MOJE OBUPNO ŽIVLJENJE

Dragi dnevnik,

kot že veš, je moje ime Cencelj. Moji tovariši mi pravijo tudi Potolčeni kramoh. Sploh si ne predstavljajo, kako se ob tem počutim. Pri srcu mi je tesno, čutim veliko bolečino in hkrati jezo.

Danes se mi je zgodilo nekaj posebnega, drugačnega. V šoli smo se igrali piške in jastreba. Da, uganil si, jaz sem bil jastreb. Z jezo in razočaranjem sem lovil piške, medtem ko sem klicali s tem groznim vzdevkom. Ob potoku sem lovil enega od sošolcev, Bil je edini, ki sem se ga bal, vendar sem do njega čutil tudi spoštovanje. Bil je veliko hitrejši in večji od mene, zato je zlahka preskočil potok. Jaz sem ostal na drugem bregu. Poklical me je. “Potolčeni kramoh!” Takrat se je v meni nekaj premaknilo. Nisem več zdržal pritiska, tudi solz nisem mogel več zadrževati. Od sramu sem se skril za jelšo in si pokril obraz. Deček z drugega brega me je klical, sam pa nisem imel moči, da bi odgovoril. Videl sem, da ga je začelo skrbeti. pritekel je k meni. Takrat me je poklical: “Cencelj.” V meni je bil prav poseben občutek, občutil sem toplino, saj me že zelo dolgo ni nihče poklical s pravim imenom. S solzami v očeh sem ga vprašal: “Zakaj me tudi ti kličeš Potolčeni kramoh?” V očeh sem mu videl, da sem se mu zasmilil. Obljubil mi je, da me nikoli več ne bo tako klical. Čutil sem olajšanje. Sprva sem bil sicer v dvomih, a njegov pogled je bil tako iskren, da sem mu moral verjeti. Rekel je tudi, da bo premikastil vsakega, ki me bo še kdaj tako poklical, Vsaj enkrat v življenju se je nekdo zavzel zame, počutil sem se varnega. Do zdaj nisem poznal tega občutka. Prijel me je za roko in skupaj sva odšla. Res imam zaveznika, prijatelja. Si lahko misliš?

Morda pa moje življenje od zdaj naprej ne bo več tako obupno.

Končno srečen Cencelj

MR. BEAN IN TELEFON

V preteklosti so si ljudje dopisovali s pismi. Pošiljanje le-teh je vzelo precej časa, zato so potrebovali nekaj hitrejšega. Znanstveniki so preizkusili sto različnih vrst naprav, ampak nobena ni bila dovolj dobra.

Sredi mesta v največjem bloku je živel možakar z imenom Bean. Ta je imel zelo zanimivo življenje. Vso pot, ki jo je prevozil s svojim zelenim avtomobilom, ga je spremljal medvedek. Tako je enega lepega dne odšel na pot do Slovenije. Tam si je ogledal veliko njenih lepot, kot so Blejsko jezero, gora Triglav, Kobilarna Lipica. A najzanimivejše mu je bilo prav na trgu v Jurovskem Dolu. Zakaj? Ker je tu odkril napravo, ki jo je nato poimenoval telefon. Ta mu je bil zelo zanimiv, saj je oddajal različne zvoke. Največji čar pa so bila sporočila in klici. Tako je Mr. Bean spremenil svet.

SREČA V NESREČI IN CHANGE

V šolskem letu 2019/2020 smo se odločili, da bomo na šoli začeli s šolskim projektom Branje nas bogati. Namen tega projekta je pri učencih različne starosti spodbujati branje različne literature in jim branje približati kot prijetno izkušnjo. Temeljni cilji:

  • spodbujanje kritičnega in poglobljenega branja,
  • medpredmetno sodelovanje,
  • medvrstniško sodelovanje (starejši učenci so mlajšim kot bralni prijatelji) in načrtovanje,
  • spodbujanje aktivne vloge učenca pri branju.

Članice tima smo načrtovale dejavnosti po mesecih. Razdelile smo si mesece, kdaj bo katera zadolžena za pripravo 2 do 3 dogodkov v okviru projekta Branje nas bogati – osrednja tematika prebiranja različnih literarnih del je DRUGAČNOST. Sama organizacija dogodkov je bila prepuščena učiteljici, ki je zadolžena za posamezni mesec. Njena naloga je, da izbere ustrezno literarno delo, starejše učence, ki bodo brali z mlajšimi, prav tako so učiteljice skupaj s starejšimi učenci načrtovale dejavnosti, ki so jih potem izvedli z mlajšimi (npr. kako bodo vodili pogovor o prebranem, igra vlog, zgodba iz škatle …). Dejavnosti so se lahko izvajale pred poukom, v času jutranjega varstva, podaljšanega bivanja ali med urami književnosti.

ČLANICE TIMA: Lavra Bukšek Kreft, mag. Aleksandra Žnuderl, Irena Kocbek, Martina Škrlec, Barbara Waldhütter, Ana Šuster Kraner in Mateja Nudl.

V okviru literarnega natečaja so učenci naše šole lahko tekmovali s svojo zgodbo (pripovednim besedilom) na temo drugačnosti – zapis je lahko bil v slovenskem ali angleškem jeziku. V svoji zgodbi so skozi oči glavnega literarnega junaka predstavili njegovo drugačnost, kako se je s tem spoprijemal on in okolica (na ta način so na novo preoblikovali vso vedenje in razmišljanje, ki so si ga pridobili). Prejeli smo 13 literarnih izdelkov, eden je bil glede na tematiko neustrezen, komisija ga je izločila. Ostalih 12 prispevkov je bilo ustreznih – 11 jih je bilo v slovenskem jeziku, 1 izdelek je bil v angleškem jeziku.

Avtor zgodbe v angleškem jeziku je učenec 9. razreda Jan Senekovič z naslovom Change. Utemeljitev tima anglistov in germanistov naše šole: Jan Senekovič je s pomočjo izmišljenega lika zajel uporniški duh, ki je prisoten pri nekaterih posameznikih današnje družbe. Skozi oči Charlesa je slikovito izrazil trpljenje tistih, ki so drugačni od ostalih pod vplivom režima – biti drzen in izstopati, narediti, česar si drugi ne upajo. V epilogu poda jasno sporočilo: svet bi morali voditi ljudje polni novih idej in ustvarjalnosti ter se nikoli predati, kljub nasprotovanju in zatiranju. Gledano v celoti, besedilo na področjih besedišča, idej in mentalitete avtorja presega osnovnošolske okvirje in je primernejše za srednješolsko populacijo. Učenec si zagotovo zasluži objavo svoje zgodbe v knjižni obliki.

Zgodba Sreča v nesreči (avtor Anej Satler) prepriča s svojo zanimivostjo, nevsakdanjostjo zgodbe, opisom dogajanja, nazornega opisa čustev ob nesreči, skrivanja pred ostalimi, strahu in kljub vsemu (kljub drugačnosti, zaznamovanosti posameznika) ima pozitivno sporočilnost – avtor zgodbo tako razplete, da najde samega sebe kot solo pevca. Bralec se lahko zelo dobro poistoveti z glavnim literarnim likom Juretom Dolenjcem. Zapis izstopa, ker kljub nesreči postavlja v ospredje zavedanje o drugačnosti, empatijo okolice, ne posmeha, kar je za sodoben čas bistvenega pomena. Prav tako najde glavni literarni lik (ob predlogu učiteljice) veselje do življenja v nečem drugem, najde drugo močno področje, samozavedanje, da obstaja življenje tudi po nesreči. Sprejme izziv, ne vda se obupu. V učenčevem zapisu izstopa bogat besedni zaklad, širok nabor jezikovnih struktur, večstavčne povedi.

Prisotni so se strinjali, da je zmagovalna zgodba z naslovom Sreča v nesreči, avtorja Aneja Satlerja.

Zmagovalni zgodbi smo v šolskem letu 2020/2021 izdali v obliki dvojezične slikanice. Zgodbo Change je poilustriral učenec 8. razreda Rok Senekovič. Avtor ilustracij za zgodbo Sreča v nesreči je učenec 9. razreda Taras Horvat.

KULTURNI DAN KAMIŠIBAJ

Kamišibaj je tradicionalni način pripovedovanja zgodb. Odlikuje ga edinstvena oblika pripovedovanja zgodb ob slikah.  Rečemo mu tudi gledališče iz kovčka. Uvrščamo ga med predstave manjšega tipa oz. komornega gledališča. Slike (največkrat formata A3) vabijo k bližini in vključenosti gledalcev v vzdušje zgodbe. Tudi učenci naše šole so se preizkusili v izdelavi svojega kamišibaja.

GENERACIJA 2012‒2021

Od sedmih do treh,
od sedmih do treh.
V šoli čas preživljam,
za knjigami sedim,
glavo si belim.

Dan za dnem
v šoli jem,
čas preživljam v šoli spet in spet.

Od sedmih do treh,
od sedmih do treh,
vsak teden spet se ponovi
kot Zemlja, ki se vrti okoli osi.

Ocene moramo pridobiti
in zato se moramo učiti.
Počitka ne moremo dobiti,
še ponoči se moramo učiti.

Od sedmih do treh,
od sedmih do treh,
mi v šoli smo spet.

Iz ure v uro
v klopeh sedimo.

Od ponedeljka do petka
do tretje od sedme.
Sedimo v šolski klopi
brez volje nobene.

V šoli mi ždimo,
v mislih pa spimo,
ocene letijo,
mi pa petke lovimo.

Od ponedeljka do petka
do tretje od sedme,
glave so polne,
od ocen bolne.

Od ponedeljka do petka
do tretje od sedme.
Kjerkoli smo,
vidimo zvezke,
ko pražimo zrezke,
ko zlagamo treske.

Od sedmih do dveh,
od sedmih do dveh,
moramo v šoli sedet’.

Glava polna teh enačb.
Kaj se sploh učimo?

Od sedmih do dveh,
od sedmih do dveh,
moramo v šoli sedet’.
Kako naj plačamo račune,
kako naj kupimo hišo,
če je vse, kar nas učijo,
le-to neumno pi število.

Od sedmih do dveh,
od sedmih do dveh,
moramo v šoli sedet’.
Brez besed in premika
moramo v tišini trpet’.

Matematika,
slovenščina,
fizika,
kemija
odsevajo v naših očeh
in nas ne pustijo živet’.

Ob 8.20 zvonec zazvoni
in nas vse zbudi.
Še zaspano vsi sedimo v klopeh,
grozo vidiš v naših očeh.

Od osmih do treh,
do treh od osmih.
Skozi okno lep se dan lesketa,
Upanje v nas bo odšlo morda,
da nikoli več ne odidemo iz tega šolskega sveta.

Od osmih do treh,
do treh od osmih.
Komaj tri ure so minile
in nič prav naredile.

Še malo in se pouk konča.
Vse, kar slišim, je le: »Bla bla bla.«
Od osmih do treh,
do treh od osmih.
Končno zvonec zazvoni,
moja misel že hiti,
da domov moram oditi.

Doma me pričaka veliko dela,
vse to delo pritiska name
kot slon z oblaka.

Minute učenja so dolge kot ure,
meni pa po glavi le petek roji.
Vsak dan le vikend še čakam,
da končno se lahko sprostim
in na krilih domišljije poletim.

SPOMINSKA SLIKA

Dolgo, dolgo, dolgo nazaj, ko so se ljudje selili, so imeli lepe spomine. Tudi zdaj imamo lepe spomine. Ljudje so sčasoma začeli pozabljati te lepe slike njihovih življenj. Nato so se spomnili na nekaj, kar bi lahko vse te njihove slike in spomine shranilo. Pričeli so razvijati tehnologijo kamer. Prve so bile velike, debele, slike črno-bele in nepopolne. Zato so še bolj razvijali tehnologijo.

Dandanes imamo kamero vedno  s seboj ali na telefonu ali na računalniku. Kamera ima barvne slike, ni več tako velika in široka. Prve kamere so natisnile sliko, v sedanjosti velikokrat slike shranjujemo na disk.

SLOVENCI IN KAMILICA

Nekega dne je živelo indijansko pleme. To pleme je živelo lepo življenje, imeli so vse, kar so želeli. Vsi so bili zdravi kot ribe.

Po devetih letih so se zelo razvili in poznali veliko rastlin ter zelišč.

Nekega dne se je pred njimi pojavila boginja Demetra. Ta jim je podarila kamilico in jim o njej povedala: »Posušite jo in iz nje skuhajte čaj. Spijte ga in nikoli več vas ne bo bolel želodec. Če ste dobri ljudje, je nekaj posadite v rodovitno zemljo. Ko jo boste obirali, glejte, da je naslednje leto ne posadite v enako zemljo. Posadite jo, kjer bo zacvetela. Če ne bo zacvetela, jo izpulite in presadite drugam.« Izročenih jim je bilo sedem semen. Vedeli so, da morajo pametno ravnati. Posadili so jo na Norveškem, Finskem, Nizozemskem in v Italiji. Nikjer ni zrastla, bili so že obupani. Zadnje seme so posadili v slovensko zemljo. Kamilica je hitro vzklila, pognala cvetove in indijanskemu plemenu vrnila srečo na obraz.

Tako so kamilico posadili po celotni Sloveniji in s tem pomagali številnim ljudem po svetu.

GOSPOD FILODENDRON IN SNEŽAK

Nekega lepega snežnega dne je gospod Filodendron zagledal snežaka. Gospod Filodendron se je z njim tudi pogovarjal. Hotel ga je odpeljati, da bi mu nekaj pokazal. A snežak ni hotel z njim. Zato je bil gospod Filodendron razočaran.

Naslednjega dne se je pokazalo sonce in snežak se je začel topiti. Gospod Filodendron je mislil, da je snežak shujšal. Šel je v kuhinjo in naredil domačo limonado. V tem času se je snežak povsem stopil.

Gospod Filodendron je mislil, da ga je nekdo ugrabil, jokal je od žalosti.

GOSPA MAGNOLIJA

Gospod Filodendron si je s sivo pobarval lase. Malo zato, ker mu je gospod Lešnik rekel, da ima sivo pamet, malo pa zato, ker ima popoldan zmenek z gospo Magnolijo. Svojega soseda Oreha je prosil, da mu pomaga zlikati hlače, saj bi bil rad urejen in čeden za gospo Magnolijo. Gospod Oreh je bil prijazen in Filodendron ni mogel odreči pomoči. Ves urejen se je gospod Filodendron odpravil proti piceriji. Vmes se je malo razmišljal o tem, kako bo dokončal svoj izum. Opazoval je tudi naravo in na drevesu videl veverico, ki si je urejala dom. Pomahal ji je. Nad njim so se zgrnili temni oblaki in moral je pohiteti, da ne bi bil preveč moker. Škoda bi bila, da bi si zmočil njegovo pričesko in sveže zlikane hlače.

Gospa Magnolija ga je že čakala. Zelo se je prestrašila, ko ga je zagledala. Mislila je, da je bolan, ker ima tako sive lase. Kmalu je ugotovila, da ima samo novo pričesko.
»Prosim, gospod Filodendron, dajte si na glavo kapo. Ljudje bodo mislili, da ste vesoljec.«
Ker je bil gospod Filodendron zelo zaljubljen vanjo, ji je seveda ustregel. Zaupal ji je tudi, da izumlja rolko. Gospa Magnolija se je le smehljala. Jedla sta pico in pika sok ter se lepo imela.
Kmalu sta se poslovila in si obljubila, da se kmalu spet vidita.

RADIJSKA ODDAJA

Tudi v tem šolskem letu smo z učenci 6., 7. in 9. razreda pripravili radijsko oddajo z naslovom Športni duh je doma v zdravem telesu, v kateri so učenci razmišljali o pomenu gibanja, športa v našem življenju, predstavili so športe, s katerimi se sami ukvarjajo, ter ugotovili, da človeška norost res nima meja, saj so poiskali tudi najbolj smešne športe. Pri pripravi so sodelovali Daniel Pivljakovič, Tjaša Mihelič, Žana Jeza, Nina Senekovič in Neža Senekovič, pri montaži nam je pomagal gospod Dani Sajtl. Radijska oddaja se je predvajala v soboto, 15. 5. 2021, ob 10. uri v sklopu oddaje Iz osnovnošolskih klopi na Radiu Slovenske gorice.

Posnetek radijske oddaje, 15. 5. 2021

GOSPOD FILODENDRON IN HLEVČEK

Gospodu Filodendronu se nekega dne ni prav nič dalo. Ko je zjutraj zlomil vrata v prašičevi lopi, bi jih moral popraviti, pa jih ni. Moral bi nahraniti prašiča, pa ga ni. Tako je prašič cel dan stradal. Stradal pa je zato, ker Filodendron ni in ni vedel, kaj naj mu da za jesti. Premišljeval je: »Oves ali seno? Seno ali oves?« Šel je vprašat gospoda Šipka, ki tudi ni vedel. Vprašal je gospo Hijacinto, ta ga je napotila h gospodu Lešniku. In kot zakleto je vedela, kaj naj da prašiču jesti: »zmešaj mu oves in seno.«

Naslednji dan je gospod Filodendron dal prašiču oves in seno ter popravil vrata.

BRANJE NAS BOGATI

V lanskem šolskem letu smo na šoli pričeli izvajati šolski projekt Branje nas bogati na temo drugačnosti. V sklopu tega šolskega projekta je bil razpisan tudi likovni in literarni natečaj.

Pri likovnem natečaju smo iskali izdelavo logotipa oziroma zaščitni znak projekta Branje nas bogati. V okviru literarnega natečaja so učenci naše šole lahko tekmovali s svojo zgodbo (pripovednim besedilom) na temo drugačnosti – zapis je lahko bil v slovenskem ali angleškem jeziku. V svoji zgodbi so skozi oči glavnega literarnega junaka predstavili njegovo drugačnost, kako se je s tem spoprijemal on in okolica (na ta način bi na novo preoblikovali vso vedenje in razmišljanje, ki so si ga pridobili).

17. januarja 2020 sta se oba natečaja zaključila. Izmed prispelih zgodb in likovnih izdelkov je komisija v sestavi: Vesne Breznik, Lavre Bukšek Kreft, Irene Kocbek, Ane Šuster Kraner, Barbare Waldhütter, mag. Aleksandre Žnuderl, Martine Škrlec in Mateje Nudl izbrala najboljše izdelke. Prispelo je 20 likovnih izdelkov učencev od 1. do 9. razreda. Vsi prisotni smo se odločili, da izberemo 3 najboljše – 1 izdelek z razredne stopnje, enega s predmetne stopnje, ki ju bomo uporabili za ozadje za priznanja projekta Branje nas bogati, in zmagovalni logotip, ki bo v bodoče zaščitni znak šolskega projekta Branje nas bogati. Prisotni smo soglasno izbrali zmagovalen izdelek za razredno stopnjo – avtorica Ema Lavrenčič (4. razred), na predmetni stopnji je bil zmagovalen izdelek učenke 9. razreda Zarje Mohorko. Značilnostim logotipa ustreza izdelek učenke 8. razreda Nataše Lorber – učenkin izdelek je zmagovalen.

Prispelo je 13 literarnih izdelkov, eden je bil glede na tematiko neustrezen in ga je komisija izločila. Ostalih 12 prispevkov je bilo ustreznih – 11 jih je bilo v slovenskem jeziku, 1 izdelek je bil v angleškem jeziku. Zmagovalna zgodba v slovenskem jeziku je Sreča v nesreči, avtor Anej Satler. Zmagovalna zgodba v angleškem jeziku nosi naslov Change, avtor Jan Senekovič. Zmagovalni zgodbi smo izdali v obliki slikanice.

