova reakcija na vso to stvar me je zares presenetila. Bil je tako miren in razumevajoč. Seveda zato, ker sem njegova hči, ampak vseeno.

Potem je pa še tukaj Anže. Res ne vem, kaj si mislim o njem. Na čase je tako prijazen in pozoren, na čase pa tako neumen, z vsemi njegovimi šalami. In to njegovo laskanje. Ne morem se odločiti, ali mi je všeč ali je samo nadležno. Vseeno je boljši od Tulpenheima! Ampak to vidim komaj zdaj. Res ne vem, kaj mi je bilo, da sem kar tako brezglavo verjela njegovim lažem. Tulpenheimovim, seveda. Neumna jaz. Res ne vem, kako me lahko Anže še sploh pogleda po tem, ko sem ga kar na hitro nadomestila.

Ampak to je zdaj že mimo. Zdaj se moram osredotočiti na maščevanje. Oh, to sladko maščevanje. Ne vem še, kakšno past mu bomo nastavili, ampak vem, da bo obžaloval, da se je sploh rodil!

Mislim, da sem za danes napisala dovolj.

Se slišiva spet jutri s svežimi informacijami. Se že veselim!

Micka