Z GLAVO MED OBLAKI

Neko avgustovsko nedeljo je mojega očeta klical moj stric. Povabil nas je na kosilo in naenkrat je teta dobila idejo, da bi se v ponedeljek vsi skupaj odpravili na Roglo, na Pot med krošnjami. Vsi smo se strinjali, zato smo se odločili, da gremo. Z nami so šli tudi moja mama, dva bratranca in sestrična. Pripravili smo si oblačila in nahrbtnike za naslednji dan ter se nestrpni odpravili spat.

Prišel je veliki dan, ki smo se ga vsi veselili. V enem avtu smo bili jaz, moj brat, oče, mama in sestrična, v drugem pa teta, stric in dva bratranca. Pot se je začela. Bila je dolga in mučna, saj smo se vozili 2 uri. Vsi otroci smo že bili nestrpni, kdor čaka, dočaka.

Končno smo prispeli. Ozrli smo se okoli sebe in zagledali ogromen napis: »Pot med krošnjami.« Kar hitro smo prišli do kart in zakorakali v čudovit, svež svet. Na začetku sploh še nismo bili visoko, po kakšnih 5 minutah sem ugotovila, da smo veliko višje kot prej. Pot nas je vodila skozi zabavne postaje z nekakšnimi poligoni za otroke. Ko smo opravili prvi poligon, smo prišli do tabel, na katerih so bile zapisane stvari o živih bitjih, ki živijo na Rogli. Prišli smo do zame najzanimivejše toče – mreže, skozi katero si lahko videl do tal. Bili smo že skoraj med oblaki, zato moja mama, ki se boji višine, na to mrežo ni stopila. Bila je le naš fotograf. Triletni mlajši bratranec je bil njeno nasprotje, saj je na vso moč tekal in skakal po mreži. Hodili smo še naprej in opazovali okolico. Nato smo zagledali ogromen širok stolp. Takoj smo se odločili, da gremo na vrh, kjer smo opazili zelo čudne blazine, nad katerimi je pisalo, da tisti, ki se želi po toboganu spustiti z vrha, potrebuje to blazino. Ko sem pogledala na vrh tobogana, me je kar stresno od strahu, a sem se nazadnje le odločila, da se spustim. Tako smo se jaz, stric, teta, brat in oba bratranca z vrha res peljali s toboganom, ostali so se spustili peš. Na vrhu je bil res čudovit razgled. Poti je bilo kaj kmalu konec.

Nam otrokom je bilo še premalo, zato smo se dogovorili, da pogledamo še Škratjo vas, ki je predvsem zanimala mojega brata in oba mlajša bratranca. Do te vasi smo hodili pol ure, ko smo prispeli, smo lahko videli veliko stvari. Odrasli so se namestili na ogromen in udoben lesen sedež, s sestrično sva odšli na zipline. Moj brat in bratranca so imeli polne oči vsega. Niso vedeli, kam naj gredo, zato so bili vsepovsod malo. Na koncu so nas starši za nagrado še odpeljali v McDonald’s.

Pojedli smo vsak svojo večerjo in si izmenjali mnenja o dnevu. Meni je bila dogodivščina zelo všeč, vsem ostalim pa tudi. Želim si in upam, da še kdaj gremo na tako zanimiv izlet.