Vsem učencem iskrene čestitke in še naprej veliko ustvarjalnega navdiha.

ODREZAN OD SVETA

Dan je dnevu enak. Zjutraj se zbudim, cel dan ne počnem ničesar in grem spat. Včasih razmišljam, zakaj me niso raje obsodili na smrt kot na 30 let brezdelnega mučenja v zaporu.

Celica je prazna, samo majhno okno me še drži pritrjenega na ta svet. Samo to majhno okno, skozi katerega vidim življenje, a hkrati obup. Kot da bi me nalašč postavili v celico, iz katere skozi okno vidim mladiko. Če bi videl le mladiko, bi bilo še znosno. Vendar zdaj na mladiki vidim tudi gosenico, ki to mladiko razžira, kot razžira zapor mene. Z vsakim listom, ki izgine z mladike, izginja tudi moje upanje. Zadal sem si, da če ta mladika preživi, lahko preživim tudi jaz. Če mladika ne preživi, tudi zame ni več upanja.

Sam sem, nikogar ni tu, s komer bi se lahko nasmejal ali pogovarjal. Sam sem, šibak kot mladika, ki je pritrjena v tla, tudi ona nima moči odgnati gosenice. Edino, kar mi preostane, je čakanje. Mučno čakanje, ali bo mladika preživela, bom preživel jaz ali pa nihče od naju …

MAVRICA

Pogledam skozi okno, pada dež. Počasi se spreminja v nevihto. Moji zadnji trenutki, preden grem v temnico, kje bom v temi ujet  svojimi mislimi. Gledam, kako vsaka kapljica zadane  list in gosenica se še zmeraj bori, da ostane na listu. Močne kapljice končno potisnejo gosenico. Počasi nebo spreminja svoje barve iz temačne v svetlo modro. Že lahko vidim sonce in se začnem spraševati. Bo tudi po moji nevihti zasijalo sonce? V temnico vstopi nadzornik. Pogleda me in brez čustev ukaže: »Vstani se!« Ko počasi hodim do temnice, opazujem po zaporu. Skozi eno okno vidim del mavrice, ki me razveseli. Ampak v trenutku sem že v temnici. Niso mi povedali, kako dolgo bom tukaj. Spet je z menoj misel o 29 letih, ki jih bom moral preživeti, in tema. Vse skupaj me uspava. Zaspim. Sanjam moj izhod iz zapora, kako srečen in svoboden bom. Zbudi me glasno odpiranje vrat. Paznik mi reče: »Vrni se v celico.« Pomislim, kako hitro je minilo, vendar mi paznik pove, da sem bil 3 dni v temnici.

Ko sem se vrnil v svojo zaporniško celico, nisem imel energije, čeprav sem dva dni prespal. Pogledam po celici, nič novega. Ko pristopim k oknu, se spomnim mavrice, ki sem jo videl včeraj. Razveseli me. Sebe presenečam in se sprašujem, kako sem lahko vesel v tako temačnem duhu.

Ko je čas za večerjo, grem končno iz celice. Dva zapornika se v jedilnici stepeta. Pazniki so kričali in končalo se je s smrtno žrtvijo. Ne morem več jesti, še vedno me spremlja misel na mavrico. Ko se vrnem v celico, grem na posteljo z mislijo, da bom moral to ponoviti še jutri in naslednjih 29 let.

START UP VIKEND

V petek, 2. 10. 2020, in soboto, 3. 10. 2020, smo pod okriljem SPIRIT Slovenija na naši šoli s pomočjo zunanje sodelavke mag. Barbare Pribožič Leka in njenega asistenta Lana organizirali START UP vikend. Osrednji problem je bil, kako organizirati prireditev ob izdaji slikanic za širšo javnost. Najprej smo si ogledali potencialno prizorišče na trgu v Jurovskem Dolu.

30 sodelujočih učencev je s pomočjo tehnike Design Thinking prvi dan osvajalo orodja razumevanja in s pomočjo orodij pridobivanja idej (za realizacijo dogodka) ter izdelavo prototipov (skic in terminskega in akcijskega plana za dogodek), pripravilo predloge za sam dogodek z orodjem CANVAS. Učenci so v skupinah nabirali ideje za vsebino, lokacijo, število sodelujočih, pripravili tekste, kontaktirali sodelujoče in ljudi, ki bi lahko pomagali pri realizaciji njihove ideje. Pomembno je bilo, da naredijo čim več korakov k dejanski implementaciji njihove ideje. Na START UP vikendu smo tako v skupinah pripravili vsebinske ideje za scenarij, narisali prizorišče, naredili spiske potrebnih aktivnosti ter spisali tudi vse potrebne dokumente in vabila za širšo javnost. Prav tako so se zaključevale ilustracije za slikanico. Učenci devetega razreda bili zadolženi za pripravo večerje in pospravljanje. Pripravili so nam zelo okusne palačinke in sadno solato. Večerni čas smo namenili družabnim igram in ogledu filma Ledene steze. Nato nas je čakalo spanje na ne preveč udobnih ležiščih. V učilnicah smo imeli tudi nepovabljene goste – komarje.

Sobotno jutro se je pričelo s pospravljanjem ležišč, osmo- in sedmošolci so bili zadolženi za pripravo zajtrka. Finale tega vikenda so bile predstavitve idej komisiji in nagrada za najboljše vsebinsko in kvalitativno opredeljeno delo. Učenci so se urili v javnem nastopanju in prezentaciji svoje ideje. Tako smo dobili zmagovalce za najboljši poslovni načrt, zmagovalce za najboljšo prezentacijo, nagrado za največji osebni napredek, zmagovalno ekipo za najustvarjalnejše ideje in zmagovalno ekipo, ki je naredila najboljši CANVAS.

K dodani vrednosti našega vikenda je vsekakor spadalo tudi delo v skupini, piljenje javnega nastopa in dejanska uporaba Canvasa kot metode, ki posameznika dejansko pripelje od ideje do končnega izdelka. Vikend smo zaključili z dramsko igro zmagovalnih zgodb, ki ju bomo objavili v slikanici.

Učenci so povedali, da jim je bil vikend zanimiv, nekaj drugačnega, naučili so se življenjsko uporabnih veščin. Kljub temu da spanje ni bilo preveč udobno, si želijo, da bi takšen vikend še kdaj ponovili.

»Dobre ideje nimajo starosti, imajo le prihodnost.« (Robert Mallet)

Vodji projekta: Ana Šuster Kraner in Mateja Nudl.

POSLEDNJE MISLI GALJOTA

na morju, petek 1433

Dragi dnevnik,

danes je zame še en težek dan. Vso pot veslam in veslam, kot da bo trajalo večno. Izmučen sem, žalosten, lačen in potrt, pogrešam svojo družino. Vem, da ne bom nikoli več stal na trdnih tleh, nikoli več ne bom videl sina in hčer. Veslam noč in dan, lačen sem in tako zelo izgubljen sredi morja, da se mi že vse megli pred očmi.

Nisem bil vedno dober oče, ampak mi bo zdaj vse oproščeno. Pred menoj so zadnji dnevi, težki in izmučeni. Nikomur ne privoščim tega, kar zdaj doživljam jaz. Same kosti so me. Spim na trdnih tleh, moja oblačila so vsa raztrgana in umazana, smrdijo po trohnobi. Ko boš to vzel v roke, prebral in razmislil, me več ne bo na tem svetu, moje truplo bo ležalo daleč v morju. Vse bi naredil, bi samo še enkrat stal na trdnih tleh in objel svojo družino, se poslovil in za večno zaspal, a kaj ko sem tako daleč stran. Izgubljam moči …

Moram ti povedati, da so zadnji dnevi najtežji v mojem življenju, nikogar ni, samo jaz in morje. Želim si, da bi ta dnevnik prebrala moja otroka, da bi vedela, zakaj me tako dolgo ni bilo.

Danes sem veslal in videl kopno, ampak izkazalo se je, da so to bili le prividi, ki jih doživljam. Upam, da sta moja otroka srečna, kjer koli že sta, ženi pa želim dobro življenje z novim možem. Bog, hvala za vse, kar si mi dal v življenju. Zdaj, ko se iztekajo zadnji dnevi in ure, lahko samo še rečem: »Moje življenje je izpolnjeno.«

galjot

na ladji, sobota 1433

Dragi dnevnik,

iztekajo se zadnji dnevi v mojem življenju. Danes sem spet bil prebičan in z mislimi na otroka. Vedno težje in težje je. Nikoli si nisem mislil, da bom v svojem življenju doživel kaj takšnega.

galjot

na ladji, nedelja 1433

Dragi dnevnik,

ko sem se danes zbudil, je pihal močan veter, približevala se nam je huda nevihta. Začeli smo veslati, bolj kot smo veslali, vedno bolj se nam je približevala nevihta. Ko se je nevihta umirila, smo zelo počasi nadaljevali. Morje je bilo zelo razburkano. Lakota in žeja sta bili moja zadnja večerja.

galjot

na ladji, zadnji dan 1433

Dragi dnevnik,

zbudil sem se in začutil bolečino v trebuhu, vedel sem, da sem še samo en korak do smrti. Štejejo se moje zadnje minute, ko bom lahko še zadnjič izdihnil morski zrak. »Bog, hvala za vse.«

galjot

Z MISLIJO O SVOBODI

galeja, 3. 4 1489

Dragi dnevnik!

Odkar sem srečal mladeniča, ki sem ga omenil že v prejšnjih dneh, je moje patetično življenje postalo še hujše. Le kako bi lahko moja prijazna in ljubeča žena storila kaj takega? Kako je mogla pozabiti na vse, ko pa sem jo tako ljubil. Podaril sem ji svoje srce, pa tudi samega sebe. Dal sem ji vse, kar sem imel in še več. Neizmerno sem jo ljubil. Pa ne samo zaradi njene postave ali njenih mehkih las ali zaradi njenih toplih oči, v katerih sem se dan za dnem izgubljal. Ne, ljubil sem jo zaradi njene skrbnosti, skromnosti in dobrega srca. Še kar ne morem verjeti.

Prav tako sem razočaran nad svojima otrokoma, ki pa se po besedah mladeniča obnašata, kot da ne bi nikoli obstajal. Priznati moram, to boli.

Delo na ladji je grozno. Toliko delam, da ne čutim več svojih okončin. Sovražim svoje življenje. Počutim se, kot da sem padel v črno luknjo brez izhoda. Vsak dan je enak. Vstanem se ob petih in se takoj odpravim na palubo. Poskušam priti med prvimi, da ne bom tepen. Nato delam in delam, pojem nekaj starega, trdega in plesnivega kruha ter že takoj grem nazaj na delo. Bolezni med nami delavci je veliko. Na srečo še sam česa hujšega nisem imel, le prehlad. Vsak dan umre vsaj eden od sotrpinov, vendar se naši nadrejeni za to ne zmenijo in mrtva telesa brezsrčno vržejo v morje.

Vendar, če si mislil, da smo cele dneve tiho, si se krepko zmotil. Z drugimi delavci se vse dneve pogovarjamo o družinah, prejšnjih službah.

Prav danes smo se pogovarjali o barvah. »Katera je tvoja najljubša barva?« so me vprašali. Nekoč bi brez pomisleka rekel modra, toda ko si tako dolgo na morju in je to edina barva, ki jo opaziš, ti do nje mine. Zato se raje rekel: »Zelena. Predstavlja barvo, ki je nikoli več ne bom videl.«
»In kaj je tvoja najljubša žival?« Včasih bi rekel volk, saj so volkovi tako močni in trdoživi. Vendar sedaj? Namesto volka sem raje izbral ptice. Tako mirna, čudovita in svobodna bitja! Svobodna? Tudi jaz sem lahko svoboden. Moja mati mi je vedno pravila: »Ko umreš, prideš v nebesa, v nebesih je vse, kar želiš.« Nebesa? Ja, to je to. Končno bom svoboden. Končno bolj živ, srečen in zdrav ter SVOBODEN.

To je torej zadnji dan tukaj. Vendar ne skrbi, dragi dnevnik. Poiskal te bom v nebesih. Spet se bova srečala.

galjot

DEKLICA IN MAČEHA

Nekoč pred davnimi časi je živela lepa deklica, ravno na današnji dan je dopolnila tri leta. Mati in oče sta se ločila, zato si je oče poiskal drugo ženo, ki je bila tej deklici mačeha.

Mačeha je z deklico zelo grdo ravnala, jo tepla, dajali ji j le ostanke hrane, za rojstni dan ji ni nikoli voščila. Res je bila nesramna, a očetu se to, da jo tepe in ji daje za jesti ostanke hrane, ni zdelo niti malo čudno.

Nekega dne je mačeha deklico poslala v gozd po drva. Ko je deklica hodila po gozdu, je kar naenkrat zagledala dobro vilo. Ta dobra vila je deklici pokazala prašno pot in nato izginila. Deklica je pričela hoditi po prašni poti in na koncu poti je zagledala čudežni kamen. Vzela ga je in odšla proti domu. Doma jo je mačeha kaznovala, ker je prišla brez drv. Za kazen je morala spati na pragu hiše. Deklico je zunaj zelo zeblo in je molila za odejo. Ponovno se ji je prikazala dobra vila, ki ji je dala vzglavnik in odejo.

Zjutraj je mačeha deklico ponovno kaznovala, ker ji ni znala povedati, od kod je dobila vzglavnik in odejo.

Naslednji dan je deklica pomagala mačehi pomivati posodo. Kar naenkrat se je pred njima spet pojavila dobra vila, ki je mačeho za tri leta spremenila v prah.

Mačeha se je vrnila na dekličin šesti rojstni dan. Takoj jo je poslala po drva, ki jih je deklica tudi prinesla. Mačehi je bilo sumljivo, želela je vedeti, zakaj se ni že prvič vrnila z drvi. Ker deklica ni imela odgovora, je bila ponovno tepena. Ponovno se je pojavila vila, ki je mačeho za celo življenje spremenila v prah.

Tako sta deklica in oče živela srečno do konca svojih dni.

PRINC IŠČE PRINCESO

Pred davnimi časi je živel princ, ki je iskal nevesto. Nekega dne je prišel do revne koče, v kateri so živeli oče, mati in tri sestre. Princ se je zaljubil v eno izmed treh sester. Hotel se je poročiti, vendar njegov oče tega ni hotel. Saj je želel, da se sin poroči s kraljično iz sosednjega gradu. Njegova mati je prav tako hotela le najboljše za svojega sina.

Prišel je dan poroke. Kralj je sinovo nevesto zaprl v klet in jo zaklenil. Namesto nje je pripeljal kraljično s sosednjega gradu. Princ se ni hotel poročiti z njo, zato je poroko razveljavil. Njegova nevesta je bila žalostna, zato je zavrtela svojo skrinjico, čeprav ni vedela, kaj skrinjica lahko naredi. Ko jo je začela vrteti, so se vrata odprla, nevesta je hitro stekla ven. Bežala je proti domu, kralj je tekel za njo, ker jo je ponovno želel zakleniti. Toda tisto noč je bila grozna nevihta.

Deklica je uspela priti do doma, kralja pa ni nikjer videla, zato ga je šla iskat. Videla je, da je padel s peščine in se je še komaj držal. Deklica mu je pomagala, kralj ji je bil hvaležen.

Po tej nevihtni noči je razglasil poroko med dekletom in princem.

Princ je s svojo novo ženo živel na gradu, njegova nesojena nevesta se mu je želela maščevati. Hotela je ubiti prinčevo ženo, a njeno maščevanje je šlo po zlu, ko se je hotela prikrasti v grad, je bila nepazljiva, saj jo je opazil stražar. Zaprl jo je v zapor.

Kdo ve, morda princ in žena živita srečno še danes, če nista že umrla.

ZLOBNA MAČEHA

Nekoč pred davnimi časi je živela zlobna mačeha in njen prijazen mož. Možu je žena umrla, zato si je našel novo.

Oče je nekega dne moral oditi na službeno potovanje in je svojo hčer pustil samo s hudobno mačeho. Mačehi je v glavi pokalo od navdušenja, saj si ej mislila, da se bo lahko končno znebila njene pastorke. Mačeha je takoj izkoristila priložnost in pastorko poslala po jagode. Pastorka se je začudila, saj je bilo sredi zime in jagod sploh ni bilo mogoče najti. Kljub temu je morala oditi, saj je vedela, da bo v nasprotnem primeru tepena. Čez nekaj časa se je zgrudila po tleh. Zdelo se ji je, da že vidi, kako se je bliža smrt. V tistem trenutku se ji je pokazala vila. Deklica si je že mislil, da je mrtva, a ji je vila dokazala, da temu ni tako. Deklici je dala čudežni kamen in ji rekla: »V tem kamnu so tri želje, ko ti bo najhuje, si zaželi eno od njih.« Vila je čez čas izginila, deklica si je zažela, da bi se zdaj v njenih rokah znašle jagode. Mislila si je: »Mačeha bo začudena.«

Ko je deklica prišla domov, je videla mačeho, ki je bila vsa krvava, ležala je na tleh. Deklici je bilo težko pri srcu, saj si je mislila, da je mrtva.

Minila so tri leta. Oče se je vrnil domov, izvedel je, kaj se je zgodilo. Zelo ga je potrlo. Deklica je videla očetovo žalost in si je zaželela, da bi se mačeha zavoljo očeta vrnila. Tako je tudi bilo, mačeha se je naslednji dan vrnila iz bolnišnice. Bila je zdrava. Takoj je prišla do pastorke in ji rekla: »Od danes najprej bom dobro do tebe.«

Deklica in vsa njena družina so živeli srečno do konca svojih dni.

LEP PRINC IN TRI PRINCESE

Nekoč pred davnimi časi je živel lep princ. Živel je v prelepem gradu, a bil je zelo žalosten, ker je živel čisto sam.

Nekega prelepega dne se je princ odpravil v daljno deželo iskat dekle, kdo ve kam. Še sam ni vedel, kam se odpravlja, saj je bil željan ljubezni. Med potjo ga je ujela nevihtna noč in mu med nalivom poteptala kočijo. Zato je bil primoran prenočiti v starem hotelu. Ta hotel ni imel niti ene samcate sobe s posteljo, zato je moral bogati princ prespati v hlevu s kravami in prašiči. Prosil je, če bi mu lahko v hlev prinesli večerjo. Večerjo mu je prinesla ena izmed treh sester s te domačije. Princ se je takoj zaljubil vanjo in že naslednji dan je njene starše zaprosil za hčerino roko. Starša sta z veseljem privolila, saj sta vedela, da se takšna možnost ne ponudi vsak dan. Tako sta oče in mati na različne stole posedla vse tri hčere. Na prvem je bila najlepša, vendar ne dobrega srca. Na drugem stolu je sedela grda sestra, vendar dobrosrčna. Za princa je bila to težka odločitev, zato je iz svoje torbe povlekel čarobno skrinjo, ki vedno pove pravo odločitev, vendar jo lahko uporabi zgolj enkrat. Princu se je to zdel pravi trenutek, zato jo je uporabil. Skrinjica mu je povedala, da je najmlajša hči najprimernejša za ženitev. Princ je upošteval nasvet čarobne skrinjice in oženil najmlajšo hčer.

Tako sta se princ in najmlajša hči srečno poročila in sta živela srečno do konca svojih dni.

“5 PLUS 5 JE DESET, VSAK MORA SVOJ ZGODBO IMET’.”

