Pogledam skozi okno, pada dež. Počasi se spreminja v nevihto. Moji zadnji trenutki, preden grem v temnico, kje bom v temi ujet  svojimi mislimi. Gledam, kako vsaka kapljica zadane  list in gosenica se še zmeraj bori, da ostane na listu. Močne kapljice končno potisnejo gosenico. Počasi nebo spreminja svoje barve iz temačne v svetlo modro. Že lahko vidim sonce in se začnem spraševati. Bo tudi po moji nevihti zasijalo sonce? V temnico vstopi nadzornik. Pogleda me in brez čustev ukaže: »Vstani se!« Ko počasi hodim do temnice, opazujem po zaporu. Skozi eno okno vidim del mavrice, ki me razveseli. Ampak v trenutku sem že v temnici. Niso mi povedali, kako dolgo bom tukaj. Spet je z menoj misel o 29 letih, ki jih bom moral preživeti, in tema. Vse skupaj me uspava. Zaspim. Sanjam moj izhod iz zapora, kako srečen in svoboden bom. Zbudi me glasno odpiranje vrat. Paznik mi reče: »Vrni se v celico.« Pomislim, kako hitro je minilo, vendar mi paznik pove, da sem bil 3 dni v temnici.

Ko sem se vrnil v svojo zaporniško celico, nisem imel energije, čeprav sem dva dni prespal. Pogledam po celici, nič novega. Ko pristopim k oknu, se spomnim mavrice, ki sem jo videl včeraj. Razveseli me. Sebe presenečam in se sprašujem, kako sem lahko vesel v tako temačnem duhu.

Ko je čas za večerjo, grem končno iz celice. Dva zapornika se v jedilnici stepeta. Pazniki so kričali in končalo se je s smrtno žrtvijo. Ne morem več jesti, še vedno me spremlja misel na mavrico. Ko se vrnem v celico, grem na posteljo z mislijo, da bom moral to ponoviti še jutri in naslednjih 29 let.