Danes ob 4. uri zjutraj smo prišli v Hamburg. Vse je še bilo temno, malo ljudi, vse je bilo tiho, ko sva se z mamo izkrcali. Mama neprestano joče in obžaluje odločitev, da sva odšli na pot brez dedka, ki je še ostal v Rusiji. Moje življenje v Rusiji ni bilo nič kaj posebnega. Z mamo in dedkom sem živela v enosobnem stanovanju, povsod je bila vlaga in plesen, nismo imeli dovolj denarja za 2 obroka na dan. Dedek je bil star že 90 let, mama pa zaradi bolezni ni mogla delati. No, pa saj ji pravim, da nimava več kaj izgubiti.

Že 6 ur čakava na zdravniški pregled. Jaz pa med tem sanjarim o mojem življenju v Ameriki. Bova imeli boljše stanovanje? Bom imela kaj prijateljev?

Ura je odbila poldne. V zdravniški sobi sem bila še z enim dekletom, bila je mojih let, vendar nisva spregovorili. Ko sem prišla ven, je bila še večja množica ljudi, na hitro sem pogledala po množici, mame nisem nikjer videla. Začela sem se tresti in panično tekati ter iskati mamo. Po dveh urah sem obupala in malo posedela pri stojnici z morsko hrano. Začela sme jokati, ko je do mene stopli dekle in me vprašalo, če potujem sama.

»Moje ime je Alka,« je povedala. Sedaj sem se spomnila, da sva bili skupaj v zdravniški sobi. Predstavim se ji, pogovarjali sva se dve uri. Tudi ona je izgubila sopotnika – dve leti starejšega brata z downovim sindromom. Nato so kar  naenkrat naznanili odhod. Z Alko sva hitro tekli mimo množice ljudi do ladje. Bili smo natlačeni kot sardine in vsi prestrašeni v upanju na boljšo prihodnost.

Na stotine se nas je zbralo v Hamburgu, vsi z istim ciljem, najti boljše življenje. Mesto je bilo hrupno, polno šumov in krikov. Množice ljudi so se gnetle med hišami. Vzdušje je bilo temačno in zrak je bil težak. Polna dvomov in negotovosti o mojem odhodu sem premikala v ritmu množice. Nisem hotela oditi, a mi ni preostalo drugega. Gnala me je samo misel o boljšem življenju.

Ko smo v Hamburgu izstopili z vlaka, smo se po temnih ulicah odpravili do prenočišč, kjer bomo ostali čez noč. Tako kot na ulicah je tudi v prenočiščih bila gneča. Hitro so nas usmerili proti sobam, za tem pa še proti tušem. Tuširali so nas skupaj in po pogledih ljudi se je razbralo, da smo se počutili razčlovečeno in ponižano.

Naslednji dan že zgodaj zjutraj sem se odpravila proti pristanišču. Hodila sem počasi, prestrašeno in z negotovostjo o moji prihodnosti. Pred seboj sem zagledala trajekt, ki naj bi nas popeljal v »boljše življenje«. Opazovala sem ljudi, kako se poslavljajo in se krcajo na ladjo. Obšli so me mravljinci, moje celo telo se je streslo. Spraševala sem se, če je moj odhod sploh potreben in če bom našla, kar iščem. Odgovor lahko dobim le na en način. S temi mislimi sem vkrcala na trajekt. Še zadnjič sem se poslovila od domače zemlje. Čeprav odhajam v strahu, imam upanje, da bo vse v redu.

Sem mlado dekle s Krasa. Danes potujem iz svojega rodnega kraja v mesto Hamburg. Odšla sem od doma iskat novo življenje v Ameriko. Pri nas doma je namreč devet lačnih ust in mati ter oče jih morata vse nasititi. Zato sem torej odšla, da bi si našla lepše in lažje življenje, čeprav daleč od doma.

Zjutraj sem vstopila na vlak za Hamburg. Vozili smo se tri ali štiri ure, ko smo nazadnje le prispeli v to mesto. Bilo je popolnoma drugače, kot sem si ga predstavljala. To je bilo ogromno, črno mesto s propadajočimi stavbami, po ozkih ulicah se je vila ena sama velika gneča ljudi. Bili so brez volje, prestrašeni, negotovi in utrujeni kot jaz. Čeprav vem, da sem ena izmed njih, da sem jim podobna, me ob pogledu na to ogromno množico kar zmrazi, kot bi prišla v mesto živih mrtvecev. Zrak je bil onesnažen in čudno topel od vsega dima. Ko smo prišli, so nas vse slekli do golega in nas postavili v ogromno kamnito kopalnico. Izgledala je približno kot naša vinska klet, vse je bilo mračno in zatohlo. Od smradu in lakote mi je postalo slabo. Ko smo se stuširali, je sledil pregled pri zdravniku. Če kdo ni bil zdrav, je moral nazaj domov. Sama sem dobila potrdilo, da lahko nadaljujem s svojo potjo, vendar je naprej bil čas za počitek. Zleknila sem se na posteljo. Imela je močan vonj po razkužilu, posteljnina je bila že močno obrabljena, ponekod celo raztrgana. Kljub močenemu hrupu (žvižgi piščali, bobnenje strojev in jok otrok) in groznem vonju sem kmalu zaspala.