5 PLUS 5 JE DESET

Za devetimi gorami je bila vasica. V njej so živeli otroci, ki so se tja zatekli na varno, saj je njihove vasi požgal mogočen zmaj. Vsi ti otroci so pa sanjali o življenju v deseti vasi. Ta vas je bila zelo posebna, saj je bila kot iz pravljice, v bistvu je tudi bila pravljica. V njej živijo vsa magična bitja, kot so vile, princese, troli … V tej vasi se rodijo tudi vse pravljice. Vsak izmed vas zagotovo pozna rdečo kapico in ravno ta pravljica je bila prva, ki je v tej vasi doživela svoj nastanek. In ta vas ni bila posebna samo zaradi pravljic in čudežnih bitij, bila je posebna tudi po tem, da so tam vsi otroci bili na varnem in v zameno za njihovo varnost so morali biti v eni pravljici.

Zdaj se pa vrnimo nazaj v vasico, kjer so otroci sanjali o deseti vasi. Za temi otroki so bili težki časi in niti slutili niso, da je iz te vasice bilo izbranih deset otrok, ki bodo celotno vas popeljali v deželo pravljic.

Minil je še en dan, ki so ga Mia, Tina, Špela, Pia, Rok, dvojčka Anže in Nejc preživeli v skrivanju in v strahu pred napadom zmaja. Bili so utrujeni in brez kančka upanja, da bodo ti črni dnevi tudi za njih enkrat mimo. Če ne bi bilo Tine, bi čisto vsi zgubili upanje. Tina je vedno bila polna veselja in vsem je vlivala upanje po boljšem življenju. Verjela je, da se bo prikazalo bitje, ki jim bo pomagalo. In vse to se je tudi uresničilo. Ko je sonce zašlo za goro, so se otroci odpravili spat. Ampak Tina ni bila zaspana, gledala je v zvezdnato nebo, ko je naenkrat na tla padla deklica. »Zbudite se vsi, upanje je padlo z neba!« je zakričala Tina. Vsi otroci so stekli do jezera, kjer je deklica tudi pristala. Nihče se ji ni upal približati, razen Tina. Ko se ji je približala, ji je deklica v roko dala deset kamenčkov in zašepetala: »Vi ste izbranci, rešite otroke.« Preden bi ji Tina kaj odgovorila, je deklica izginila. Otroci so se pogledali in hitro odgovorili, da je vsak kamen za enega. »Ampak kamnov je deset, nas pa je samo sedem,« sta rekla dvojčka v en glas. »Verjetno bomo med našo potjo našli še ostale tri izbrance,« je pripomnila Mia. In vsi so imeli prav. Med njihovo potjo, ki je imela veliko vzponov in padcev, so srečali trojčke Gilbert.

Minilo je deset dni in ravno, ko so mislili, da so na koncu poti, jih je na gori Bzz Bzz pričakalo neprijetno presenečenje. Bil je deset glavi zmaj in vsaka glava je imela drugačno moč. Iz ene je bruhal ogenj, iz druge led, iz tretje pa veter …  Vsi so ga poskusili premagati, vendar neuspešno. Nato pa se je Tina spomnila, da mora vsak z lokom umeriti v eno izmed desetih glav. In glej, res je delovalo, zmaj je okamenel in otroci so lahko nadaljevali svojo pot do desete vasi. Ker je bilo že pozno, so se odločili, da bodo prenočili v gozdu. Ko so se zjutraj zbudili, so videli, da en kamen manjka. Vsi so bili panični in izgubili so upanje, da bodo sploh kdaj prišli v deseto vas. Tina jim je vlivala upanje, da bo vse v redu, ampak zaman. Vsi otroci so obupali in to je Tino tako prizadelo, da se je umaknila na samo. Ko se je šla sprehodit do jezera, je tam zagledala bitje, ki jo je klicalo k njej. Vedno bolj se mu je približevala in takrat je videla, da ima to bitje deset kamnov. Takoj je vedela, da je en kamen od njih. Bitje je spregovorilo, naj se pravilno odloči, kateri kamen bo izbrala, saj ima samo eno možnost in napačna odločitev jo lahko stane življenja. Tino je prelival strah, saj je vedela, da je vse odvisno od nje. Že je hotela vzeti kamen, takrat pa se je spomnila, da se v tistem kamnu lahko vidiš, v teh pa ne. Vzela je kamen, v katerem se je videla, in bitje je izginilo. Tina je vsa vesela pritekla do otrok in jim pokazala kamen. Vsi so bili veseli in prisegli, da ne bodo nikoli več podvomili v Tino. 

Minilo je deset dni in prišli so do gore, kjer bi naj bila vrata v deseto vas. Vrat ni bilo nikjer in otroci so si spet začeli beliti glavo. Vsi so bili spet panični, samo Tina je ohranila mirne živce. Stopila je do stene in videla, da je v steni deset lukenj. Takoj je dobila idejo, da mora vsak od otrok dati kamen v to luknjo. Istočasno so to naredili in zraven ponavljali besede, ki so bile zapisane na steni: »Pet plus pet je deset …« Vrata so se odprla in otroci so zagledali deseto vas. Pogled nanjo je bil dih jemajoč. Do njih je prišla vila in jim povedala, da so zdaj varni. Vsi so bili presrečni in komaj so čakali, da bo vsak nastopal v eni pravljici. Vsak od desetih otrok je dobil svojo pravljico, ki so danes znane po vsem svetu.

In zdaj po desetih letih te dogodivščine so otroci začeli pisati tudi svoje pravljice in ena izmed njih je ravno ta, ki jo je napisala Tina, deklica, ki skozi svoje pravljice vliva upanje.

JANEZOVA ZMOTA

Pred davnimi časi za desetimi gorami in desetimi vodami je živela revna kmečka družina z desetimi otroki. Živeli so zelo skromno, saj so imeli posestvo veliko le toliko, da so na njem lahko imeli deset kokoši, eno kravo in tri prašiče. Zelenjavo pa so si pridelovali na majhni njivi, ki je ležala neposredno zraven hiše.

Nekega jutra se je najstarejši od desetih bratov po imenu Janez odločil in družini pri zajtrku povedal, da bo čez nekaj let, ko bo odrasel, odšel od doma in živel nekje, kjer se ne bo rabil bati, če bo naslednji dan imel kaj za pod zob. Mati in oče sta temu odločno nasprotovala, a Janez ju ni hotel poslušati. Po zajtrku so odšli na njivo, kjer so posejali koruzo. Med sejanjem je Janezu najmlajši brat po imenu Peter prišepnil, da bi on tudi odšel z njim iz te revščine in zaživel novo življenje. Janez je Petru odločno odvrnil, da bo šel v druge kraje sam. Peter je bil zelo užaljen in je začel jokati. Vsa družina na njivi je zaslišala Petrov jok. Mama je odhitela k Petru, da bi ga potolažila. Peter je mami takoj, ko je prišla k njemu, povedal, da ga Janez noče vzeti sabo in mu zagotoviti boljšega življenja. Mama je takoj okregala Janeza, češ da ne sme s svojimi norijami obremenjevati Petra, saj tudi on ne bo odšel nikamor. Janez se ni strinjal z maminim mišljenjem in je jezno odvihral z njive ter jezno zaloputnil z vhodnimi vrati. Nato je hitro odšel v sobo, kjer je spakiral svojih nekaj oblačil, si odrezal dva kosa kruha in skozi okno nevidno odšel. Ko je družina opoldne odšla v hišo na kosilo, so bratje pogrešali Janeza. To so povedali očetu, ki je rekel, da je Janez odšel v bližnji gozd, kjer se bo umiril in se že do večerje vrnil nazaj. Po kosilu je družina znova odšla na delo na polje, kjer so delali do večera in se nato vrnili v hišo. Ko je padel mrak, o Janezu ni bilo ne duha in ne sluha. Medtem se je Janez vedno bolj oddaljeval od doma. Med potjo se je ustavil pri nekem potoku, kjer je spil nekaj vode in se odpravil dalje. Ko se je začelo mračiti, je bil Janez že zelo daleč od domače hiše in se je zavedal, da bo moral nekje prenočiti. V tistem trenutku je zagledal majhno vasico z desetimi hišami. Odpravil se je do prve hiše, kjer so že vsi spali, saj je bilo vse temno. Enako je bilo tudi pri drugi, tretji, četrti in peti hiši. V šesti hiši je Janez videl nekaj svetlobe, vendar mu ni prišel nihče odpreti vrat. Zato se je odpravil do sedme hiše, ker je bila znova tema in enako se je ponovilo pri osmi in deveti hiši. Na voljo mu je ostala še samo ena hiša. Potrkal je na vrata hiše in iz nje je prišel star gospod, ki ga je vprašal: »Kaj pa delaš tukaj mladenič?« Janez je odvrnil: »Zbežal sem od doma, da bi odšel v kraje, kjer ne bi živel v taki revščini, kot sem živel do zdaj.« Star gospod je bil zelo presenečen nad Janezovim razmišljanjem, saj je tudi sam živel na majhni, revni kmetiji, a mu je kljub temu ponudil prenočišče. Janez je pristal in odšel spat v hišo starega gospoda.

Naslednje jutro se je staremu gospodu zahvalil za prenočišče in odšel naprej. Tistega jutra se je mama desetih bratov zbudila že zgodaj, saj ni mogla spati, ker jo je skrbelo za svojega najstarejšega sina. Pri zajtrku je svoje skrbi povedala celotni družini. Oče se je domislil načrta, pri katerem bi se med seboj razdelili v dvojice in odšli v vasi, kamor bi lahko Janez pobegnil. Čez nekaj časa sta mati in najmlajši izmed desetih bratov prišla do vasi z desetimi hišami, kjer je prejšnjo noč pri starem gospodu Janez prespal. Mati je potrkala na vrata prve hiše v vasi, z namenom, da bi prebivalce povprašala, če so slučajno videli mladega fanta. Pri prvih devetih hišah so materi odgovorili, da že dolgo niso videli kakšnega mladeniča, razen tistih, ki živijo v tej vasi. Mati je bila že povsem obupana, a je vseeno potrkala na vrata desete hiše. Odprl ji je star gospod, ki ji je povedal, da je pri njem včeraj ponoči prenočil fant, ki ustreza opisu. Mati je bila zelo navdušena in je starega gospoda vprašala, če je Janez kaj omenil, kam se bo odpravil. Stari gospod je odvrnil, da mu je Janez povedal, da bo odšel v kraje, kjer ne bo živel tako revno, kot je do zdaj. Mati se je zahvalila staremu gospodu in odšla proti domu. Janez je cel dan hodil, a je celo pot premišljeval, ali bi se obrnil ali pa bi nadaljeval, saj je na celotni poti videval vasi, v katerih so bile hiše, ki so bile enako ali pa še skromnejše in tako je bilo v vseh desetih vasicah, ki jih je Janez prehodil. Opoldne se je odločil, da se odpravi nazaj proti domu. Medtem je mati že prišla domov in je bila znova zelo žalostna ter zaskrbljena, kaj se dogaja z njenim sinom. Pri večerji so bili vsi tiho, saj so bili vsi skupaj zelo zaskrbljeni. Ob koncu večerje je nekdo potrkal na vrata. Oče je odšel odpret in ko je odprl vrata, je pred seboj zagledal svojega najstarejšega sina. Ves presrečen ga je objel in na glas povedal, da je Janez prišel domov.

Janez je spoznal svojo zmoto in da je zelo vesel, da je spet doma med svojimi brati. Spoznal je tudi, da niso najrevnejši in da je podobnih ali pa celo še revnejših ljudi veliko. Srečno in zadovoljno je družina na svoji skromni kmetiji živela do konca svojih dni.

DESETA DEŽELA

Danes vam bom povedal zgodbo, ki mi jo je nekoč pripovedoval moj dedek. No, začelo se je nekako tako …

Nekoč pred davnimi časi je živel popotnik, ki mu je bilo ime Marko Polo. Potoval je po tujih deželah in spoznaval nove kraje in ljudstva.  Bil je moj največji vzornik že od malih nog. A biti popotnik v tako veliki in revni družini, kjer sem živel, ni bilo preveč lahko. Pestila nas je lakota in huda revščina.  Ampak to me ni preveč motilo pri mojem cilju. Hotel sem najti Deseto deželo.

Nekega dne sem se odločil. Iz shrambe sem pobral vse, kar smo imeli in šel svojim sanjam naproti.  Hodil sem kar 9 dni in 9 noči in še vedno nič. Bil sem izčrpan in skoraj bi že obupal. Deseti dan sem mislil, da bom umrl. Hodil sem in hodil, dokler se nisem ujel v past in takoj omedlel.

Nenadoma sem se zbudil v postelji. Ne vem, koliko časa sem bil nezavesten. Zbudil sem se v prazni sobi. V njej je bila le mehka postelja in lesena omara. Ko sem prišel k sebi, sem šel na svež zrak. Šele takrat sem ugotovil, da sem prišel v deseto deželo. Bil sem tako srečen, da sem kar zavriskal od sreče. Odpeljali so me k vodji ljudstva. Bil je zagorel, na glavi je imel sončevo krono iz zlata. Le-ta je ponazarjala njegovo moč. Ko me je nagovoril, sem ga za čuda vse razumel. Povedal sem jim o svojem potovanju in kako sem jih iskal. Poslušal me je. Vedel je, da mu nočem nič slabega. Vse je bilo drugače, tudi ljudje so bili drugačni. Imel sem zelo veliko srečo, da so me sprejeli medse. Zanimalo me je, zakaj se skrivajo in odgovorili so mi, da so jih pred davnimi časi pobijali, jih izkoriščali … V tistem trenutku so se mi zasmili in tako se je med nami spletlo zavezništvo. Tam sem bil kar nekaj časa. Ne vem koliko točno, saj čas v Deseti deželi mineva hitreje. V tej deželi so imeli veliko stvari, ki sem jih videl prvič. Hrane je bilo, kolikor si si poželel. Miza, iz katere smo jedli, je bila vedno polna. Najbolj me je presenetilo, da so tukaj živeli ljudje in živali v popolni harmoniji. Vsi so bili zelo prijazni in ustrežljivi. Niso živeli v pomanjkanju. Otroci so se lahko igrali, kar so želeli. Življenje v Deseti deželi se je zdelo popolno. Dokler nas  niso odkrili ljudje iz našega sveta.  Začela se je borba za preživetje.  Ljudje iz Desete dežele se niso znali braniti ali boriti. Še nikoli v življenju niso doživeli česa takega.

Kmalu je tudi mene nekaj zadelo. Zbudil sem se v sobi na mehki postelji. V njej je bila lesena omara. Postelji se je približala medicinska sestra in mi povedala, da sem bil ranjen. Začel sem ji pripovedovati o Deseti deželi. Sestra se je le nasmehnila in mi povedala, da že nekaj dni ležim v postelji.

LEGENDA DESETIH DEŽEL

Legende, resnične ali neresnične, nas spremljajo že vse življenje. Zagotovo ste že slišali o groznih pošastih, samorogih, morskih deklicah, pa o legendah, ki opisujejo kulture. Vendar, ali si že slišal o legendi desetih dežel? Če ne, se glasi tako:

Daleč stran od vseh mest, vseh vasi in vseh ljudi, tam na robu sveta se skriva deset magičnih dežel, vsaka naslednja je lepša kot prejšnja. Navadni ljudje še teh magičnih svetov niso videli, so pa zanj le slišali. Po informacijah, ki so prispele do mojih ušes, se dežele močno razlikujejo, zato vam bom vsako morala predstaviti posebej. Pa začnimo s prvo.

Prva dežela, ki je najbližja našemu svetu, se imenuje Kraljestvo Noči. Čeprav ime nakazuje na večno temo, pa tukaj skorajda ni kotička, ki ga ne bi oblivala svetloba čarobnih dreves. Zagotovo se sprašujete, kaj sploh so čarobna debla? No, naj vam povem, da prebivalci te dežele živijo v drevesih, katerih lubje se blešči bolj kot vse luči na svetu skupaj.

Druga dežela se imenuje Goblina. Tukaj prebivajo majhna bitjeca imenovana Goblinci, ki živijo v gobah. Življenje tukaj je mirno in sproščujoče, zato si veliko ljudi želi od vseh dežel obiskati prav to, vendar naj vam povem, če bi  naša noga vstopila v to deželi, bi po vsej verjetnosti pohodili več prebivalcev, kot smo kdaj mravelj.

Ko prepotujemo prvo in drugo deželo, se znajdemo v tretji, z imenom Zlati zobje. Ime je kar čudno, kaj ne? Tukaj se vse vrti okoli zlata, zato lahko uganete, da prav tukaj živijo pirati in pomorščaki, željni novih odkritij. Njihove hiše se nahajajo na vodi, za lažji in hitrejši dostop do morja.

Ker smo že pri vodi, naj vam predstavim še četrto deželo po imenu Mermadija. Pravijo, da tukaj prebivajo najlepša bitja sveta ‒ sirene. Podmorsko kraljestvo predvsem slovi po najlepših draguljih in biserih sveta. Vendar naj vas opozorim, če ste katere vrste pomorščak, se izogibajte tej deželi, saj jih sirene prezirajo.

No, pa smo že na sredini s peto deželo, Nebeška vrata. Tukaj se dežele glede na lepoto začnejo stopnjevati. Prebivalcem te dežele hrbet okrašujejo mogočna krila, ki pripomorejo k življenju nad oblaki. Prav ste slišali, to je svet nad oblaki. Ker je tako visoko na nebu, se skorajda dotika sonca.

Naslednja dežela je šesta dežela, imenovana Luknja. Čeprav ime ni najizvirnejše ali spodbudno za obisk dežele, pa je to ena izmed najbogatejših dežel od vseh desetih. Prebivalci, imenovani tudi Jamničarji, živijo v jamah, posutih z neskončnim številom kristalov in drugih dragih diamantov.

Sedma dežela se skriva globoko v puščavi, za katero bi mislili, da ni najboljši kraj za preživetje, vendar se motite. Puščave so znane po pomanjkanju vode in hrane, ampak tukaj je več pitne vode kot kjer koli drugje na svetu. Oh, pa res, pozabila sem na ime. Ta obilna dežela se imenuje Ozajija.

Seveda pa ne smemo pozabiti na deželo Trstijo. Prav ta, osma dežela je pokrita z neskončnim gozdom. V njej se skrivajo bitja in živali, ki jih človeško oko še ni videlo. Vendar, da si ne bi mislili, da so živali tukaj neumne, kje pa. Prebivalci te dežele so najpametnejši na vsem svetu, pa ne samo na svetu, temveč celem vesolju. Če mi ne verjamete, preverite sami.

No, tako pa pristanemo že v predzadnji deželi imenovani tudi Skrita dežela. Skriva se za mnogimi gozdovi, trnji, rekami in jezeri, vendar se je vredno potruditi in priti prav tja. Tukaj živijo vile, škrati ter mnoga druga bitja, za katera ste slišali samo v pravljici. Ne glede na njeno lepoto se niti malo ne primerja z Deseto deželo.

Deseta dežela. Ljudje pravijo, da je dežela sanj, fantazije, magije. Vam povem skrivnost? Nihče zares ne ve, kako izgleda Deseta dežela. Deseta dežela ni opisana v nobenem mitu, nobeni legendi, nobeni zgodbi, nobeni pesmi. Ostane nam samo naša domišljija. Pa veš, prav zato je tako posebna, saj si vsak človek, vsaka glava in vsak um predstavlja nekaj drugačnega in prav to je čar desete dežele.

ZAKLAD NA DESETIH STRANEH

»Na desetih straneh česa? Morja? Neba? Kako ga lahko najdem?« so se spraševali ljudje daleč naokrog. Nihče ni zares vedel, kje ga je možno najti, niti kaj je v njem. Slišali so le stare mite in legende o njem ter njegovi moči, moči skritega zaklada.

