VSI TI NASMEHI RAZREDA (natečaj Ni hec!)

Avtorica zgodbe Neža Gert je s svojo zgodbo prepričala tudi strokovno komisijo, ki je Nežino zgodbo izbrala za najboljšo v kategoriji tretjega triletja.

Na svetovni ravni umre vsako leto več kot 800 000 ljudi, kar pomeni ena oseba vsakih 40 sekund. Več kot polovica vseh teh so mladostniki. Čeprav se ne bi smelo, se število vedno bolj veča, še posebej v današnjem času, času korone in same karantene. Število samomorov se je v Sloveniji med karanteno povečalo za kar 30 odstotkov. Vendar zakaj? Kaj je razlog? Mame, očetje, stari starši, učitelji, nihče ne razume.

Če si tudi ti eden izmed teh, naj te popeljem v na videz preprost, malce nagajiv, a navaden razred osnovne šole. V razredu je 25 učencev, vsak drugačen kot drug. Imamo atlete, umetnike, zabavljače, ”popularne” in mnoge druge. Morda se sprašujete, kaj bi lahko bilo v tem razredu samih 14- in 15-letnikov narobe, ko pa so še tako mladi? Naj vam povem, da se za vsemi temi nasmehi razreda skrivajo travme, solze, žalost. Danes vam bom predstavila le nekaj učencev in učenk, ki so tako ali drugače drugačni.

Timotej. Na videz vesel, nagajiv in pameten fant. Vsak dan se v video klic priklopi z nasmehom, čeprav lahko skozi vrata sliši kričanje njegovih staršev. So v fazi ločevanja kot skoraj vsak drug par v Sloveniji dandanes. Timotej izgleda popolnoma enak kot prej, ves čas nasmejan. Nihče pa ne ve, da se v njem borijo bitke proti solzam. »Saj si vendar fant,« mu je že davno rekel oče, »fantje ne jočejo!« Takrat še majhen in sramežljiv si je njegove besede zapisal v glavo. In res, fant ni nikoli več jokal, se nikoli več pritoževal. Svoja čustva je skril, daleč stran od radovednih oči in pogledov drugih.

Anja. Tako prikupno in majhno bitjece. Poznana je po svoji ”popolni postavi”, kot pravijo druga dekleta. Morda res. Anja je prav lepa in ”suha”, vendar česa ne  vemo, je to, da zaradi smrti njenega očeta, ko je bila stara še samo 2 leti, njeni družini gre slabo. Njena mama, samohranilka 5 otrok, ima dve službi, da bi lahko priskrbela osnovna živila. Anja se za svojo mamo počuti grozno, zato si je pri samo 15 letih poiskala delo v kavarni ne daleč od šole. Vendar se njeni družini v teh časih godi vedno slabše, še posebej zdaj, ko Anja svoji mami ne more pomagati.

Domen. Prav pred karanteno se je šel testirat za ADHD. To je motnja, zaradi katere se le stežka skoncentrira na stvari, na katere bi moral biti pozoren. Njegov otroški zdravnik je mami za ta problem povedal že zdavnaj, vendar si ona ni mogla predstavljati, da bi bilo z njenim popolnim otrok kaj narobe. Tako pa tudi njegovo učenje na daljavo ni kaj prida. Učiteljice se nanj kar naprej jezijo, saj ne vedo, kakšno je zares njegovo stanje zaradi mame, ki pa njegovo motnjo skriva pred ostalimi.

Lana. Je najpametnejša v razredu. Je brihtna, prijazna in zanesljiva. V razredu se v težavnih časih prav vsi obrnejo nanjo. Toda kdo bo tukaj, ko bo ona potrebovala koga? Nihče. No, vsaj tako misli. Vsi pravijo, da je popolna, vendar to njej ne zadošča. Vsak dan se le stežka vstane iz postelje, saj pričakuje še en dan, v katerem se bo morala obnašati kot najboljša oseba, kar je lahko, mora biti najboljša verzija sebe. In tako je izgubila samo sebe. Ne ve več, kdo je zares, kaj so njene sanje in želje, česa se boji. Ja, izgubila se je. Čustva več ne obstajajo, tudi ideje ne. Ostala je le praznina in želja po absolutni popolnosti. Dan za dnem tone globlje …

Andraž. Njegovi starši so zdravniki, kar pomeni, da so več v službi kot pa doma. Ko pa so le doma, samo spijo ali se pogovarjajo o službi. Prav zaradi tega je Andraž moral odrasti prej kot njegovi vrstniki. Kuha, pospravlja, popravlja in vzgaja njegova dva mlajša brata. Njegovi prijatelji ga vabijo na igrišče ali v kino, včasih tudi v park, vendar si jim ne upa priznati, da mora doma kuhati in vzdrževati hišo, kot nekakšna gospodinja. Še norčevali bi se iz njega. In prav to je zgodba o otroku brez otroštva.

