Dragi dnevnik,

kot že veš, je moje ime Cencelj. Moji tovariši mi pravijo tudi Potolčeni kramoh. Sploh si ne predstavljajo, kako se ob tem počutim. Pri srcu mi je tesno, čutim veliko bolečino in hkrati jezo.

Danes se mi je zgodilo nekaj posebnega, drugačnega. V šoli smo se igrali piške in jastreba. Da, uganil si, jaz sem bil jastreb. Z jezo in razočaranjem sem lovil piške, medtem ko sem klicali s tem groznim vzdevkom. Ob potoku sem lovil enega od sošolcev, Bil je edini, ki sem se ga bal, vendar sem do njega čutil tudi spoštovanje. Bil je veliko hitrejši in večji od mene, zato je zlahka preskočil potok. Jaz sem ostal na drugem bregu. Poklical me je. “Potolčeni kramoh!” Takrat se je v meni nekaj premaknilo. Nisem več zdržal pritiska, tudi solz nisem mogel več zadrževati. Od sramu sem se skril za jelšo in si pokril obraz. Deček z drugega brega me je klical, sam pa nisem imel moči, da bi odgovoril. Videl sem, da ga je začelo skrbeti. pritekel je k meni. Takrat me je poklical: “Cencelj.” V meni je bil prav poseben občutek, občutil sem toplino, saj me že zelo dolgo ni nihče poklical s pravim imenom. S solzami v očeh sem ga vprašal: “Zakaj me tudi ti kličeš Potolčeni kramoh?” V očeh sem mu videl, da sem se mu zasmilil. Obljubil mi je, da me nikoli več ne bo tako klical. Čutil sem olajšanje. Sprva sem bil sicer v dvomih, a njegov pogled je bil tako iskren, da sem mu moral verjeti. Rekel je tudi, da bo premikastil vsakega, ki me bo še kdaj tako poklical, Vsaj enkrat v življenju se je nekdo zavzel zame, počutil sem se varnega. Do zdaj nisem poznal tega občutka. Prijel me je za roko in skupaj sva odšla. Res imam zaveznika, prijatelja. Si lahko misliš?

Morda pa moje življenje od zdaj naprej ne bo več tako obupno.

Končno srečen Cencelj

V preteklosti so si ljudje dopisovali s pismi. Pošiljanje le-teh je vzelo precej časa, zato so potrebovali nekaj hitrejšega. Znanstveniki so preizkusili sto različnih vrst naprav, ampak nobena ni bila dovolj dobra.

Sredi mesta v največjem bloku je živel možakar z imenom Bean. Ta je imel zelo zanimivo življenje. Vso pot, ki jo je prevozil s svojim zelenim avtomobilom, ga je spremljal medvedek. Tako je enega lepega dne odšel na pot do Slovenije. Tam si je ogledal veliko njenih lepot, kot so Blejsko jezero, gora Triglav, Kobilarna Lipica. A najzanimivejše mu je bilo prav na trgu v Jurovskem Dolu. Zakaj? Ker je tu odkril napravo, ki jo je nato poimenoval telefon. Ta mu je bil zelo zanimiv, saj je oddajal različne zvoke. Največji čar pa so bila sporočila in klici. Tako je Mr. Bean spremenil svet.

Učenci so poustvarjali ob literarnem delu Janje Vidmar: Elvis Škorc, genialni štor. Nastali so zanimivi in ustvarjalni izdelki.

Dolgo, dolgo, dolgo nazaj, ko so se ljudje selili, so imeli lepe spomine. Tudi zdaj imamo lepe spomine. Ljudje so sčasoma začeli pozabljati te lepe slike njihovih življenj. Nato so se spomnili na nekaj, kar bi lahko vse te njihove slike in spomine shranilo. Pričeli so razvijati tehnologijo kamer. Prve so bile velike, debele, slike črno-bele in nepopolne. Zato so še bolj razvijali tehnologijo.

Dandanes imamo kamero vedno  s seboj ali na telefonu ali na računalniku. Kamera ima barvne slike, ni več tako velika in široka. Prve kamere so natisnile sliko, v sedanjosti velikokrat slike shranjujemo na disk.

Nekega dne je živelo indijansko pleme. To pleme je živelo lepo življenje, imeli so vse, kar so želeli. Vsi so bili zdravi kot ribe.

Po devetih letih so se zelo razvili in poznali veliko rastlin ter zelišč.

Nekega dne se je pred njimi pojavila boginja Demetra. Ta jim je podarila kamilico in jim o njej povedala: »Posušite jo in iz nje skuhajte čaj. Spijte ga in nikoli več vas ne bo bolel želodec. Če ste dobri ljudje, je nekaj posadite v rodovitno zemljo. Ko jo boste obirali, glejte, da je naslednje leto ne posadite v enako zemljo. Posadite jo, kjer bo zacvetela. Če ne bo zacvetela, jo izpulite in presadite drugam.« Izročenih jim je bilo sedem semen. Vedeli so, da morajo pametno ravnati. Posadili so jo na Norveškem, Finskem, Nizozemskem in v Italiji. Nikjer ni zrastla, bili so že obupani. Zadnje seme so posadili v slovensko zemljo. Kamilica je hitro vzklila, pognala cvetove in indijanskemu plemenu vrnila srečo na obraz.

Tako so kamilico posadili po celotni Sloveniji in s tem pomagali številnim ljudem po svetu.

Nekega lepega snežnega dne je gospod Filodendron zagledal snežaka. Gospod Filodendron se je z njim tudi pogovarjal. Hotel ga je odpeljati, da bi mu nekaj pokazal. A snežak ni hotel z njim. Zato je bil gospod Filodendron razočaran.