Ti miti so prišli tudi na uho potujočega pevca, ki se je ravno odpravljal na okoliški grad. Na svojih potovanjih je slišal na tisoče zgodb o iskanju tega čudežnega zaklada, a nikoli jim ni verjel. »Kaj mi bo en navaden zaklad,« si je mislil in bil zadovoljen s svojim skromnim življenjem potujočega pevca s piščaljo.

Ko je prišel na grad in odpel svojih 10 pesmi, je slišal, da tudi graščaki govorijo o tej legendi. »Ah, ko bi le poznali pot,« so godrnjali. Hitro je brez pomisleka skočil v pogovor. »Jaz poznam pot,« je rekel. Oni so ga le čudno gledali in si mislili svoje. Pogumno je nadaljeval: »Na svoji poti sem slišal in videl že veliko stvari. Popotniki iz vseh koncev sveta so mi pripovedovali o njihovih potovanjih in marsikaterih skrivnostih.«

Graščaki niso mogli verjeti, kaj slišijo. Da navaden pevec pozna pot? Pot do zaklada? Na začetku so mislili, da se norčuje in poskuša igrati dvornega norčka, kakor je zanj to pač značilno. Graščaki so previdno poslušali vsako njegovo  naslednjo besedo. Upali so, da jim bo ponesreči ali pa tudi ne izdal kakšno pomembno informacijo o poti. Kakor pameten pa je pevec bil, je vedel, da lahko iz te majhne skrivnosti izlušči marsikaj dobrega. Graščaki so si ta zaklad želeli tako močno, a kaj, ko je bil potujoči pevec edina pot do njega. Pevcu so obljubili polovico. Polovico zaklada, kakršen pač bo. Pevec se na začetku ni strinjal, a je videl, da je zdaj to edina in najboljša pot.

Takoj naslednji dan so krenili na njihovo avanturo. Pevca je začelo malo skrbeti glede vsega, kaj ga čaka na njihovi poti.

Ni minilo dolgo, ko so prišli v staro vasico. Bila je že zelo uničena in v njej je živelo le malo ljudi. Tamkajšnji prebivalci so do njih bili zelo gostoljubni, a graščaki so jim želeli pokrasti še tisto malo hrane, ki so jo imeli. Pevec jih je poskušal ustaviti, a kaj ko je bil sam proti desetim dobro oboroženim možem.

Naslednji dan po tem ko so graščaki uničili vse, so nadaljevali njihovo majhno potovanje. Iz dneva v dan so tako doživljali nove dogodivščine, če lahko temu sploh tako rečemo. Graščaki so po vsej njihovi poti kradli kmetom in uničevali njihove domove oziroma delali vse, česar prav od njih ne bi pričakoval. Pevec je tako malo po malo izgubljal potrpljenje. On je bil dober človek, a pri tem ni mogel storiti nič. Obljubil je graščakom, da jim pomaga na poti in oni so mu obljubili polovico zaklada. Sam bog ve, kaj bi mu storili zdaj, če bi to obljubo kar tako preklical. Sam o tem ni upal niti pomisliti, sploh zdaj, ko je videl, kakšno moč imajo nad vsem, zato je raje samo upošteval njihova navodila.

Minilo je 10 dni, odkar so prvič zapustili grad, in še vedno niso našli zaklada. Graščaki so postajali nejevoljni, pevec pa živčen, saj se jih je bal. Na pevčevo srečo so še isti dan prišli do cilja, do jame, do mesta, kjer bi se naj nahajal zaklad. To je bilo točno na stičišču 10 kraljestev. Očitno je pevec slišal prav, vse te legende in miti niso bile laž! Bile so čista resnica tako kot zaklad.

Graščaki niso mogli verjeti svojim očem, bili so tako navdušeni, da so končno prišli do cilja, da so za sekundo pozabili na pevca in ta jim je hitro pobegnil ter se skril v jamo. Graščaki so ga iskali povsod, saj niso želeli, da bi komu povedal o vseh grozotah, ki so jih počeli na poti. V jami je pevec našel skrinjico, na njej pa listek, na katerem je pisalo: »Tistemu, ki si to zasluži.« Ni vedel, kaj bi to naj pomenilo, a je vseeno odprl skrinjico in v njej našel zlato piščal. Prav takšno, kot jo je imel o, kot majhen deček. Ni si mogel pomagati, da je ne bi zaigral in glej, iz nje je prihajala tako lepa melodija, ne le melodija, ampak tudi ta poseben blišč, blišč, ki je oznanjal, da je on tisti, ki si resnično zasluži ta čaroben zaklad!

Tako veselo je igral, da ni niti opazil, da to ni navadna piščal. Tistemu, ki jo igra, ne samo igra, tistemu, ki jo resnično čuti, se v življenju uresniči 10 pomembnih želja.     Pevec je tako dalje živel svoje srečno, a preprosto življenje in teh želja ni porabil samo zase, ampak tudi za ljudi, za katere je vedel, da si jih resnično zaslužijo!

UGRABITEV 10

 »Fant iz Evropske ulice ugrabljen!« se je glasilo na sprednji strani časopisa. Nekaj sem morala narediti, saj je bil že deveti ugrabljen otrok tistega tedna. Pohiteti sem morala, saj pri desetih ugrabljenih otrocih ugrabitelji postanejo morilci in otroke počasi drug za drugim pričnejo pobijati.

Sem agentka in detektivka Chroft. Nihče ne pozna mojega imena, vsi me kličejo Chroft ali pa Chroftova … Razrešila sem že več kot 100 primerov ugrabljenih, a ta primer mi je dolgo delal preglavice. Sama sem tudi zelo uspešna z orožjem in pretepanjem, saj sem bila hči velikega mafijca v New Yorku. Pomembna beseda: »Bila«. Moj oče je bil zelo bogat, a nevaren človek. Imel je zasebno podjetje, a ko nekaj ni šlo po njegovem planu, je pobil vsakega, ki se mu je postavil po robu. To je storila tudi moja mati in zato drago plačala. Zaprl jo je v kletko s krvoločnimi tigri, od takrat je nihče ni videl. Moj oče pa je popolnoma prevzel odgovornost nad mano in me učil bojevanja z orožjem in tudi brez. Želel je, da nasledim njegov posel. Kako pa sem prišla na ta položaj, kjer sem zdaj, pa ti na žalost ne morem zaupati.

Kakorkoli, ta fant je bil že deveti ugrabljeni. Prvo sem odšla do njihove hiše in se razgledala za sumljivimi rečmi. Ničesar ni bilo tako kot pri drugih. Okna so bila popolnoma nova, brez praske. Prav tako tudi vrata. A njegova starejša sestra je nekaj videla. Tistega večera so z družinskimi člani večerjali, ona, brat, prijatelj in njegova majhna sestrica so odšli na sprehod po ulici. Zagledali so zelo star avtodom. Otroka sta stekla k njemu in ga začela obmetavati s kamenčki. Dan za tem fanta ni bilo več, prav tako tudi avtodoma ne.

Začeli smo iskalno akcijo za tem avtodomom, našli smo ga sredi gozda, v njem je bila kri! Kri je bila po testu DNK nedvomno fantova. Starši so izgubljali živce, oče je pričel preklinjati, mati pa je padla v popolno depresijo. Zagotovila sem jim, da bom njihovega otroka našla. Iskali smo dalje. Opazili smo, da manjka fantov plišast zajček.

Potem pa ne vem, od kod dobim pismo, da ima vse otroke on ali ona. Podpis je bila slika labirinta. Labirint je bil zelo zapleten, a ko sem ga prenesla na računalnik, sem zagledala številko! Glasila se je: »22453386864638987«. Nemogoče je, da bi bila to hišna številka ali telefonska, zato smo poskusili s koordinati. Našli smo kraj, kjer bi lahko bili.

Mene in specialce so poslali na ogled območja. Tam je bila zelo čudna in stara hiša. Odprla nam je stara ženica. Imela je sina, a ta je imel diagnozo avtizma. Zato ni bil zmožen živeti sam. Starki je bilo ime Matilda, njenemu sinu pa Olie. Želeli smo preiskati hišo, a se je Matilda branila.

Podrli smo vrata in vstopili v hišo, a v njej ni bilo več Matilde, le še Olie. Odpeljali smo ga na postajo, kjer smo ga izprašali, a ni ničesar odgovoril. Govoril je le: »Majhen deček joče v sobani, majhen deček joče v sobani…«  Dali smo mu list papirja in pričel je risati. Risal je čudne simbole kot labirint! Pograbila sem njegovo sliko in jo začela opazovati, on pa se prikrade do mene in vzame pištolo. Najprej je meril vame, nato pa ustrelil sebe.

Vedeli smo, kam moramo, odšli smo nazaj v Matildino hišo in jo preiskali, našli smo skrivni vhod v podzemlje. Jaz in še nekaj drugih najboljših specialistov smo se odpravili dol.

Našli smo nekaj! Otroke! Vseh devet pogrešanih otrok je bilo v kleti. A niso bili dobro, bili so popolnoma bledi in lačni, reševali pa so labirinte. Našli smo tudi Matildo, mešala je neko posebno pijačo, ki jo je dajala otrokom, da se niso zavedali, kje so, kot nekakšna droga. Želela je streljati na nas, a je bila prepočasna. Mrtva je obležala na tleh. Otroke smo odpeljali v bolnišnico, kjer so jih pričakali starši. Ničesar se niso spomnili, le teme in groznega glasu.

To je bilo zelo blizu, saj je Matilda že imela plan za ugrabitev desetega otroka in kasnejše smrti drugih.

Chroft

ŽIVEL STRIP! ŽIVELA ANIMACIJA!

Rok Senekovič, učenec 8. razreda, je s svojo animacijo Samo sanje sodeloval na nagradnem natečaju za strip in animacijo, ki ga organizira italijansko združenje Viva Comix in uredništvo revije Stripburger, ki jo izdaja Forum Ljubljana. Namen natečaja je spodbujanje stripovske ustvarjalnosti in branja ter ustvarjanja na področju animiranega filma ter popularizacija umetniških izraznih sredstev. Učenec se je s svojo animacijo odlično odrezal, saj mu je strokovna komisija podelila posebno nagrado za filmski pristop v njegovi animaciji. Prav tako je za nagrado prejel udeležbo na delavnici animacije Slon in akreditacijo za festival Animateka. Iskrene čestitke. Učencu želimo še veliko ustvarjalnosti pri nastajanju njegovih animacij.

SPODBUJAJMO PRIJATELJSTVO

MOJ CEL SVET

Prijatelji so tisti, ki se jim zaupati da,
zato so vredni zaupanja celega sveta.
Oni vedo, kaj dogaja se nam,
saj poslušati znajo, ko smo sami doma.

Kovid presenetil nas je,
zato od nekaterih prijateljev oddaljili smo se.
Pravo prijateljstvo zlomiti je težko.
S pravimi interesi s prijatelji povezani smo
kakor štiriperesne deteljice,
najti jih ni lahko.

Življenje s prijatelji res drugačen pogled na svet ti da,
vsa obzorja odstira
in v srce resnično radost vtira.

ŽUPANČIČEVA FRULICA

ZDAJ ČAS JE TAKI

Poslušajte, zdaj me vsi!
Zdaj čas je taki,
ko skupaj se ne bi smeli tiščati,
ko za kavo časa ni
in pogrešati smo se pričeli prav vsi.

Poslušajte, zdaj me vsi!
Zdaj čas je taki,
ko so nekateri ljudje brez službe ostali,
ko nekateri ljudje nimajo več doma
in revščina je ponovno začela živeti.

Poslušajte, zdaj me vsi!
Zdaj čas je taki,
da skupaj stopimo
in nove domove zgradimo.
Plamen v srcih naj zaživi,
da dušo v ljudeh oživi.

TUDI BLIŽINA VČASIH BOLI

Imam vprašanje za vse ljudi.
Zakaj družiti si želite?
Zakaj sklenjenih rok ne spustite?

Kaj je to prijateljstvo?
Pogovor brez meja …?
Lepa beseda …?
Pomoč v stisku …?
Zame nihče se ni zmenil,
ne prej in ne zdaj.

Niti takrat,
ko na tleh sem bila.
Ob sebi sem imela le svojega psa,
a nikogar drugega.

Ljudje te vsi izkoriščajo.
Pravijo, da radi te imajo,
a njihove oči kričijo:
»Lažemo ti! Ljudje vredni te niso!«

Tudi bližina včasih boli.

Ali pač to pomembno ni?
Ali pač ti nisi tak?
Ali pač tega ne potrebuje vsak?

DALEČ JE BLIZU

Naj povem zgodbo ti to.
A najprej mi odgovori:
»Prijatelj ali sovražnik?«

Vse v miru začelo se je,
dva prijatelja mirno pogovarjala sta se.
Nato pa eden začne:
»Ne razumem te! Ne maram te! Grd si!«

In tako pričelo se je, ko daleč blizu bil je.

Nemo sta molčala,
le oster pogled sekajočih oči
ločil ju je.

Daleč
končal je blizu,
prijateljstvo
ugasnilo je.

In čas je mineval in tekel,
a prijatelja še vedno tako blizu,
a vendar daleč sta bila.

Srce je pogrešalo srce,
a priznati nihče noče.

Kmalu oba ugotovila sta,
da je konec skrivanja.
Združila sta srci
in daleč spet blizu je postal,
v ritmu dveh src prijateljev.

MOJA LIPICANKA

Med poletnimi počitnicami sva s sestro Katjo veliko jahala. Ker nisva mogla oba hkrati jahati, sva se dogovorila, da bova s svojimi prihranki kupila še enega konja. Vedela sva, da bova v to mamo težko prepričala, zato sva se najprej dogovorila z očetom.

Pričela sva z iskanjem primerno starega konja za jahanje. Skoraj sva že obupala, saj je bila cena nedostopna ali pa je bil že v letih. Ne vem, kateri dan je bil, ko me je Katja zjutraj zbudila z novico, da je na Bolhi zasledila oglas, ki je bil pravkar oddan. Najprej sva preštela denar, imela sva dovolj. Očeta sva prosila, da bi si konja ogledali v živo. Po ogledu oglasa je oče takoj poklical prodajalca. Tudi on je bil navdušen nad konjem. Čistokrvna lipicanka, stara 9 let, s sprejemljivo ceno. Začel sem razmišljati, kako razložiti mami, da bi lahko kupila kobilo. Mami sem pripovedoval, kako je dobro jahati, da bi bilo še bolje, če bi lahko oba s Katjo jahala skupaj. Mama mi je takoj zabrusila, da imamo že 2 konja. Pikica, tako je ime mladički, bo hitro zrastla. Nisem se vdal, saj sem bil na takšen odgovor pripravljen. Odgovoril sem ji, da bo to šele čez eno leto in do takrat bi midva s Katjo lahko že skupaj jahala, če bi kupili eno takšno, ki je že primerna za takojšnje jahanje. Mama je bila tiho, nato je rekla: »Dogovorita se z očetom.« Hitro sem tekel do očeta in mu povedal, da mama nima nič proti. Prepričeval sem ga, da naj pokliče tega lastnika in ga vpraša, kdaj bi lahko prišli pogledat kobilo. Pogovor je tekel med mamo in očetom, saj je mama očeta prepričevala, čemu trije konji, če ve, kje je Bela krajina, da sva si to samo nekaj domislila. Potem pa mora on skrbeti za živali. Oče ji je razložil, da je to za takšnega konja res nizka cena, da bi se splačalo kupiti, katero od naših pa morda prodati. Mama je razmišljala, skomignila z rameni in rekla: »Naredite tako, da bo prav.«

Mama je popoldan odšla v službo, mi pa po kobilo v Belo krajino, tri ure vožnje v eno smer. Zraven smo peljali konjsko prikolico, da bi lahko kobilo kar odpeljali. Že med potjo smo imeli težave z avtomobilom, saj nam je tu in tam hotel zakuhati, ampak je oče kljub visokim zunanjim temperaturam (33 stopinj) vklopil gretje, da smo lahko nadaljevali pot. Po dobrih treh urah smo le prispeli v Belo krajino, kjer nam je lastnik kobile povedal, da če mu ne bi javili, da smo že na poti, bi kobilo prodal drugemu. Komaj sem čakal, da v živo vidim kobilo. Bila je lepa, čista, nekoliko plaha. Lastnik je povedal, da so jo imeli skozi vso leto v pašniku z drugimi konji in da se zaradi pomanjkanja časa niso ukvarjali z njo. Že sem si predstavljal, kako s Katjo jahava po Gasteraju. Kobilo smo plačali. Katja jo je pogumno prijela za vrv in jo hotela gnati v prikolico. Kobila se je najprej nekaj upirala, naenkrat se je odločila, da bo šla in s tem presenetila Katjo, ki je že bila v prikolici. Ko je Katja želela pri sprednjih vratih s prikolice, se je v trenutku neprevidnosti tako zaletela v vrata, zlomila nos in dobila tri močne buške na glavi in očesu. V trenutku sem se počutil krivega, saj sem jaz toliko vztrajal in hotel tega konja. Očital sem si, zakaj jaz nisem vodil kobile na prikolico, najbrž me je bolelo bolj kot Katjo. Katja se je sesedla od bolečin, postalo ji je slabo, jokala je kot dež. V tistem trenutku jo je poklicala mama, ki je takoj ugotovila, da je nekaj narobe. Lastnik konja nam je dal mazilo za Katjine rane. Čez čas smo odšli napot proti domu. To so bile najdaljše ure v mojem življenju. Čeprav sem bil vesel, da smo kupili kobilo in jo odpeljali domov, se zaradi slabe vesti tega nisem mogel tako veseliti. Katja je stokala od bolečin, jaz pa ji nisem mogel pomagati. Oče je vozil hitro, kolikor je lahko. Ponovno nas je poklicala mama, ki se je v službi že dogovorila za izhod, da Katjo pelje na urgenco. Ob 21.30 smo končno prispeli v Maribor, kjer je mama prevzela Katjo, midva z očetom pa sva nadaljevala pot domov.

Kako srečen sem bil, ko sva bila doma, dokler nisem spet pomislil na Katjo. Takoj sem odprl prikolico in želel konja odgnati v hlev, vendar mi oče tega ni dovolil. Vem, da se je bal, da se še meni ne zgodi kaj podobnega kot Katji. Podučil me je, da moram biti previden, saj se nas morajo živali naprej navaditi in mi njih, preden jim lahko zaupamo.

Z GLAVO MED OBLAKI

Neko avgustovsko nedeljo je mojega očeta klical moj stric. Povabil nas je na kosilo in naenkrat je teta dobila idejo, da bi se v ponedeljek vsi skupaj odpravili na Roglo, na Pot med krošnjami. Vsi smo se strinjali, zato smo se odločili, da gremo. Z nami so šli tudi moja mama, dva bratranca in sestrična. Pripravili smo si oblačila in nahrbtnike za naslednji dan ter se nestrpni odpravili spat.

Prišel je veliki dan, ki smo se ga vsi veselili. V enem avtu smo bili jaz, moj brat, oče, mama in sestrična, v drugem pa teta, stric in dva bratranca. Pot se je začela. Bila je dolga in mučna, saj smo se vozili 2 uri. Vsi otroci smo že bili nestrpni, kdor čaka, dočaka.