Natalija. Čez karanteno je postala močnejša, kot je bila. Vmes, med samo šolo na daljavo, je bila zaradi alergij pri zdravniku, kjer pa so ji rekli, da bi bilo dobro, da bi pričela s hujšanjem ali dieto. Natalija si je to vzela k srcu. Ne more se več pogledati v ogledalo, saj v njem ne vidi več sebe, vendar pošast, ki je noče poznati. Mesec nazaj ni več zdržala pritiska, zato se je odločila za prav ekstremno dieto. Začela je zamenjevati zajtrke s kozarcem vode, nato še večerje, dokler niso ostala samo še kosila. Pa tudi to je odsekala. Postala je bleda. Njeni starši pravijo, da izgleda napol mrtva, vendar vzroka za to ne vedo, mislijo si, da je vse to samo zaradi stresa, ki ga doživlja zaradi šole. Njena lica niso več tako rdeča, njene oči ne več tako žareča. Vendar izgubila je 10 kilogramov in prav to je pomembno.

Taj. Njegovi starši niso kaj prida, saj so brezbrižni in polovico časa v alkoholiziranem stanju. Zanj ne skrbijo že, odkar je bil star 8 let. Njegovi mlajši sestri zaradi bolezni v otroštvu možgani ne delujejo tako, kot bi morali, zato ne razume, kaj se zares dogaja in prav to je še najboljša stvar, ki bi se lahko po Tajevem zgodila. Zaradi njegovega patetičnega življenja je začel piti, kaditi in se tu pa tam drogirati, saj je le pod vplivom teh substanc srečen. Občutek ima, kot da lebdi. Kot da je na svetu sam. Kot da zmore vse. Gleda na mimoidoče z nasmehom, ki ga zaradi maske ne vidijo. Vidijo le njegove krvavo rdeče oči. Težko je razumeti razlog, zakaj to dela, vendar le tako pozabi, da ni junak v filmih ali zgodbah, ki sta mu jih včasih pripovedovala njegova starša.

Jasmina. Njeni starši strogi, ocene slabe, prijatelji pa tako zanič, da bi bilo boljše, če jih sploh ne bi imela. Že več let živi tako, vendar tega noče pokazati. Vedno je tam, ko jo nekdo potrebuje, vendar se vsi skrijejo, ko ona potrebuje koga. »Vendar je boljše tako,«  si misli. »Saj tako ali tako nočem pozornosti.« Dolgo je skrivala svoja čustva, dokler jih ni več čutila. Postala je prazna. Njena glava … prazna. Njeno srce … prazno. Njena duša … prazna. Vsak dan se zbuja v še en dan, ki jo bo razočaral. Nima več smisla. Nič več nima smisla. Ne šola, ne prijatelji, ne starši. Kaj še sploh dela tukaj? Zakaj še sploh živi?

In prav to je razmišljala tisto noč. Hladen veter ji je pihal v obraz, zaradi katerega so njena lica spet dobila odtenek rdeče barve. Zeblo jo je kot še nikoli, vendar se za to ni zmenila. Tam na robu mesta, na robu mosta je še zadnjič pogledala v zvezde, preden je z eno nogo počasi stopila čez rob. Ko je padala z njega, ni prišel noben krik, sama tišina, tako zlomljena je bila. Slišal se je le pok med vodo in njenim telesom. Postala je zvezda. No, predstavljala si je, da se bo to zgodilo z njeno krhko dušo, ko bo zapustila ta svet. In tako je razred 25 učencev postal razred 24 učencev. Upam, da ti, dragi bralec, sedaj razumeš, kaj se zares dogaja in odvija v naših glavah. Upam, da ne spregledaš vseh teh nasmehov razreda.