Doma na podeželju, 24. 5. 1789

Dragi dnevnik,

danes sem malo plesala z Anžetom, ampak prav nič prefinjenega ni bilo.

Za roko me je tako močno držal, da prstov ne morem več premakniti. Tudi drži me tako močno, da mi pokajo rebra.  Ampak priznati moram, da je prav ljubek, ko se  tako  trudi. Ja, no, rekel mi je, da sem kot smreka, hrast in roža. Kot dami mi to ni najbolj všeč, kot če bi mi kupil nov prstan, obleko ali pa me preprosto peljal na lepo večerjo. Pa kako se je oblekel! Nov suknjič in nov klobuk. Zgledal je obupno in prav smešno. Suknja mu je bila prevelika, takšen suhljat kot je, pa že ne more biti tako oblečen. Očitno se še ne zaveda, s kom se bo poročil. Jaz ga bom že po svoje spremenila. Domov bo prišel, ko mu jaz rečem, jedel bo to, kar mu jaz rečem, in poslušal bo vsak moj ukaz.

Imam pa težavo, ta Tulpenheim. Ne maram ga, saj me je čisto okrog prsta zasukal. Moram mu pa priznati, da je dober. Tako lepo se je obnašal do mene in mi govoril tako lepe stvari. Le zakaj sem mu nasedla? Le kaj bo tako zelo bogat mož z mano? Jaz imam svojega nerodnega Anžeta, ki mi tega nikoli ne bi naredil.

Tudi oče ni bil preveč vesel. Rad me ima, jaz pa, nehvaležna hči, naredim načrt, da se bom poročila z žlahtnim gospodom. Moj oče skrbi zame in me spravlja iz težav. Vesela sem, da ga imam in da ima on mene.

Oče in Anže sta pripravila  Tupenheimu past. Pomagala bo tudi Šternfeldovka, ki ga bo napeljala, da bo moral plačati mojo poroko z Anžetom. Se že veselim, da vidim Tulpenheimov izraz na obrazu. Ne bom ovinkarila z vsoto, naj plača za to, kar je naredil. Sem pa še vedno v dvomih, da se ne bo kar tako pustil. Bomo videli.

Do takrat pa, dragi dnevnik, pazi na moje skrivnosti in ti jutri povem, kaj se je zgodilo.

Micka