Končno smo prispeli. Ozrli smo se okoli sebe in zagledali ogromen napis: »Pot med krošnjami.« Kar hitro smo prišli do kart in zakorakali v čudovit, svež svet. Na začetku sploh še nismo bili visoko, po kakšnih 5 minutah sem ugotovila, da smo veliko višje kot prej. Pot nas je vodila skozi zabavne postaje z nekakšnimi poligoni za otroke. Ko smo opravili prvi poligon, smo prišli do tabel, na katerih so bile zapisane stvari o živih bitjih, ki živijo na Rogli. Prišli smo do zame najzanimivejše toče – mreže, skozi katero si lahko videl do tal. Bili smo že skoraj med oblaki, zato moja mama, ki se boji višine, na to mrežo ni stopila. Bila je le naš fotograf. Triletni mlajši bratranec je bil njeno nasprotje, saj je na vso moč tekal in skakal po mreži. Hodili smo še naprej in opazovali okolico. Nato smo zagledali ogromen širok stolp. Takoj smo se odločili, da gremo na vrh, kjer smo opazili zelo čudne blazine, nad katerimi je pisalo, da tisti, ki se želi po toboganu spustiti z vrha, potrebuje to blazino. Ko sem pogledala na vrh tobogana, me je kar stresno od strahu, a sem se nazadnje le odločila, da se spustim. Tako smo se jaz, stric, teta, brat in oba bratranca z vrha res peljali s toboganom, ostali so se spustili peš. Na vrhu je bil res čudovit razgled. Poti je bilo kaj kmalu konec.

Nam otrokom je bilo še premalo, zato smo se dogovorili, da pogledamo še Škratjo vas, ki je predvsem zanimala mojega brata in oba mlajša bratranca. Do te vasi smo hodili pol ure, ko smo prispeli, smo lahko videli veliko stvari. Odrasli so se namestili na ogromen in udoben lesen sedež, s sestrično sva odšli na zipline. Moj brat in bratranca so imeli polne oči vsega. Niso vedeli, kam naj gredo, zato so bili vsepovsod malo. Na koncu so nas starši za nagrado še odpeljali v McDonald’s.

Pojedli smo vsak svojo večerjo in si izmenjali mnenja o dnevu. Meni je bila dogodivščina zelo všeč, vsem ostalim pa tudi. Želim si in upam, da še kdaj gremo na tako zanimiv izlet.

PAST ZA TULPENHEIMA

Doma na vasi, 16. 8. 1787

Dragi dnevnik!

To ti moram povedati, ampak pazi.

Pred kratkim sem končala s Tulpenheimom. Bila sem naivna in sem verjela vsaki njegovi laži. Mislila sem, da bi lahko bila nekaj več. Res me je znal dobro sukati okoli prsta.

Srečo imam, da imam tako dobrega očeta, da mi pomaga takrat, ko sem v težavah. Vedno je tu, ko ga rabim. Rad me ima, jaz pa tudi njega.

Tu imam tudi Anžeta. Oh, ta Anže, saj je v redu, ampak včasih bi se lahko obnašal zrelejše. To njegovo osvajanje mi je zelo smešno. Rekel mi je, da sem kot smreka, hrast in roža. Hahaha, takšni so pač fantje. Vseeno ga imam rada.

Med plesom me je tako močno prijel za roko, da ne morem premikati prstov. Komaj sem dihala, tako me je stiskal, ampak kaj, vsaj trudil se je. Priznam, tudi jaz ne plešem najbolje. Lahko bi se vsaj oblekel malo bolje, vse mu je bilo preveliko. Ko bo prišel v moje roke, ga bom morala bolj hraniti, saj je cel suh.

Oče in Anže sta pripravila past za Tulpenheima. Pri tem jima bo pomagala tudi Šternfeldovka. Za to, kar je naredil, bo moral plačati najino poroko, sploh me ne zanima, koliko bo stalo. Važno je samo to, da on plača. Komaj čakam, da vidim njegovo reakcijo.

Do takrat pa me počakaj, kmalu ti povem, kaj se bo zgodilo.

Se že veselim in upam, da jim uspe.

Micka

OH, TA TULPENHEIM

                                                                     Na travniku, 3. 5. 1789

Dragi dnevnik!

Naporen dan je za mano. Ugotovila sem, da je Tulpenheim samo navaden idiot! Tedne mi je lagal. Le kako si je to dovolil? Ne bo se izmazal tako lahko. Mu bom že pokazala, kako je lagati meni! S pomočjo očeta in Anžeta, seveda. Le kaj bi brez njiju?

Očetova reakcija na vso to stvar me je zares presenetila. Bil je tako miren in razumevajoč. Seveda zato, ker sem njegova hči, ampak vseeno.

Potem je pa še tukaj Anže. Res ne vem, kaj si mislim o njem. Na čase je tako prijazen in pozoren, na čase pa tako neumen, z vsemi njegovimi šalami. In to njegovo laskanje. Ne morem se odločiti, ali mi je všeč ali je samo nadležno. Vseeno je boljši od Tulpenheima! Ampak to vidim komaj zdaj. Res ne vem, kaj mi je bilo, da sem kar tako brezglavo verjela njegovim lažem. Tulpenheimovim, seveda. Neumna jaz. Res ne vem, kako me lahko Anže še sploh pogleda po tem, ko sem ga kar na hitro nadomestila.

Ampak to je zdaj že mimo. Zdaj se moram osredotočiti na maščevanje. Oh, to sladko maščevanje. Ne vem še, kakšno past mu bomo nastavili, ampak vem, da bo obžaloval, da se je sploh rodil!

Mislim, da sem za danes napisala dovolj.

Se slišiva spet jutri s svežimi informacijami. Se že veselim!

Micka

NAIVNA MICKA

Doma v vasi, 11. 7. 1785

Dragi dnevnik!

Ne dolgo nazaj sem prekinila s Tulpenheimom. Bila sem naivna in prepričana, da sem lahko del nečesa več, nečesa večjega. Želela sem postati žlahtna gospa. Oh, kako sem bila naivna. Le kako sem lahko mislila, da bo nekdo tako prefinjen in uglajen za roko prosil mene? Prav sram me je, ko pomislim na vse besede, ki jih je izrekel. Jaz pa sem bila tako zaljubljena, da sem spregledala vse laži, ki so bile izrečene iz njegovih sladkih ustnic. Ne bom lagala. Bila sem zaljubljena do ušes. Ampak, kako sem si lahko pomagala, ko pa je bil tako prijazen. Vsak bi padel v njegovo past. Ko sva bila skupaj, sem čutila metulje v mojem trebuhu. Prepustila sem se mu. Vsaka njegova beseda je bila še lepša kot ta prva. Kako sem si lahko to naredila? Nisem se le zaljubila vanj, ljubila sem ga. Vendar moram svoja čustva potisniti na stran. Ne smem prezreti vseh laži. Tulpenheim bo moral za to plačati.

Potem imam tu tudi Anžeta. Oh, Anže. Tako neprefinjen, pa vseeno tako velikega in dobrega srca. Morala bi se mu bolj posvetiti. Tako ne bi nikoli spoznala Tulpenheima. Anže je sicer v redu, vendar se na čase ne zna obnašati. Nisem popolnoma prepričana, če je poroka z njim prava odločitev. Nekateri dnevi z njim so čudovit in oh, kako je prisrčen. Pa njegov nasmeh ko tisoč sonc. Vedno me nasmeje in polepša dan. Vendar ima tudi slabe dneve, npr. danes, ko sva plesala in me je tako močno obračal, da sem slišala pokati svoje kosti. Obrati so bili tako hitri, da se mi je začelo vrteti, vendar nisem imela srca, da bi mu povedala, kaj se dogaja, saj je izgledal tako srečen.

Zmedena sem kot še nikoli prej. Anže je super, vendar moje misli še kar naprej skačejo k vsem spominom s Tulpenheimom. Najraje bi se skrila v svojo sobo in razmišljala o čem drugem kot pa samo o fantih.

Anže in oče sta se odločila Tulpenheimu nastaviti past, vendar nisem prepričana, ali bo uspela. Ukana je super, vendar je vprašanje, kako pameten je Tulpenheim in ali bo spregledal past in padel vanjo.

Izgleda, da bom to ugotovila v prav kratkem času, zato se k tebi, moj dragi dnevnik, vrnem takoj jutri.

Micka

RAZOČARANA MICKA

Doma na podeželju, 24. 5. 1789

Dragi dnevnik,

danes sem malo plesala z Anžetom, ampak prav nič prefinjenega ni bilo.

Za roko me je tako močno držal, da prstov ne morem več premakniti. Tudi drži me tako močno, da mi pokajo rebra.  Ampak priznati moram, da je prav ljubek, ko se  tako  trudi. Ja, no, rekel mi je, da sem kot smreka, hrast in roža. Kot dami mi to ni najbolj všeč, kot če bi mi kupil nov prstan, obleko ali pa me preprosto peljal na lepo večerjo. Pa kako se je oblekel! Nov suknjič in nov klobuk. Zgledal je obupno in prav smešno. Suknja mu je bila prevelika, takšen suhljat kot je, pa že ne more biti tako oblečen. Očitno se še ne zaveda, s kom se bo poročil. Jaz ga bom že po svoje spremenila. Domov bo prišel, ko mu jaz rečem, jedel bo to, kar mu jaz rečem, in poslušal bo vsak moj ukaz.

Imam pa težavo, ta Tulpenheim. Ne maram ga, saj me je čisto okrog prsta zasukal. Moram mu pa priznati, da je dober. Tako lepo se je obnašal do mene in mi govoril tako lepe stvari. Le zakaj sem mu nasedla? Le kaj bo tako zelo bogat mož z mano? Jaz imam svojega nerodnega Anžeta, ki mi tega nikoli ne bi naredil.

Tudi oče ni bil preveč vesel. Rad me ima, jaz pa, nehvaležna hči, naredim načrt, da se bom poročila z žlahtnim gospodom. Moj oče skrbi zame in me spravlja iz težav. Vesela sem, da ga imam in da ima on mene.

Oče in Anže sta pripravila  Tupenheimu past. Pomagala bo tudi Šternfeldovka, ki ga bo napeljala, da bo moral plačati mojo poroko z Anžetom. Se že veselim, da vidim Tulpenheimov izraz na obrazu. Ne bom ovinkarila z vsoto, naj plača za to, kar je naredil. Sem pa še vedno v dvomih, da se ne bo kar tako pustil. Bomo videli.

Do takrat pa, dragi dnevnik, pazi na moje skrivnosti in ti jutri povem, kaj se je zgodilo.

Micka

JABOLKO IN POMARANČA

Živeli sta jabolko in pomaranča, ki sta bili najboljši prijateljici. Prebivali sta v kleti ene izmed družin, ki je bila vedno vesela in zelo bogata.
Zelo malo časa so preživeli doma, saj so večino časa preživeli v svoji hiši na morju. Zato sta jabolko in pomaranča imeli vso hiši zase. Vsak dan, vsako uro sta se med seboj zmerjali, vendar se zaradi tega nista skregali. Govorili sta si, da sta okrogli.

Nekega dne sta obe sprejeli, da sta okrogli. Nikoli več se nista zmerjali.

SADJE IN ZELENJAVA

Radi jemo sadje in zelenjavo. Včasih pridobimo sadje in zelenjavo v našo trgovino iz tropskih krajev, včasih pa z vrta. Ljudje smo potrošniška bitja, kupujemo neuporabne in uporabne stvari, kot sta na primer sadje in zelenjava. Uporabnih včasih kupimo preveč, zato se te pokvarijo in mi jih odvržemo. Nekateri ljudje se trudijo in to sadje obdelujejo ter ga dovažajo k nam. Zato bomo mi ljudje varčni in kupovali toliko zelenjave ter sadja, kolikor ga bomo pojedli.

BAJKA O SVETLOBI (NADALJEVANJE ZGODBE)

Nekoč je bila majhna, majcena iskrica. Živela je sredi mesta. Tam je bilo vse temno in ljudje so se zadrževali v hišah in otroci se niso mogli igrati. Ljudje niso mogli hoditi v službo in otroci ne v šolo.  

Nekega dne je prišla v mesto iskrica, ki je po tiho rekla, da  bo  ona poskrbela, da bo mesto mesto. Ljudje so po tiho pokukali skozi okno in videli iskrico, kako se svetlika sredi trga. Vsi so jo opazovali in eden od sosedov je na ves glas rekel, kako bi bilo lepo, če bi bila vedno taka iskrica in bi jim dajala svetlobo. Lahko bi hodili v službo in otroci v šolo, a zdaj tega ni. Iskrica je zaplesala, kot da bi jo ponesel veter na trg. Ljudje skoraj celo noč niso spali in so jo opazovali, kako na trgu pleše. Nato je na vrh neke hiše priletel ptič Plamenko in je na ves glas rekel: “Dobili boste svetlobo, da boste lahko hodili v službo in otroci v vrtec.” Vsi so se  začudili  ptiču in ta jim je lepo pomežiknil. Ko so spet opazovali iskrico, se  je pojavila na stari zapuščeni hiši svečka Lučka in rekla z milim glasom: “Jaz bom poskrbela za svetlobo otroci, da se boste lahko igrali.” Otroci  so jo pogledali in se ji lepo nasmehnili. Potem ko je še vedno iskrica plesala sredi trga, je prišel čarovnik Sij in se pomaknil k iskrici. Iskrica je že bila tako utrujena, da se je kar usedla na sredi trga. Čarovnik je  rekel vsem ljudem, da kmalu pride svetloba, zato bodo poskrbeli oni. Takrat se je že bližalo skoraj jutro, ampak iskrica je še vedno plesala kot baletka, čarovnik Sij jo je opazoval in Lučka je kar zaspala zraven plesa. Ko so vsi zaspali, so se čarovnik Sij, ptič Plamenko in iskrica dogovarjali, kako bi naredili svetlobo. Iskrica je rekla, da gre čez dan na nebo in da ponoči pride  plesat na trg. Čarovnik se je strinjal z iskrico in ptič Plamenko tudi. Čarovnik je rekel, da zdaj ne bo to mesto miru, ampak bo mesto svetlobe.

Zjutraj, ko so se otroci in ljudje zbudili, so prvič v življenju videli svetlobo. Otroci so hitro šli ven, se igrali. Odpirati so začeli šole in službe. Starši so hodili vpisovat otroke v šolo in iskat službe. Takrat so se stari prijatelji in prijateljice začeli zabavati in od takrat se je zelo veliko služilo. Postali so najsrečnejši ljudje, saj so živeli v mestu svetlobe.

KAKO STA SE SPOZNALI LUBENICA IN ZELENA SOLATA

Nekoč pred davnimi časi je živela lubenica, ki je živela v veliki hiši s tremi zvezdicami. Narejena je bila iz slastnih lubenic. 

Nekega dne se je lubenica odpravila na zabavo. Tam je spoznala zeleno solato. Takoj sta postali najboljši prijateljici. Ko se je pozno zvečer zabava končala, je zelena solata povabila lubenico k sebi na čaj. Lubenica je povabilo takoj sprejela. Odšli sta k njej domov. Njena hiša je bila zgrajena iz zelenih solat in korenčkov. Lubenici je bila zelo všeč. Dolgo sta klepetali in se smejali. Začelo se je daniti, ko je lubenica odšla domov. Dogovorili sta se, da bo popoldne prišla zelena solata k njej. Povedala ji je za pot. Ko se je lubenica dobro naspala, je hitro spekla slastno torto. Naredila je tudi limonado. Povabila je tudi svoje sosede lubenice, da bi spoznale zeleno solato. Na vrtu pod drevesom je postavila veliko mizo in prinesla stole. Okrasila jo je s prtom in nabrala šopek rož na bližnjem travniku. Zelena solata je bila začudena, kako se je lubenica potrudila. Zabava je trajala pozno v noč. Zelena solata je prespala pri lubenici. Spala je v najlepši sobi. 

Od takrat se zelena solata in lubenica pogosto družita in srečno živita do konca svojih dni.

SADJE IN ZELENJAVA

Jabolko je rdeče,
vsak ga ima rad,
pa naj bo ta star
ali pa mlad.

“Jej, no, solato,”
mama govori.
Otrok pa je noče,
glasno kriči.

Hruška debeluška
ima velikega trebuščka.
Pade z drevesa,
jo povozijo kolesa.

Krompir
prinaša mir.
Shranimo ga,
da vse leto jemo ga.

Sladke so jagode,
še boljše marmelade,
dobre so v kompotu,
ki čepi v kotu.

Korenček
moj najljubši je.
Jedo ga še miši,
ki hodijo po hiši.          

PRINC IN PRINCESA TER NJUN PRIJATELJ ZMAJ

Pred davnimi časi so živele tri sestre. Starejši sestri sta bili do mlajše sestre hudobni, saj sta ji dajali vedno težje in težje naloge.

Mlajša sestra je vse naloge uspešno rešila. Nekega jutra je mlajša sestra pred vhodom videla skrinjico. Odprla jo je in slišala je čudne zvoke. Skrinjico je zaprla in si jo odnesla v svojo sobo. Vsak večer je poslušala in ugotovila, da je skrinjica pojoča.

Neko noč mlajša sestra ni mogla spati. Takrat je gledala skozi okno in videla nevihtno noč. Po nekaj urah gledanja nevihte je zaspala.

Drugo jutro je odšla v mesto. V mestu je videla mladega, lepega princa. Takoj se je zaljubila vanj. Ko je prišla domov, je morala spet delati. Tisto popoldne se je odšla v gozd sprehajat in starejši sestri sta jo zasledovali. A je nista mogli dolgo zasledovati, saj je naju padla smreka in sta umrli. Mlajša sestra pa je ugotovila, da to pojočo skrinjico nadzoruje zmaj. Počasi sta postala prijatelja.

Ko je prišla mlajša sestra v mesto, jo je princ povabil v grad. Tam sta se po nekaj dneh poročila. Princesa je princu povedala za zmaja. Skupaj sta odšla do njega in ga nahranila.

Skupaj so srečno živeli do konca svojih dni. Mogoče živijo še danes.

DEKLICA S ČUDEŽNIM KAMNOM

Nekoč je živela deklica, ki ji je umrla mama. Njen oče se je poročil z zlobno mačeho, ki je deklici nalagala ogromno dela, svoje pastorke ni imela rada. Vedno ji je grozila, da če ne pospravi hiše, bo ostala brez doma. Deklica jo je ubogala in delala, kar ji je ukazala.

Minila so tri leta in deklica je morala še vedno trdo delati, mačeha pa ji je samo ukazovala.

Nekega jutra ji je umrl oče, ki je bil edini prijazen do deklice. Sedaj je ostala sama s hudobno mačeho. Neke noči, ko je deklica čistila prašen kamin, se ji je prikazala dobra vila in ji rekla, da naj gre na dvorišče, kjer bo zagledala prašno pot, po kateri mora iti. Deklica jo je ubogala in šla po poti. Bilo jo je strah, ampak je vseeno prispela na cilj. Zagledala je jamo, v kateri je bil svetleče zelen kamen. Vzela ga je in odšla. Ko se je vrnila domov, je vila izginila. Deklica ni vedela, kaj naj stori s kamnom. Neke noči, ko je deklica spet čistila, se je zelen kamen zasvetil. Deklica se je ustrašila in zakričala. Kamen je spregovoril in ji rekel: »Če me odneseš nazaj v jamo, ti izpolnim eno željo.« Deklica je to tudi storila. Kamen jo je vprašal: »Kaj je tvoja želje?« Deklica je odgovorila, da si najbolj na svetu želi, da bi se njena prava starša vrnila. Kamen ji je dal dva manjša kamna in rekel, naj ju odnese na grobova staršev. Deklica je to tudi storila. Iz grobov sta se naenkrat pojavila dekličina starša. Z deklico sta odšla domov in med hojo jima je povedala, kaj se je zgodilo. Starša nista mogla verjeti.

Ko so prišli domov, so mačeho nagnali iz hiše in srečno živeli do konca svojih dni.

HUDOBNA MAČEHA

Pred davnimi časi je živela zlobna kraljica, nekateri so jo klicali hudobna mačeha. Vladala je v deželi, v kateri bi naj vladal mir.