Naslednje jutro sem se že odpravljala naprej s parnikom, saj sem čim prej želela zapustiti ta kraj. Skupaj z mnogimi drugimi sem se stisnila na ladjo in že smo pluli nekam v neznano. Stisnilo me je pri srcu, saj sem se zavedala, da verjetno nikoli več ne bom videla svoje družine in da nikoli več ne bom hodila po travnikih moje domovine. Zdaj se zame začne novo življenje. Me bo ta ladja res pripeljala tja, kamor si želim? Mi bo Amerika res dala tisto, kar iščem? In če ne? Takrat bi se najraje prebila skozi množico, stekla s parnika in se vrnila nazaj. Vendar to ni bilo mogoče. Zdaj sem tu in ni več poti nazaj. Kot je rekla mama: »Če ne poskusiš, ne veš.« Morda mi Amerika res prinese srečno življenje brez pomanjkanja.

Sem Zarja, ena izmed potovalcev iz Francije. Zaradi krize v državi so me starši odpeljali v Hamburg. Čeprav sem stara komaj sedemnajst let, želi zame le najboljše. Iz hamburškega pristanišča bom odplula v Ameriko. Vendar takšne sramote še nisem nikoli doživela. Ko sem prišla tja, sem se morala sleči do golega in se odpravila tuširat z veliko neznanci. Nato sem odšla na zdravniški pregled, z menoj je bilo vse v redu, lahko sem nadaljevala pot. Bilo nas je na stotine ljudi, z nami so ravnali kot s smetmi. Za njih smo bili ničvredni, saj nas je večina prihajala iz revnejših družin nižjega sloja. Bila sem zelo prestrašena, nisem vedela, kaj naj naredim, če sploh želim oditi. Kaj če se kaj zgodi in ne pridem na drugo stran oceana? Kaj če nikoli več ne bom videla svojih staršev? Želim si le, da bi v Ameriki na novo zaživela in imela boljše življenje. Želim si, da bi bili starši ponosni name. V tem trenutku je prišla najtežja stvar v mojem življenju. Posloviti sem se morala od staršev. Nikoli si nisem mislila, da je reči adijo tako težko kot v tem trenutku. Za trenutek sem obstala. Nisem želela oditi, saj sem vedela, da je to najverjetneje zadnjič, ko ju vidim. Ko sem ju objela, je prišla gruča ljudi in mene ter vse ostale, ki še niso bili na ladji, odvlekla nanjo. Srce se mi je paralo, ko sem pogledala nazaj in videla, kako moja mama žaluje za menoj. Ko je nisem več videla, sem pogledala naokrog po ladji. Tu je bilo toliko ljudi, mater z otroki, sami otroci, ki so bili še veliko mlajši od mene. Vsi žalostni, razočarano, brez upanja. Čeprav sem tudi jaz imela razlog za žalost, sem vedela, da sta me starša poslala sem, ker je to najbolje zame. Da bom uspešna in nekaj naredila iz sebe. Pogrešala ju bom, vendar sem si v tistem trenutku obljubila, da se bom enkrat, ko bodo boljše razmere, vrnila domov.

Prihajam z Ogrskega. Doma smo pustili kmetijo, saj se nismo mogli preživljati le z njo. Mož je že pred letom odpotoval in nam vsak mesec pošiljal prihranke. Danes se odpravljam še sama s tremi otroki, tja čez ocean, v tujo deželo, kjer nikogar ne poznam, kjer nam morda sploh ne bo lepše, kjer ne govorijo našega jezika. Vendar moramo tja. Morda bodo otroci kasneje tam bolje živeli kot tu. Želim si, da bi se nekoč vrnili, da bi lahko skupaj v miru živeli, brez trepetanja, kaj bo jutri. Ali si bomo lahko priskrbeli hrano? Bodo otroci zdravi, oblečeni? Želim si življenja brez nenehnega trepetanja.

Sedaj, ko čakam v vrsti za tuširanje, me stiska pri srcu, da zapuščam svojo rodno celino. Okoli mene je polno ljudi, otroci se stiskajo k meni v svoji negotovosti in strahu. Pošiljajo nas v množice pod prho. Počutim se kot taboriščnik na Poljskem ali v Nemčiji. Ne vem, kaj nas čaka, otroke še bolj stiskam k sebi. Zdi se mi, da čutijo moj strah in me skušajo pomiriti.

Ko se tuširamo, z nas in pod nami curlja umazanija, po prostoru se razlega smrad in se čuti pesimizem. Verjetno nas velika večina ni odšla po lastni izbiri. Vendar sedaj smo tu, med seboj zelo različni, a vsi z istim namenom in ciljem. Vsi si želimo priti v obljubljeno deželo, čim bolje živeti v čim boljših pogojih, a le redkim se bodo sanje uresničile. Med mojim razmišljanjem smo se že premaknili na čezoceanko, ki bo zdaj, zdaj odplula in možnosti za vrnitev skoraj ne bo več.

Gledati bomo morali naprej, v nov dan. »Svobodi« naproti.