galeja, 3. 4 1489

Dragi dnevnik!

Odkar sem srečal mladeniča, ki sem ga omenil že v prejšnjih dneh, je moje patetično življenje postalo še hujše. Le kako bi lahko moja prijazna in ljubeča žena storila kaj takega? Kako je mogla pozabiti na vse, ko pa sem jo tako ljubil. Podaril sem ji svoje srce, pa tudi samega sebe. Dal sem ji vse, kar sem imel in še več. Neizmerno sem jo ljubil. Pa ne samo zaradi njene postave ali njenih mehkih las ali zaradi njenih toplih oči, v katerih sem se dan za dnem izgubljal. Ne, ljubil sem jo zaradi njene skrbnosti, skromnosti in dobrega srca. Še kar ne morem verjeti.

Prav tako sem razočaran nad svojima otrokoma, ki pa se po besedah mladeniča obnašata, kot da ne bi nikoli obstajal. Priznati moram, to boli.

Delo na ladji je grozno. Toliko delam, da ne čutim več svojih okončin. Sovražim svoje življenje. Počutim se, kot da sem padel v črno luknjo brez izhoda. Vsak dan je enak. Vstanem se ob petih in se takoj odpravim na palubo. Poskušam priti med prvimi, da ne bom tepen. Nato delam in delam, pojem nekaj starega, trdega in plesnivega kruha ter že takoj grem nazaj na delo. Bolezni med nami delavci je veliko. Na srečo še sam česa hujšega nisem imel, le prehlad. Vsak dan umre vsaj eden od sotrpinov, vendar se naši nadrejeni za to ne zmenijo in mrtva telesa brezsrčno vržejo v morje.

Vendar, če si mislil, da smo cele dneve tiho, si se krepko zmotil. Z drugimi delavci se vse dneve pogovarjamo o družinah, prejšnjih službah.

Prav danes smo se pogovarjali o barvah. »Katera je tvoja najljubša barva?« so me vprašali. Nekoč bi brez pomisleka rekel modra, toda ko si tako dolgo na morju in je to edina barva, ki jo opaziš, ti do nje mine. Zato se raje rekel: »Zelena. Predstavlja barvo, ki je nikoli več ne bom videl.«
»In kaj je tvoja najljubša žival?« Včasih bi rekel volk, saj so volkovi tako močni in trdoživi. Vendar sedaj? Namesto volka sem raje izbral ptice. Tako mirna, čudovita in svobodna bitja! Svobodna? Tudi jaz sem lahko svoboden. Moja mati mi je vedno pravila: »Ko umreš, prideš v nebesa, v nebesih je vse, kar želiš.« Nebesa? Ja, to je to. Končno bom svoboden. Končno bolj živ, srečen in zdrav ter SVOBODEN.

To je torej zadnji dan tukaj. Vendar ne skrbi, dragi dnevnik. Poiskal te bom v nebesih. Spet se bova srečala.

galjot