Nekega dne je prišel pastir, ki je bil star sedem let in imel polno vrečo cekinov. Vaščani so vedeli, kako se znebiti hudobne mačehe, samo nihče se ji ni upal zoperstaviti. Pastir je vprašal enega od vaščanov, kako se lahko znebi mačehe. Vaščan je malo omahoval, nato pa rekel: »Za polno vrečo cekinov ti bom povedal, kako se znebiš hudobne mačehe.« Pastir mu je izročil polno vrečo cekinov, nato mu je vaščan povedal: »V starem gradu, v katerem je s svojo zlato ptičko živel prijazen kralj, je imel pojočo skrinjico.« Pastir je stekel v grad, v katerem je res zagledal pojočo skrinjico, vzel jo je in stekel v vas k hudobno mačehi. Ko je skrinjico odprl, je začela peti, mačeho so tako zelo začela boleti ušesa, da se je razpočila.

Pastirju so vaščani namenili veliko slavo in bogastvo. Pastir je šel dalje po svetu, da bi reševal probleme.

REŠEVANJE ČRNEGA SVETA

Nekoč pred davnimi časi je stal grad. V njem so živele tri sestre in kralj.

Nekega dne so nad gradom nastali nevihtni oblaki. Takšno vreme je bilo vsak dan. To vreme se je nato obrnilo – dobri so postali zlobni, zlobni pa prijazni. Sestre so bile edine odporne na nevihto in tudi princ, ki je povedal, da obstaja pojoča skrinjica, ki posesa nevihtno noč. Princ je edini vedel, kje je bila pojoča skrinjica, ker je imel zemljevid. Takoj so se odpravili na pot. Najprej so šli čez temačen gozd. Skoraj na vsakem drevesu je visela lobanja. Te lobanje so vodile do ene koče. Odšli so v kočo. V eni je bila zlobna čarovnica, ki je v loncu kuhala žabe. Čarovnica jih je slišala in jim dovolila oditi. Pot jih je vodila k črnemu jezeru. Ko je posijalo sonce, se je jezero obarvalo modro. Zagledali so skrinjico, trije raki so jo prinesli na suho. Odprli so jo in vsi so postali dobri. Ljudje so si pričeli pomagati. Čarovnica je okamenela.

Ljudje so se do konca svojih dni spoštovali, si pomagali, cenili in razumeli.

URŠIKA ZALA

Jurovski Dol, 18. marec 2021

Draga Urška!

Zadnje čase sem prejela veliko obvestil o tvojem obnašanju in sem se odločila, da ti bom pomagala s kakšnim nasvetom.

Trenutno mi najbolj v glavi odmeva tvoja ošabnost, samovšečnost, izbirčnost in egoizem. Greva korak za korak. Sama si zelo samovšečna in to se tudi navzven kaže v tvoji ošabnosti. Ti si čudovito in pametno dekle. Vendar razumi, da nihče ni popoln, niti ti! Zaradi tega si potem tudi izbirčna, ker si želiš le najboljše za »popolno sebe«.

Priporočam ti, da postaneš hvaležnejša za stvari, ki jih imaš. Ne pozabi! Lepota in bogastvo nista večna! Večna je le ljubezen tvojih staršev, vendar se tega ne zavedaš. Preživi več časa z družino in bližnjimi prijatelji. Te zanima, zakaj ljudje mislijo, da si egoistična? Spet enak razlog. Želiš si predobre stvari, le najboljše, najdražje in najlepše.

Če si želiš, da bi te ljudje spet imeli radi, potem se nauči ceniti preproste in dobronamerne stvari ter nasvete.

Lepo te pozdravlja      

                                                                                               dobronamerni Nasvetko.

TRŽAČAN TOMAŽEK

Na vasi, 1. maj 1862

Dragi dnevnik,

danes je že prvi dan v maju, a meni ne gre nič bolje. Sem kot sestradana uboga ovčica sredi pašnika brez smisla v življenju. Že tri dni nisem jedel, mojo lakoto olajša le umazana voda iz potoka. Želim si le en košček kruha ali pa samo eno sočno hruško.

Ko tako razmišljam, mislim, da bi bilo bolje, da bi takrat ostal v sirotišnici v Trstu. Čeprav so me tudi tam pretepali, sem vsaj na dva dni dobil pošten obrok. Matevža ne maram! Je najslabši človek na svetu, če mu sploh lahko rečem človek. On v nebesa že ne pride, še v pekel ga bodo sprejeli s sramoto.

In ta Tinče. »Njegov« Tinče. Tudi jaz sem njegov, no, vsaj bil sem. Preden se je ta grdoba rodila, moje življenje ni bil takšen pekel. Imel sem oblačila, hrano, Matevž mi je namenjal ljubezen, a sedaj imam samo modrice, prazen želodec in željo po smrti.

Res želim zaključiti to moje brezsmiselno življenje. Na tem svetu nimam več kaj iskati, prihodnosti nimam.

Želim si postati ptica in poleteti stran, tja, v svet. Tam je dovolj hrane za vse sirote na celem svetu, tam se otroci brezskrbno igrajo. V svoj svet bi spustil le dobre otroke, takšne, ki pomagajo, ki jim je bila narejena krivica, ki ne preklinjajo ali govorijo grdih besed kot otročaj Tinče. Odrasli tu ne bi imeli kaj iskati, to bi bil naš svet.

Se vidiva jutri, v svetu otrok.

Tržačan Tomažek

Na vasi, 4. 5. 1862

Dragi dnevnik,

ti si edini, ki mu lahko zaupam. Ko sem bil še majhen, tega nisem razumel, šele zdaj razumem. Posvojen sem. Močno si želim, da bi se lahko vrnil nazaj v sirotišnico. Tam sem imel hrano, prijatelje, imeli so me radi.

Na začetku je še nekako šlo. Matevž me je imel rad, vsem me je razkazoval. Bil sem ves slaboten in suh, saj mi dal veliko hrane. Veliko ljudi na vasi mi je govorilo, da me bo še enkrat umoril.

Čez nekaj let se je vse obrnilo. Matevž je dobil svojega sina Tinčeta. Začel me je pretepati, vsak dan sem bil pretepen. Ne vem zakaj, saj mu nisem ničesar naredil., res si želim nazaj. Tinče je dobil vse, kar si je poželel, imel je obilo hrane, večkrat sem mu zavidal. Sam sem se lahko le dvakrat na leto dodobra najedel, pa še takrat ne dobim veliko. Nikomur ne privoščim česa takšnega ali življenja, kot ga imam jaz.

Sprva so bile bolečine zelo močne, ampak zdaj sem se že navadil, saj sem tako slaboten, da bolečin sploh več ne občutim. Vedno garam in delam, ampak nič ne pomaga. Matevž me kljub temu večkrat pretepe, sploh ko je pijan, takrat je hudo. Še več dela mi nalaga njegova lena žena.

Končno je prišla jesen, takrat sem se lahko najedel, saj sem skrivoma vzel kakšno sadje. Ves slaboten sem ležal pod hruško in čakal, da bi katera padla z drevesa. Mimo mene so hodile vaške ženice, ki so me spraševale, če me kaj boli, vsem sem se smilil, ampak nihče mi ni pomagal ali prinesel kaj za pod zob. Bilo je vroče, bil sem žejen in še vedno sem čakal na hruško. Naenkrat je z drevesa padla hruška, hitro sem jo pobral in s slastjo vanjo zasadil svoje zobe, ampak v tistem trenutku je prišel Matevž in že me je hotel pretepsti. Rekel je, da sem len, ampak on ne ve, kako garam, saj ga sploh ne zanimam. Še sreča da je mimo prišel čevljar, ki je Matevža močno pretepel.

Danes je moj zadnji dan. Čutim, da bom umrl, da bom zaprl trudne oči, saj sem že zelo slaboten. Vsega je enkrat konec. Življenje ne prizanaša vsem. Upam, da ne bo nihče imel takšnega življenja kot jaz.

Od življenja utrujen Tomažek

V živem peklu, 8. 3. 1863

Dragi dnevnik!

»Ti živiš v pravem peklu,« so mi govorili drugi vaški otroci. Na začetku jih nisem razumel, ampak mislim, da jih začenjam.

Oh, iz dneva v dan je huje. Ne razumi me narobe, dragi dnevnik. Kljub vsemu kar se mi dogaja, sem hvaležen za tisto malo, kar imam. V Trstu v sirotišnici nisem imel vsega tega. Vendar sem upal, da mi bo pri Matevžu bolje. Mhm, ko pomislim, kako vesel sem bil, da se nekdo končno zanima zame. Kljub moji suhljatosti in šibkosti. Pogrešam ta občutek sreče, ki sem ga občutil tedaj. Sedaj iz dneva v dan čutim le še lakoto, breme, ničvrednost. Grozni občutki, ti rečem. In ne le občutki, ampak tudi vedenje, da pri tem ne morem ničesar storiti in da bo do konca mojega življenja tako.

Ne zmorem več nositi vsega tega bremena. Tomažek, naredi to! Tomažek, pospravi tisto! Tako je vsak dan, odkar se je rodil Tinče. Po rokah ga nosijo, kot da je bog. Pa ni! Ti povem, navadna kričava grdobe je!

Sploh ne štejem več, kolikokrat sem bil tepen. Ne samo od Tinčeta ali Matevža, ampak skoraj od vseh, ki jih poznam. Vse me grozno boli. Ne govorim samo o kosteh ali trebuhu, ki me boli od grozne lakote, ampak tudi o srcu. O bolečini, ki mi jo je zadal Matevž z vsem, kar mi je prizadejal v vseh teh dolgih letih.

Ja, mislim, da je prišel iz gostilne. Bolje, da te čim prej skrijem, nato še sebe, preden izve, kaj vse sem zapisal vate.

Se spet slišiva jutri, če bom le našel čas.

Tvoj Tomažek

Doma, 18. 10. 1864

Dragi dnevnik,

Matevž me je v košu prinesel do njegove hiše, sprva me je imel silno rad. Vedno je govoril o meni, sicer mi ni dal veliko hrane, a me vsaj ni tepel.

Nato pa se mu je rodil biološki sin in takrat se je vse obrnilo na slabše. Mati in oče sta me začela redno pretepati, nikoli nisem bil sit, samo dvakrat v letu sem se lahko najedel do sitega. Bil sem od nog do glave v modricah. Ko je Matevž prišel pijan iz gostilne, me je pretepel. Prav tako sta me starša pretepala, ko nista imela boljšega dela. Od vseh teh bolečin ponoči sploh nisem mogel zatisniti oči. Doma sem delal kot žival, če sem si slučajno vzel za jesti kakšen sadež, sem spet bil deležen tepeža.

Tistega zavaljenega grdobca pa so kar pitali in redili kot prašiča. Starša v meni zbujata samo še gnus in pomilovanje, saj nista dobra človeka. Nikomur ni mar, kaj bo z menoj.

Drugi vaščani mi pravijo, da me bo Matevž še enkrat ubil. Zdi se mi, da imajo prav, saj sem se že začel skrivati pred njim.

Vse kar si zdaj želim, je ena sočna hruška. Vendar vem, da če me Matevž zalotiti, me bo spet pretepel.

Si piševa jutri.

Tomažek

ZGODBE POTOVALCEV

Danes ob 4. uri zjutraj smo prišli v Hamburg. Vse je še bilo temno, malo ljudi, vse je bilo tiho, ko sva se z mamo izkrcali. Mama neprestano joče in obžaluje odločitev, da sva odšli na pot brez dedka, ki je še ostal v Rusiji. Moje življenje v Rusiji ni bilo nič kaj posebnega. Z mamo in dedkom sem živela v enosobnem stanovanju, povsod je bila vlaga in plesen, nismo imeli dovolj denarja za 2 obroka na dan. Dedek je bil star že 90 let, mama pa zaradi bolezni ni mogla delati. No, pa saj ji pravim, da nimava več kaj izgubiti.

Že 6 ur čakava na zdravniški pregled. Jaz pa med tem sanjarim o mojem življenju v Ameriki. Bova imeli boljše stanovanje? Bom imela kaj prijateljev?

Ura je odbila poldne. V zdravniški sobi sem bila še z enim dekletom, bila je mojih let, vendar nisva spregovorili. Ko sem prišla ven, je bila še večja množica ljudi, na hitro sem pogledala po množici, mame nisem nikjer videla. Začela sem se tresti in panično tekati ter iskati mamo. Po dveh urah sem obupala in malo posedela pri stojnici z morsko hrano. Začela sme jokati, ko je do mene stopli dekle in me vprašalo, če potujem sama.

»Moje ime je Alka,« je povedala. Sedaj sem se spomnila, da sva bili skupaj v zdravniški sobi. Predstavim se ji, pogovarjali sva se dve uri. Tudi ona je izgubila sopotnika – dve leti starejšega brata z downovim sindromom. Nato so kar  naenkrat naznanili odhod. Z Alko sva hitro tekli mimo množice ljudi do ladje. Bili smo natlačeni kot sardine in vsi prestrašeni v upanju na boljšo prihodnost.

Na stotine se nas je zbralo v Hamburgu, vsi z istim ciljem, najti boljše življenje. Mesto je bilo hrupno, polno šumov in krikov. Množice ljudi so se gnetle med hišami. Vzdušje je bilo temačno in zrak je bil težak. Polna dvomov in negotovosti o mojem odhodu sem premikala v ritmu množice. Nisem hotela oditi, a mi ni preostalo drugega. Gnala me je samo misel o boljšem življenju.

Ko smo v Hamburgu izstopili z vlaka, smo se po temnih ulicah odpravili do prenočišč, kjer bomo ostali čez noč. Tako kot na ulicah je tudi v prenočiščih bila gneča. Hitro so nas usmerili proti sobam, za tem pa še proti tušem. Tuširali so nas skupaj in po pogledih ljudi se je razbralo, da smo se počutili razčlovečeno in ponižano.

Naslednji dan že zgodaj zjutraj sem se odpravila proti pristanišču. Hodila sem počasi, prestrašeno in z negotovostjo o moji prihodnosti. Pred seboj sem zagledala trajekt, ki naj bi nas popeljal v »boljše življenje«. Opazovala sem ljudi, kako se poslavljajo in se krcajo na ladjo. Obšli so me mravljinci, moje celo telo se je streslo. Spraševala sem se, če je moj odhod sploh potreben in če bom našla, kar iščem. Odgovor lahko dobim le na en način. S temi mislimi sem vkrcala na trajekt. Še zadnjič sem se poslovila od domače zemlje. Čeprav odhajam v strahu, imam upanje, da bo vse v redu.

Sem mlado dekle s Krasa. Danes potujem iz svojega rodnega kraja v mesto Hamburg. Odšla sem od doma iskat novo življenje v Ameriko. Pri nas doma je namreč devet lačnih ust in mati ter oče jih morata vse nasititi. Zato sem torej odšla, da bi si našla lepše in lažje življenje, čeprav daleč od doma.

Zjutraj sem vstopila na vlak za Hamburg. Vozili smo se tri ali štiri ure, ko smo nazadnje le prispeli v to mesto. Bilo je popolnoma drugače, kot sem si ga predstavljala. To je bilo ogromno, črno mesto s propadajočimi stavbami, po ozkih ulicah se je vila ena sama velika gneča ljudi. Bili so brez volje, prestrašeni, negotovi in utrujeni kot jaz. Čeprav vem, da sem ena izmed njih, da sem jim podobna, me ob pogledu na to ogromno množico kar zmrazi, kot bi prišla v mesto živih mrtvecev. Zrak je bil onesnažen in čudno topel od vsega dima. Ko smo prišli, so nas vse slekli do golega in nas postavili v ogromno kamnito kopalnico. Izgledala je približno kot naša vinska klet, vse je bilo mračno in zatohlo. Od smradu in lakote mi je postalo slabo. Ko smo se stuširali, je sledil pregled pri zdravniku. Če kdo ni bil zdrav, je moral nazaj domov. Sama sem dobila potrdilo, da lahko nadaljujem s svojo potjo, vendar je naprej bil čas za počitek. Zleknila sem se na posteljo. Imela je močan vonj po razkužilu, posteljnina je bila že močno obrabljena, ponekod celo raztrgana. Kljub močenemu hrupu (žvižgi piščali, bobnenje strojev in jok otrok) in groznem vonju sem kmalu zaspala.

Naslednje jutro sem se že odpravljala naprej s parnikom, saj sem čim prej želela zapustiti ta kraj. Skupaj z mnogimi drugimi sem se stisnila na ladjo in že smo pluli nekam v neznano. Stisnilo me je pri srcu, saj sem se zavedala, da verjetno nikoli več ne bom videla svoje družine in da nikoli več ne bom hodila po travnikih moje domovine. Zdaj se zame začne novo življenje. Me bo ta ladja res pripeljala tja, kamor si želim? Mi bo Amerika res dala tisto, kar iščem? In če ne? Takrat bi se najraje prebila skozi množico, stekla s parnika in se vrnila nazaj. Vendar to ni bilo mogoče. Zdaj sem tu in ni več poti nazaj. Kot je rekla mama: »Če ne poskusiš, ne veš.« Morda mi Amerika res prinese srečno življenje brez pomanjkanja.

Sem Zarja, ena izmed potovalcev iz Francije. Zaradi krize v državi so me starši odpeljali v Hamburg. Čeprav sem stara komaj sedemnajst let, želi zame le najboljše. Iz hamburškega pristanišča bom odplula v Ameriko. Vendar takšne sramote še nisem nikoli doživela. Ko sem prišla tja, sem se morala sleči do golega in se odpravila tuširat z veliko neznanci. Nato sem odšla na zdravniški pregled, z menoj je bilo vse v redu, lahko sem nadaljevala pot. Bilo nas je na stotine ljudi, z nami so ravnali kot s smetmi. Za njih smo bili ničvredni, saj nas je večina prihajala iz revnejših družin nižjega sloja. Bila sem zelo prestrašena, nisem vedela, kaj naj naredim, če sploh želim oditi. Kaj če se kaj zgodi in ne pridem na drugo stran oceana? Kaj če nikoli več ne bom videla svojih staršev? Želim si le, da bi v Ameriki na novo zaživela in imela boljše življenje. Želim si, da bi bili starši ponosni name. V tem trenutku je prišla najtežja stvar v mojem življenju. Posloviti sem se morala od staršev. Nikoli si nisem mislila, da je reči adijo tako težko kot v tem trenutku. Za trenutek sem obstala. Nisem želela oditi, saj sem vedela, da je to najverjetneje zadnjič, ko ju vidim. Ko sem ju objela, je prišla gruča ljudi in mene ter vse ostale, ki še niso bili na ladji, odvlekla nanjo. Srce se mi je paralo, ko sem pogledala nazaj in videla, kako moja mama žaluje za menoj. Ko je nisem več videla, sem pogledala naokrog po ladji. Tu je bilo toliko ljudi, mater z otroki, sami otroci, ki so bili še veliko mlajši od mene. Vsi žalostni, razočarano, brez upanja. Čeprav sem tudi jaz imela razlog za žalost, sem vedela, da sta me starša poslala sem, ker je to najbolje zame. Da bom uspešna in nekaj naredila iz sebe. Pogrešala ju bom, vendar sem si v tistem trenutku obljubila, da se bom enkrat, ko bodo boljše razmere, vrnila domov.

Prihajam z Ogrskega. Doma smo pustili kmetijo, saj se nismo mogli preživljati le z njo. Mož je že pred letom odpotoval in nam vsak mesec pošiljal prihranke. Danes se odpravljam še sama s tremi otroki, tja čez ocean, v tujo deželo, kjer nikogar ne poznam, kjer nam morda sploh ne bo lepše, kjer ne govorijo našega jezika. Vendar moramo tja. Morda bodo otroci kasneje tam bolje živeli kot tu. Želim si, da bi se nekoč vrnili, da bi lahko skupaj v miru živeli, brez trepetanja, kaj bo jutri. Ali si bomo lahko priskrbeli hrano? Bodo otroci zdravi, oblečeni? Želim si življenja brez nenehnega trepetanja.