Naslednjega dne se je pokazalo sonce in snežak se je začel topiti. Gospod Filodendron je mislil, da je snežak shujšal. Šel je v kuhinjo in naredil domačo limonado. V tem času se je snežak povsem stopil.

Gospod Filodendron je mislil, da ga je nekdo ugrabil, jokal je od žalosti.

Gospod Filodendron si je s sivo pobarval lase. Malo zato, ker mu je gospod Lešnik rekel, da ima sivo pamet, malo pa zato, ker ima popoldan zmenek z gospo Magnolijo. Svojega soseda Oreha je prosil, da mu pomaga zlikati hlače, saj bi bil rad urejen in čeden za gospo Magnolijo. Gospod Oreh je bil prijazen in Filodendron ni mogel odreči pomoči. Ves urejen se je gospod Filodendron odpravil proti piceriji. Vmes se je malo razmišljal o tem, kako bo dokončal svoj izum. Opazoval je tudi naravo in na drevesu videl veverico, ki si je urejala dom. Pomahal ji je. Nad njim so se zgrnili temni oblaki in moral je pohiteti, da ne bi bil preveč moker. Škoda bi bila, da bi si zmočil njegovo pričesko in sveže zlikane hlače.

Gospa Magnolija ga je že čakala. Zelo se je prestrašila, ko ga je zagledala. Mislila je, da je bolan, ker ima tako sive lase. Kmalu je ugotovila, da ima samo novo pričesko.
»Prosim, gospod Filodendron, dajte si na glavo kapo. Ljudje bodo mislili, da ste vesoljec.«
Ker je bil gospod Filodendron zelo zaljubljen vanjo, ji je seveda ustregel. Zaupal ji je tudi, da izumlja rolko. Gospa Magnolija se je le smehljala. Jedla sta pico in pika sok ter se lepo imela.
Kmalu sta se poslovila in si obljubila, da se kmalu spet vidita.

Gospodu Filodendronu se nekega dne ni prav nič dalo. Ko je zjutraj zlomil vrata v prašičevi lopi, bi jih moral popraviti, pa jih ni. Moral bi nahraniti prašiča, pa ga ni. Tako je prašič cel dan stradal. Stradal pa je zato, ker Filodendron ni in ni vedel, kaj naj mu da za jesti. Premišljeval je: »Oves ali seno? Seno ali oves?« Šel je vprašat gospoda Šipka, ki tudi ni vedel. Vprašal je gospo Hijacinto, ta ga je napotila h gospodu Lešniku. In kot zakleto je vedela, kaj naj da prašiču jesti: »zmešaj mu oves in seno.«

Naslednji dan je gospod Filodendron dal prašiču oves in seno ter popravil vrata.

Dan je dnevu enak. Zjutraj se zbudim, cel dan ne počnem ničesar in grem spat. Včasih razmišljam, zakaj me niso raje obsodili na smrt kot na 30 let brezdelnega mučenja v zaporu.

Celica je prazna, samo majhno okno me še drži pritrjenega na ta svet. Samo to majhno okno, skozi katerega vidim življenje, a hkrati obup. Kot da bi me nalašč postavili v celico, iz katere skozi okno vidim mladiko. Če bi videl le mladiko, bi bilo še znosno. Vendar zdaj na mladiki vidim tudi gosenico, ki to mladiko razžira, kot razžira zapor mene. Z vsakim listom, ki izgine z mladike, izginja tudi moje upanje. Zadal sem si, da če ta mladika preživi, lahko preživim tudi jaz. Če mladika ne preživi, tudi zame ni več upanja.

Sam sem, nikogar ni tu, s komer bi se lahko nasmejal ali pogovarjal. Sam sem, šibak kot mladika, ki je pritrjena v tla, tudi ona nima moči odgnati gosenice. Edino, kar mi preostane, je čakanje. Mučno čakanje, ali bo mladika preživela, bom preživel jaz ali pa nihče od naju …

Pogledam skozi okno, pada dež. Počasi se spreminja v nevihto. Moji zadnji trenutki, preden grem v temnico, kje bom v temi ujet  svojimi mislimi. Gledam, kako vsaka kapljica zadane  list in gosenica se še zmeraj bori, da ostane na listu. Močne kapljice končno potisnejo gosenico. Počasi nebo spreminja svoje barve iz temačne v svetlo modro. Že lahko vidim sonce in se začnem spraševati. Bo tudi po moji nevihti zasijalo sonce? V temnico vstopi nadzornik. Pogleda me in brez čustev ukaže: »Vstani se!« Ko počasi hodim do temnice, opazujem po zaporu. Skozi eno okno vidim del mavrice, ki me razveseli. Ampak v trenutku sem že v temnici. Niso mi povedali, kako dolgo bom tukaj. Spet je z menoj misel o 29 letih, ki jih bom moral preživeti, in tema. Vse skupaj me uspava. Zaspim. Sanjam moj izhod iz zapora, kako srečen in svoboden bom. Zbudi me glasno odpiranje vrat. Paznik mi reče: »Vrni se v celico.« Pomislim, kako hitro je minilo, vendar mi paznik pove, da sem bil 3 dni v temnici.

Ko sem se vrnil v svojo zaporniško celico, nisem imel energije, čeprav sem dva dni prespal. Pogledam po celici, nič novega. Ko pristopim k oknu, se spomnim mavrice, ki sem jo videl včeraj. Razveseli me. Sebe presenečam in se sprašujem, kako sem lahko vesel v tako temačnem duhu.

Ko je čas za večerjo, grem končno iz celice. Dva zapornika se v jedilnici stepeta. Pazniki so kričali in končalo se je s smrtno žrtvijo. Ne morem več jesti, še vedno me spremlja misel na mavrico. Ko se vrnem v celico, grem na posteljo z mislijo, da bom moral to ponoviti še jutri in naslednjih 29 let.