Sedaj, ko čakam v vrsti za tuširanje, me stiska pri srcu, da zapuščam svojo rodno celino. Okoli mene je polno ljudi, otroci se stiskajo k meni v svoji negotovosti in strahu. Pošiljajo nas v množice pod prho. Počutim se kot taboriščnik na Poljskem ali v Nemčiji. Ne vem, kaj nas čaka, otroke še bolj stiskam k sebi. Zdi se mi, da čutijo moj strah in me skušajo pomiriti.

Ko se tuširamo, z nas in pod nami curlja umazanija, po prostoru se razlega smrad in se čuti pesimizem. Verjetno nas velika večina ni odšla po lastni izbiri. Vendar sedaj smo tu, med seboj zelo različni, a vsi z istim namenom in ciljem. Vsi si želimo priti v obljubljeno deželo, čim bolje živeti v čim boljših pogojih, a le redkim se bodo sanje uresničile. Med mojim razmišljanjem smo se že premaknili na čezoceanko, ki bo zdaj, zdaj odplula in možnosti za vrnitev skoraj ne bo več.

Gledati bomo morali naprej, v nov dan. »Svobodi« naproti.

VSI TI NASMEHI RAZREDA (natečaj Ni hec!)

Avtorica zgodbe Neža Gert je s svojo zgodbo prepričala tudi strokovno komisijo, ki je Nežino zgodbo izbrala za najboljšo v kategoriji tretjega triletja.

Na svetovni ravni umre vsako leto več kot 800 000 ljudi, kar pomeni ena oseba vsakih 40 sekund. Več kot polovica vseh teh so mladostniki. Čeprav se ne bi smelo, se število vedno bolj veča, še posebej v današnjem času, času korone in same karantene. Število samomorov se je v Sloveniji med karanteno povečalo za kar 30 odstotkov. Vendar zakaj? Kaj je razlog? Mame, očetje, stari starši, učitelji, nihče ne razume.

Če si tudi ti eden izmed teh, naj te popeljem v na videz preprost, malce nagajiv, a navaden razred osnovne šole. V razredu je 25 učencev, vsak drugačen kot drug. Imamo atlete, umetnike, zabavljače, ”popularne” in mnoge druge. Morda se sprašujete, kaj bi lahko bilo v tem razredu samih 14- in 15-letnikov narobe, ko pa so še tako mladi? Naj vam povem, da se za vsemi temi nasmehi razreda skrivajo travme, solze, žalost. Danes vam bom predstavila le nekaj učencev in učenk, ki so tako ali drugače drugačni.

Timotej. Na videz vesel, nagajiv in pameten fant. Vsak dan se v video klic priklopi z nasmehom, čeprav lahko skozi vrata sliši kričanje njegovih staršev. So v fazi ločevanja kot skoraj vsak drug par v Sloveniji dandanes. Timotej izgleda popolnoma enak kot prej, ves čas nasmejan. Nihče pa ne ve, da se v njem borijo bitke proti solzam. »Saj si vendar fant,« mu je že davno rekel oče, »fantje ne jočejo!« Takrat še majhen in sramežljiv si je njegove besede zapisal v glavo. In res, fant ni nikoli več jokal, se nikoli več pritoževal. Svoja čustva je skril, daleč stran od radovednih oči in pogledov drugih.

Anja. Tako prikupno in majhno bitjece. Poznana je po svoji ”popolni postavi”, kot pravijo druga dekleta. Morda res. Anja je prav lepa in ”suha”, vendar česa ne  vemo, je to, da zaradi smrti njenega očeta, ko je bila stara še samo 2 leti, njeni družini gre slabo. Njena mama, samohranilka 5 otrok, ima dve službi, da bi lahko priskrbela osnovna živila. Anja se za svojo mamo počuti grozno, zato si je pri samo 15 letih poiskala delo v kavarni ne daleč od šole. Vendar se njeni družini v teh časih godi vedno slabše, še posebej zdaj, ko Anja svoji mami ne more pomagati.

Domen. Prav pred karanteno se je šel testirat za ADHD. To je motnja, zaradi katere se le stežka skoncentrira na stvari, na katere bi moral biti pozoren. Njegov otroški zdravnik je mami za ta problem povedal že zdavnaj, vendar si ona ni mogla predstavljati, da bi bilo z njenim popolnim otrok kaj narobe. Tako pa tudi njegovo učenje na daljavo ni kaj prida. Učiteljice se nanj kar naprej jezijo, saj ne vedo, kakšno je zares njegovo stanje zaradi mame, ki pa njegovo motnjo skriva pred ostalimi.

Lana. Je najpametnejša v razredu. Je brihtna, prijazna in zanesljiva. V razredu se v težavnih časih prav vsi obrnejo nanjo. Toda kdo bo tukaj, ko bo ona potrebovala koga? Nihče. No, vsaj tako misli. Vsi pravijo, da je popolna, vendar to njej ne zadošča. Vsak dan se le stežka vstane iz postelje, saj pričakuje še en dan, v katerem se bo morala obnašati kot najboljša oseba, kar je lahko, mora biti najboljša verzija sebe. In tako je izgubila samo sebe. Ne ve več, kdo je zares, kaj so njene sanje in želje, česa se boji. Ja, izgubila se je. Čustva več ne obstajajo, tudi ideje ne. Ostala je le praznina in želja po absolutni popolnosti. Dan za dnem tone globlje …

Andraž. Njegovi starši so zdravniki, kar pomeni, da so več v službi kot pa doma. Ko pa so le doma, samo spijo ali se pogovarjajo o službi. Prav zaradi tega je Andraž moral odrasti prej kot njegovi vrstniki. Kuha, pospravlja, popravlja in vzgaja njegova dva mlajša brata. Njegovi prijatelji ga vabijo na igrišče ali v kino, včasih tudi v park, vendar si jim ne upa priznati, da mora doma kuhati in vzdrževati hišo, kot nekakšna gospodinja. Še norčevali bi se iz njega. In prav to je zgodba o otroku brez otroštva.

Natalija. Čez karanteno je postala močnejša, kot je bila. Vmes, med samo šolo na daljavo, je bila zaradi alergij pri zdravniku, kjer pa so ji rekli, da bi bilo dobro, da bi pričela s hujšanjem ali dieto. Natalija si je to vzela k srcu. Ne more se več pogledati v ogledalo, saj v njem ne vidi več sebe, vendar pošast, ki je noče poznati. Mesec nazaj ni več zdržala pritiska, zato se je odločila za prav ekstremno dieto. Začela je zamenjevati zajtrke s kozarcem vode, nato še večerje, dokler niso ostala samo še kosila. Pa tudi to je odsekala. Postala je bleda. Njeni starši pravijo, da izgleda napol mrtva, vendar vzroka za to ne vedo, mislijo si, da je vse to samo zaradi stresa, ki ga doživlja zaradi šole. Njena lica niso več tako rdeča, njene oči ne več tako žareča. Vendar izgubila je 10 kilogramov in prav to je pomembno.

Taj. Njegovi starši niso kaj prida, saj so brezbrižni in polovico časa v alkoholiziranem stanju. Zanj ne skrbijo že, odkar je bil star 8 let. Njegovi mlajši sestri zaradi bolezni v otroštvu možgani ne delujejo tako, kot bi morali, zato ne razume, kaj se zares dogaja in prav to je še najboljša stvar, ki bi se lahko po Tajevem zgodila. Zaradi njegovega patetičnega življenja je začel piti, kaditi in se tu pa tam drogirati, saj je le pod vplivom teh substanc srečen. Občutek ima, kot da lebdi. Kot da je na svetu sam. Kot da zmore vse. Gleda na mimoidoče z nasmehom, ki ga zaradi maske ne vidijo. Vidijo le njegove krvavo rdeče oči. Težko je razumeti razlog, zakaj to dela, vendar le tako pozabi, da ni junak v filmih ali zgodbah, ki sta mu jih včasih pripovedovala njegova starša.

Jasmina. Njeni starši strogi, ocene slabe, prijatelji pa tako zanič, da bi bilo boljše, če jih sploh ne bi imela. Že več let živi tako, vendar tega noče pokazati. Vedno je tam, ko jo nekdo potrebuje, vendar se vsi skrijejo, ko ona potrebuje koga. »Vendar je boljše tako,«  si misli. »Saj tako ali tako nočem pozornosti.« Dolgo je skrivala svoja čustva, dokler jih ni več čutila. Postala je prazna. Njena glava … prazna. Njeno srce … prazno. Njena duša … prazna. Vsak dan se zbuja v še en dan, ki jo bo razočaral. Nima več smisla. Nič več nima smisla. Ne šola, ne prijatelji, ne starši. Kaj še sploh dela tukaj? Zakaj še sploh živi?

In prav to je razmišljala tisto noč. Hladen veter ji je pihal v obraz, zaradi katerega so njena lica spet dobila odtenek rdeče barve. Zeblo jo je kot še nikoli, vendar se za to ni zmenila. Tam na robu mesta, na robu mosta je še zadnjič pogledala v zvezde, preden je z eno nogo počasi stopila čez rob. Ko je padala z njega, ni prišel noben krik, sama tišina, tako zlomljena je bila. Slišal se je le pok med vodo in njenim telesom. Postala je zvezda. No, predstavljala si je, da se bo to zgodilo z njeno krhko dušo, ko bo zapustila ta svet. In tako je razred 25 učencev postal razred 24 učencev. Upam, da ti, dragi bralec, sedaj razumeš, kaj se zares dogaja in odvija v naših glavah. Upam, da ne spregledaš vseh teh nasmehov razreda.

DOBILA SEM MUCO

Ko sem bila stara 10 let, sem si zelo želela imeti muco. Z atijem sva šla do prijateljev, ki so imeli pet malih muc. Sama sem si izbrala dve muci in ju odnesla domov. Ime jima je bilo Pepelka in Tigrica. Za muce sva skrbela z atijem. Vsak dan sem ju hranila in se z njima tudi igrala. Spali sta zunaj. Pozimi sta spali na slami v hlevu. Po treh letih je Pepelka skotila tri muce, dve smo oddali sosedom, najlepša pa je ostala doma pri meni. Poimenoval sem jo Bela. Bila je sivkasto črne barve z belimi tačkami.

Nekega dne je priletela vrana. Z Belo sva se igrali in Bela se je tako prestrašila, da je skočila v prikolico. Sama sem se dogodku zelo nasmejala.

Pred dvema tednoma je Bela zbolela. Postala je zelo mirna in se ni več toliko igrala z menoj. Prvi dan, ko smo se vrnili v šolo, sem prišla popoldan domov. Bela me ni pričakala. Odšla sem pogledat, kje sem. Ležala je v senu in se ni premikala. Vedela sem, da je mrtva. Stekla sem do staršev in jim povedala, kaj se je zgodilo. Bila sem žalostna.

Ko je ati prišel domov, sva Belo pokopala pod orehom.

Naslednji dan sva s staro mamo na njenem grobu posadili rožice. Naredili sva ji še križ. Bela je bila muca, na katero sem se zelo navezala. Vem, da na svetu ni nič večno. Enkrat bomo tudi mi umrli.

PRVIČ POD TRIGLAVOM

V četrtek sta mi ati in mami pri mizi povedala, da grem na Triglav. Zelo sem se razveselila.

V petek sva z atijem odšla v Gorje k starim staršem in tetam. Želela sem si, da bi šel zraven tudi bratranec Nace. Uspelo mi ga je prepričati.

Zjutraj smo se odpravili. Odpeljal nas je ati z našim kombijem. Šli smo s Pokljuke. Na začetku sem se preveč zagnala in sem bila hitro utrujena. Nekaj časa smo hodili, ko so se atiju zataknile vezalke, zato se je spotaknil. Če ne bi hodila pred njim, bi padel.

Nekajkrat smo se ustavili, da smo nekaj popili in pojedli vitaminske ploščice. Prvi večji postanek smo imeli na Jezercih. Ustavili smo se tudi na Vodnikovem domu. Na koncu smo se po melišču vzpenjali do Planike.

Na Planiki smo kupili golaž. Tam so se pasle ovce. Zelo so bile mehke. Nekdo ji je dal hrano in je začela silita vanj.

Zelo sem bila razočarana, ko mi je ati povedal, da ne gremo do vrha. Vedela sem, da ne gremo, ker Nace ni imel plezalnega pasu. Ati me je tolažil in dejal, da ne gremo, ker ga boli noga. Bila sem jezna in žalostna hkrati.

Potolažilo me je to, da smo šli po Velem polju, kjer je pot, na kateri je jeklenica. Nace je bil privezan na atija. Ker je Nace bil utrujen, mu je ati nosil nahrbtnik. Videli smo gamse in svizce. Čez nekaj časa sta nam naproti prišla Nacetov brat Filip in njun ati Luka.

Svizci in gamsi so bili zelo lepo presenečenje, a naslednjič gremo do vrha.

LIST IZ GALJOTOVEGA DNEVNIKA

galeja, leto 1489

Dragi dnevnik! 
 

Saj mislim, da je tako, da je leto 1489. Nimam več občutka za čas. Dnevi postajajo noči in noči dnevi. Občutek imam, da mi življenje razpada pred očmi. Cele dneve delam in ničesar ne dobim v zameno. Poleg tega pa še ta novica pred nekaj dnevi. Dobri ljudje so mi povedali, da me žena vara, saj se je poročila z drugim. Vsaj za otroka sem vesel, ta vendar živita svoje srečno življenje, za katerega sem tudi sam prosil boga. Kaj vse bi dal, da bi ju še videl ali še zadnjič v življenju stal na trdnih tleh in ne na tej razpadajoči galejici. Res ni lahko.  

Življenje galjota je res ubijajoče. Cele dneve delaš in se trudiš, da bi ta ladja hitro plula in na koncu za kosilo dobiš le star, plesniv kos kruha, ki ga še ribe ne bi želele pojesti.  

To življenje galjota je res pravi pekel.  Ta novica glede moje žene me je res do konca potrla. Iz življenja mi je vzelo tisto malo iskrico upanja, da bom lahko preživel te muke in se vrnil nazaj k moji predragi družini.  

Ko bi le lahko rekel, da imam tukaj vsaj prijatelje pomorščake. Kje le. Ti so še najhujši. Ponudiš jim prst, vzeli pa bi kar celo roko. Večina od njih je že obupala, kakor bom počasi tudi jaz počasi. Na tem planetu zame ni več sreče.  

Ti, ki  zdaj to bereš, resnično upam, da ti bo v življenju šlo lepše, kakor gre meni. Obljubi mi, da ne glede na to, kar se  ti zgodi v življenju, ne boš postal galjot, če nočeš pred svojimi očmi gledati razpadajočega življenja.   

galjot   

GALJOTOVA USODA

 galeja, leto 1369 

Dragi dnevnik! 

Ne vem, kateri dan je, kje smo, ampak vem, da je to veslanje pravi pekel. Veslam ves dan, le redko me kdo zamenja, vsak dan prosim boga, da mi pomaga, ampak verjetno sem si zaslužil to peklensko delo.  

Zraven tega peklenskega dela sem še izvedel, da me moja  žena vara, otroka sta vesela, jaz pa tu na galeji brodim skozi življenje. Res ne vem, če bi še sploh šel nazaj. Oh, ribice, ve me boste  celega obglodale. Oh, ta svet res ni tako lep. O,  človeštvo, nič ni hujšega kot to. Če bi mi le kdaj bog pomagal.
Oh, bog, zakaj, zakaj sem jaz tisti, ki mora to početi? Kljub temu hočem domov na suha tla, tja, kjer stoji moja hišica, prosim, popelji me tja, kjer je moja ženkica.  

Ne vem, kaj je sploh smisel takšnega veslanja. Zakaj nas ne obglavijo? Saj nimam ne moči in ne volje do življena. Bog, usmili se me in me vzemi k sebi v nebo, da bom tvoj suženj. Hodil bom za teboj in naredil vse, kar mi boš naročil.

O, bog, rotim te, daj, vzemi me k sebi v naročje za kratek počitek.  

O, bog … 

galjot

GALJOTOVE MISLI

  galeja, 112. dan na morju 

Dragi dnevnik! 

Današnji dan je bil isti kot vsak drugi. Ne vem več, kateri dan je, saj sem izgubljen. Danes sem se zbudil, v našo sobo so nam dali zajtrk. Za zajtrk smo dobili isto kot vsak dan, suh star kruh in 2 sardeli. Vsak dan sem bolj utrujen, mislim, da bo počasi konec mojega težkega življenja.  

Z bolečinami še veslam, misli, ki me še ženejo, so misli na mojo družino. Vsak dan molim, da bi morje nam pomagalo, da bi čim prej prišel na suho, na svoj dom. Počutim se zelo slabo. O, bog, pomagaj mi. Živ sem še, a se ne počutim živega. V mojem telesu ni moči in v moji duši ni smisla.  

Medtem ko vsakodnevno veslam, gledam galebe, ki svobodno letijo. Velikokrat si želim biti v njihovi koži, saj so svobodni in jih nihče ne tepe, če ne veslajo dovolj hitro. O, morje sinje, pomagaj mi, o, veter, pomagaj mi, da še kdaj pridem na suha tla, da pojem nekaj drugega kot stare in suhe ribe.  

Veliko mojih prijateljev na galejici je že umrlo. Jaz bi verjetno tudi umrl, če ne bi imel v mislih moje družine.  

Bog, prosim, daj nam novih moči, da zaveslamo in ponesemo galejico na kopno do naših domov. Vedno bolj se mi dozdeva, da kljub temu da počasi že umiram, imam še največ življenja med vsemi nami. Vsak večer pred spanjem še zmolim, da bo moja družina srečna in zdrava, četudi mene morda ne bo z njimi. Z bolečinami ležem v mojo trdo posteljo in si še z zadnjimi kančki moči zaželim, da se še zbudim, da z novimi močmi zaveslam proti domu.  

Draga družina, če se ne vrnem k vam, živite zdravo in srečno življenje za razliko od mene. Če pa se še vidimo, bom najsrečnejši človek na svetu, kljub temu da imaš ti, žena moja, že drugega moža in otroka ne živita več pri njuni mami.  

Zbogom 

                                                                  galjot 

GALJOTOV POZABLJENI DNEVNIK

https://eucbeniki.sio.si/slo8/2362/A3_1steklenica.jpg

                  

                                                 sredi morja, 3. 5. 1566 

Dragi dnevnik, 

naj povem ti že kar na začetku, ko boš to bral, me več ne bo.  

Še lastnega imena  se ne spomnim, kaj šele dneva, leta. Vem le, da sem galjot na galeji sredi širnega oceana. Spomnim se le svoje družine in bogatega kopna. Hčer in sina imam. Hčer se bo kmalu poročila, sin pa novo mašo bo pel. Strto srce pa kljub temu jaz, galjot, imam.

Naj povem svojo zgodbo tebi, da vedel boš, kakšno je to človeštvo. 

Bil je navaden dan, sončen, lep in nasmejan, a jaz sem bil obtožen umora županove hčere. Dobro vem, da sam oče jo je, saj sram ga je bilo njene hudobije in pohlepnosti. Jaz tako in tako nisem imel možnosti proti močnim oblastem, zato so me poslali na galejico do smrti ali pa še dlje. Žena moja je bila razočarana, a obljubila mi je, da me bo čakala. Hčer in sin sta se me sramovala, pa čeprav sta vedela, da nisem kriv. 

Prve dni sem še štel na galejici, a potem hitro ugotovil, da mi ne bodo pomagali. Tudi drugi kaznjenci so bili večinoma krivi, pa prav tako niso ničesar naredili. Nekateri so bili tudi ujetniki, ki so se oblastem uprli. Jaz jih nisem videl kot hudobne ljudi, zato smo postali galejski bratje. Večinoma smo si pripovedovali o družini in prejšnjem življenju. Moral sem opravljati najtežjo delo s tisočimi drugimi. Cele dneve smo veslati in norali preživeti s polovico kruha na dan in umazano nepitno vodo. 

Enega dne sem se vojakom postavil naproti, da so pogoji nemogoči, a so me zvezali k jamboru. A ne misli si, da so mi dali samo klofuto. O, ne! Polomili so mi dvanajst prstov, šest na roki in šest na nogi. Počutil sem se, kot da bom umrl, a kljub temu živel. Tisto noč sem moral preživeti zunaj, zagotovo je bila zima, saj poleti ni nikoli tako mrzlo. Čisto sem bil zmrznjen, nisem mogel več zdržati, zato sem pričel moliti in prositi Boga. Prosil sem ga, da bi še enkrat videl dom in stal na suhih tleh. Obljubljal sem mu tri darove: mašni plašč, kelih zlat in glasen zvon. Začel sem prositi veter: “Le vlec, le vlec veter hladan, veter hladan, veter močan!” Nisem vedel, če sanjam, saj je veter zapihal in pred mano je bil mladenič. Ne vem zakaj, ampak sem dobil močni občutek, da ga vprašam, kako je doma, saj že dolgo nisem videl drugih ljudi. Najprej mi je povedal, da me pozna in ve, da sem iz bele Ljubljane. Občutil sem srečo in veselje in se zamislil, če me je prišel rešit. Povedal mi je, da bo moj sin pel novo mašo. Tako sem bil ponosen nanj. Skoraj sem pričel poskakovati, ko mi je še povedal o hčerini zaroki. Komaj sem čakal, da pridem domov. Tukaj pa se ustavi … Ko je prešel na ženo in da ima drugega, sem začutil ponižanje, strah, jezo in predvsem žalost. Pa prav ona mi je obljubila, da me bo čakala. Zakaj, o, Bog, zakaj?  

Zavedel sem se, da se bo tu moja pot zaradi takšne novice končala. Naročil sem mladeniču, naj mojemu sinu odnese zlat kelih, hčeri zlat prstan in moji ženi novico, da živ ni več ubog galjot.  

Tukaj zdaj pišem tebi, da ne boš naredil enake napake. Ne dovoli, da ti majhne stvari stopijo v glavo in živi lepo ter predvsem varno življenje. Tako … 

“Le vlec, le vlec, veter hladan, veter hladan, hudo močan! Veselite se, ve ribice, ker boste pile mojo kri; veselite se, ve ribice, ker boste glodale moje kosti.” 

                                                                  galjot 

GALJOT

galeja, 1923. dan   

Dragi dnevnik! 

Še kar sem tu, sredi širnega morja. Moj pogled šviga levo pa desno. Oh, ko bi le spet zagledal raj na zemlji.  

Sedim ter veslam. Veslam, veslam, veslam. To je še vse, kar delam. Šibki veter se poigrava z mojimi lasmi, delo še otežuje. Roke toge, komaj še veslam. To neizprosno delo me utruja in le stežka še čutim svoje okončine.  

Vsak dan je enak. Moja energija nevarno pada. Gledam terin gledam. Izostrim svoje oči v daljavo, toda vse, kar vidim, je morje. 

Danes je bil še posebno težek dan, saj sem razmišljal o stvareh, ki bi jih lahko imel, če ne bi bil pripet na to ladjo. Krepke solze so mi spolzele po licu, ko sem pomislil na svojo družino, na svojo ljubo družino. Žena. Čudovita ženska, čarobna, resno, moral bi jo spoznati. Sin. Tako pameten in ljubeč. Pa hči. Tako bistra in razigrana. Oh, punčka moja, ko bi te le spet lahko videl.  

Te tri čudovite osebe so razlog za moj obstoj. Čeprav niso tukaj z mano, jih lahko čutim v svojem srcu. 

Sonce se poslovi, na nebu pa prevladajo zvezde in luna. Jaz pa tukaj sam sedim, tu čakam na dan, ko bom lahko tudi jaz zavladal, vladal svoji usodi.  

                                                             galjot

https://eucbeniki.sio.si/slo8/2362/A3_2sporocilo.jpg

 

KAJ JE PESEM?

Pesem je umetnost, ki prihaja iz nas, kar nekdo čuti, anestezijsko nadomestilo, domišljija, je besedilo s pomenom ali brez, nekaj, kar te pomirja, glasba, ki te sprosti, krajše literarno besedilo, besedilo z rimami, nekaj, kar spesnimo.

Rad bi napisal pesem o življenju, o pouku na daljavo, o vesolju, o naravi, o življenju, o norih sanjah, o ljudeh po svetu, o veselju, o nemogočih stvareh…

Pesem nastane, ko se v nas prepletajo različna čustva, ko se po glavi podijo različne misli, ko se v nas odpre domišljija, ko ima verze, rime, kitice, ko nastanejo ideje, ko veš, o čem boš pisal, ko si ustvarjalen, ko najdeš rime.

Pesem nastane, če imamo dobre ideje, če jo hočemo narediti/napisati, če jo napišem, če imaš domišljijo, če jo začutiš, če se potrudiš in imaš voljo.

Pesem je ljubezen, ker prihaja iz srca, ker je ni mogoče ustaviti, ker je sproščujoča, ker je neskončna, ker je nepremagljiva, ker nas lahko razveseli ali razžalosti, ker govori o čustvih, ker jo pišemo z veseljem, ker jo pišemo z ljubeznijo.

BESEDE, BESEDE

Učenci 6. razreda so ob pesmi Borisa A. Novaka Prebesedimo besede razmišljali in iskali ideje o besedah.

Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane, neizgovorjene.
Odkrijmo kakšne prisrčne, premišljene.
Ustvarimo kakšne lepe, vesele, dolge.
Skujmo izmišljene, ljubeče.
Izmislimo si kakšne nove besede.

Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane povedi.
Odkrijmo kakšne neznane črke in besede.
Ustvarimo kakšne rime, zgodbe.
Skujmo stavke, povedi, rime, kitice.
Izmislimo si kakšne nove besede.

Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane, neizgovorjene.
Odkrijmo kakšne neznane, stare, nove.
Ustvarimo kakšne razburljive, vesele, lepe.
Skujmo kitice, verze, vesele besede.
Izmislimo si kakšne nove besede.

Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane, nepremišljene.
Odkrijmo kakšne neznane, čudne.
Ustvarimo kakšne velike in majhne.
Skujmo debele in suhe.
Izmislimo si kakšne nove besede.

Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane črke.
Odkrijmo kakšne neznane besede.
Ustvarimo kakšne rime.
Skujmo besedne načrte.
Izmislimo si kakšne nove besede.

Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane, opravičene.
Odkrijmo kakšne neznane, nezakonite, neodvisne.
Ustvarimo kakšne smešne, zabavne, norčave.
Skujmo besedila: pesmi, verze, romane.
Izmislimo si kakšne nove besede.

Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane besede.
Odkrijmo kakšne neznane besedne igre.
Ustvarimo kakšne igre besed.
Skujmo nove misli.
Izmislimo si kakšne nove besede.

PREBESEDIMO BESEDE

Učenci 6. razreda so skušali prebesediti besede. Nastale so naslednje nove besede.

Štedilnik je postal kuhalnik.
Zemljevid se je spremenil v kažipot.
Sladoled je odslej lizoled.
Knjiga se je spremenila v knjigolist.
Žaba je postala regica.
Okno lahko poimenujemo skozigled.
Časopis se je prebesedil v listopis.
Očala so postala dobrovidke.
Ura bo od zdaj naprej časovnik ali časomer.
Tablo so presedili v tablopis.
Muca je postala mjavka.
Žoga se je hitro spremenila v odbijalko, zmaj pa v bruholeda.
Telefon je postal klicalnik in igralnik.
Papir so prebesedili v risopir.
Televizija se imenuje gledalnik.
Stol se je prebesedil v sedalnik, radiator v toplator.
Kuhalnica je postala mešalka.
Dojenčka so prebesedili v jokača.

LJUBEZEN MROŽA

Jože Mrož pride v Portorož, 
zagledal je prelepo dekle na obali. 

Močno se je zaljubil  
in začeli so v drami. 

Mrož močno je zaljubljen,  
da riba samo čudi se.  
Le zakaj mrož  tako obnaša se? 
Ribi to sploh ni všeč,  
zato ne pogleda  ga več. 

Mrož cel žalosten je,  
zato v disko gre,  
da en ples zapleše. 

Riba se začudi, 
kakšne gibe Mrož ji nudi.  

Hotela je zaplesati, 
saj se noče osramotiti. 
Z mrožem sta zavrtela se.

Po plesanju na večerjo gresta
in  se pogovarjata, 
kot da se poznata že leta. 

Lepo sta se imela 
in sta se odpravila v sobo 102  
ter za eno noč zadremala.  

Naslednji dan se poslovita, 
spomin cel dan kroži po njuni glavi. 

Tako sta ugotovila, 
da se imata rada, 
zato skupaj odšla sta iz Portoroža. 

EKSTRA DAMA

V naš Portorož 
pride ekstra dama, 
ki se obnaša kot ena krava. 

Mrož jo povabi  na večerjo. 
Ona si naroči morsko travo z zverjo.  
Mrož sam pri sebi reče si:  
“Ta prava zame ni.” 

Ta naš mrož gre v fitnes  
izklesati si telo, 
da bo izgledal lepo. 

Mrož zagleda eno lepo ribo,  
ki rada pije pivo. 

Povabi jo v disko,  
z njo res fajn se ima. 

Zato zasnubi jo in 
že sta domov odšla.

ZALJUBLJENI MROŽ

Jožef Mrož na plaži leži 
in se v mladenko Ribo zaljubi. 
Ponudi ji ribjo bonboniero  
in jo povabi na riviero. 

Domišljava ribica se smeji  
in ga odslovi. 
Jožef Mrož je potrt  
in se sam odpravi na trg. 

Mladi mož pa seveda ne obupa 
in zamere ne kuha. 
Ko se ohladi, 
takoj na plažo odhiti. 

Ko na plažo prihiti, 
ribe tam več ni. 
Mrož se od žalosti v vodo potopi. 

JOŽEF MROŽ IN MLADENKA RIBA

Videl sem jo v Portorožu,  
tisto lepo ribico. 
Šel sem do nje in  
jo vprašal, kako ji je ime.  

“Ime mi je Riba,  
ki z repom rada miga. 
Sem lepa fina dama,  
ki res zažiga.”  

Zaljubil sem se vanjo,  
saj je bila lepa kot riba,  
ki ob večerji rada riga.  

Hitro skočil sem v vodo,  
poškropil fino damico. 

Tako se je razjezila 
in me razbila.   

Tako sem nehal osvajati fino lepo Ribico,  
pospravil svojo sobico  
in jo mahnil v vodico. 

Odplaval sem daleč stran, 
si poiskal novo sobico in se  
sam igral s svojo žogico. 

POTOVANJE V ČASU SLOVENIJE

»Javlja se agentka 068, znanstvenik je sestavil časovni stroj! Zdaj grem vanj, ker pa ne vem, v katero leto oz. kraj me bo poneslo, se vam še bom javila.«

Tako se je pričela moja dogodivščina v čas Jurovskega Dola in Slovenije. Naj vam nekaj še prej povem! Sem agentka 068 iz leta 2020, ja vem, iz tega leta. Dandanes imamo veliko krizo. Zelo čuden virus se klati po svetu, mene pa zanima, kako pa je bilo takrat pred 30 leti, ko smo Slovenci z 88,2 % izvolili, da bomo samostojna in neodvisna država. Pa pojdimo skozi ta časovni stroj.

Prišla sem nekam v neznano, nekam v tako lepo okolico, kot je še nisem videla. Mimo je prišel starejši gospod in jaz sem ga vprašala, kje sem in katero leto je. Gospod mi je odgovoril v domačem jeziku: »Kak ne vejte dama? Pa saj ste v Jurju, najlepši krajevni skupnosti v našem lejtu 1990.  Ma nena vejte, da  so gnes volitve? Kam gre tota mladina.«

Zahvalila sem se mu, pa čeprav pol besed nisem razumela. Razumela sem le eno, da so volitve in da sem v Juriju oz. danes imenovanem Jurovskem Dolu. Ozrla sem se okrog in sem videla zelo nasmejane obraze, prav vsi ljudje so se veselili nove samostojne Slovenije.

Skočila sem nazaj v časovni stroj in poneslo me je v leto 2006, ko je nastala samostojna občina Sveti Jurij v Slovenskih goricah. Občani so zadovoljni, da imajo svojo občino. Ponosni so na nove načrte, veselijo se tudi prizidka k šoli.

Tako, za danes je bilo dogodivščin dovolj. Pojdimo nazaj v leto 2020.

Ugotovila sem, da so v tistih časih ljudje zares čutili ljubezen do domovine in občine. V današnjih časih pa le redko vidiš slovensko zastavo obešeno za državne praznike. Je pa res, da smo se v teh težkih časih ljudje mnogo bolj povezali. Rada imam svojo državo, zelo mi je všeč, da smo samostojni in neodvisni. Ponosna sem na naše naravno in kulturno bogastvo, prav tako upam tudi na svetlejšo prihodnost nas mladih.

agentka 068

DRAMILO

Slovenci moji, zbudite se.
Poglejte te gore, stavbe,
športnike, travnike in polja.

Za Slovenijo živimo,
tukaj si tudi ostati želimo.

Slovenec, ti si pogumen in neustrašen,
včasih znaš biti tudi preplašen.
Poglej, kaj vse ti mati narava daje,
poskusi »jemat« brez graje.
Domovina naj te s polnim srcem objame,
tega bogastva ti nihče ne vzame.

Slovenci in Slovenke, prebudimo se,
zdaj je naš čas,
ki bo drugače odšel od nas.

Zemlja je rodovitna,
krepke imamo roke.
Pojdimo na delo,
ki čaka nas že.

Dragi Slovenec, poglej naokrog,
kjer vidiš veliko lepot.

Smučarski skoki naša so strast,
kot je Bled naš okras.

Lepe imamo tudi gore,
Triglav najbolj je znan,
vsak pravi Slovenec vsaj enkrat spleza nanj.

Slovenci znamo tudi dobro kuhati,
narediti kakšno tipično slovensko sladico,
pri nas lahko dobiš tudi potico.

SVETI JURIJ V SLOVENSKIH GORICAH

Jurovski Dol veliko lepot ima,
saj tu dobri ljudje so doma.
Skupaj stopijo, pa naj bo karkoli,
kmečke žene, gasilci, vsi,
ki dajejo vasi poseben sij.

Vsa ta narava takoj pritegne te
in kar hitro spoznaš lepote naše občine.
Širna polja, cvetoče poljane, šumeči gozdovi,
vse to te prevzame.

Pa ne pozabimo na dobrote naših gospodinj,
ker iz hiše že omamno diši,
saj pečejo se potice, keksi in
kruh iz krušne peči.

Pa tudi zeleni Jurij pri nas dobro je poznan,
naši prazniki njegov so dan.
Življenje v naši vasi je prav lepo,
imamo vse, kar rabimo.

PLES ČRK

Kako naj zapišem rimo, 
ki bo zvenela fino? 

V glavi pa takšen nered, 
da mi že pošteno povzroča stres. 

Že mama kriči:  
“Sobo pospravi si!” 

Jaz pa še vedno iščem rimo, 
v srcu pa ples tisočih besed, 
ki nikakor nočejo spraviti moje glave v red. 

Potem pa dobim navdih, 
ki je kot črkovni prepih. 
Besede kar same se zlijejo na papir, 
srce pa kriči: 
“Rimo zapiši si.” 

V sobi vlada nemir, 
glasba glasno zveni, 
jaz pa sem v pesmi našel svoj mir. 

ZVONI

Ko zvoni, ne veš,  
kaj se zgodi. 
Lahko je klic, lahko je pošta 
ali pa samo položnica. 

Saj nič novega ni, 
zakaj se mi tako mudi? 

Sem že mislil, 
da denarna nagrada je. 

Aja, saj jaz sem tisti, 
pri katerem sreče ni doma. 

Čakaj, čakaj, 
to pa nekaj čudno je. 

Tukaj piše,  
da srečo imam, 
saj denar moj je postal. 

Zdaj denar imam, 
tudi sreča je prišla. 

In tukaj se tale pesem konča. 

KORONA VIRUS

Borut in Rojs skupaj sprehajata se,  
jaz pa doma pazim na prestop meje sosedove. 

Strah me je še trgovino obiskat, 
kajti izgledam,  
kot da izvajam atentat. 

Sprva vse čudno mi je bilo,  
vendar sedaj se vsaj spoznam na politiko. 

Sčistila sem že vse sobane, 
čas je, da izpraznim še zadnje zaloge hrane. 

Vse veselice šle so v nič, 
kot da nad nami je pravi hudič. 
Zdaj postala sem pravi kuhač, 
skuham vse, od kruha do sočnih pogač. 

ČAS

Čas hitro mineva kakor dan in noč. 
Podnevi je svetlo, 
ponoči temno kakor mrak. 
Potem spet pride dan, ki dnevu je enak. 

Počasi  začneta dan in noč izginjati 
kakor tvoje življenje. 
Ko čas mineva,  
se začne spreminjati 
kakor jaz in ti.  

Ti se spremeniš počasi,  
dan in noč 
pa kakor jutro in večer. 
Komaj se začneta 
in že ju več ni. 

SANJE

Oči so postale težke in zaspane, 
počasi bodo zaspale. 
Le kaj se z mano zgodi, ko zaspim 
in preden se dan zbudi?  

Tiho se obrnem proti sanjam. 
“Zakaj nastanejo sanje?” 
se vprašam in se potopim vanje. 

Zakaj so včasih prijazne, včasih pa grozljive? 
Saj to nihče ne ve, 
a sanjati se vedno sme. 

Ali to pomeni, da se bo kaj zgodilo z menoj? 
Hitro odprem oči 
in knjiga sanj mi takoj sporoči. 

Prosim, naj mi kaj dobrega sporoči 
in mi dan nasmeji. 
Kaj če njeno sporočilo je slabo? 
Moj dan le še poslabšal se bo. 

Sanje so res čudna stvar, 
a brez njih bi bilo spanje zaman.

GOZD

Bukev, lipa ali smreka 
vse to narave so lepote. 
Vila ali vilinec to bitja gozdna so. 
Volk, lisica ali ptiček in še več. 

Mravljice ali hrošči delavni so, 
da gozd še kar stoji. 

Potoček, reka ali jezerce 
tam prečudoviti kraji so. 
Račke, ribe in ptice, 
kaj lepšega si lahko še želiš. 

Vsak kamenček ali travica 
to del je narave.  

Za vsakega prostor se najde, 
le poiskati ga je treba.  

NOGOMETNE SANJE

En deček si že od malih nog  
želi izvajati en kot.  
A trener mu ne pusti, 
saj premajhen se mu zdi. 

A deček se ne pusti,  
saj se mu v sanjah vse vrti. 
Vzel je žogo in jo podal  
ter na koncu gol jim dal. 

Potem pa ga trener vpraša:  
“Zakaj si to naredil?”  
Deček pa mu odvrne: 
“Svojemu srcu sem sledil.”