MOJE OBUPNO ŽIVLJENJE

Dragi dnevnik,

kot že veš, je moje ime Cencelj. Moji tovariši mi pravijo tudi Potolčeni kramoh. Sploh si ne predstavljajo, kako se ob tem počutim. Pri srcu mi je tesno, čutim veliko bolečino in hkrati jezo.

Danes se mi je zgodilo nekaj posebnega, drugačnega. V šoli smo se igrali piške in jastreba. Da, uganil si, jaz sem bil jastreb. Z jezo in razočaranjem sem lovil piške, medtem ko sem klicali s tem groznim vzdevkom. Ob potoku sem lovil enega od sošolcev, Bil je edini, ki sem se ga bal, vendar sem do njega čutil tudi spoštovanje. Bil je veliko hitrejši in večji od mene, zato je zlahka preskočil potok. Jaz sem ostal na drugem bregu. Poklical me je. “Potolčeni kramoh!” Takrat se je v meni nekaj premaknilo. Nisem več zdržal pritiska, tudi solz nisem mogel več zadrževati. Od sramu sem se skril za jelšo in si pokril obraz. Deček z drugega brega me je klical, sam pa nisem imel moči, da bi odgovoril. Videl sem, da ga je začelo skrbeti. pritekel je k meni. Takrat me je poklical: “Cencelj.” V meni je bil prav poseben občutek, občutil sem toplino, saj me že zelo dolgo ni nihče poklical s pravim imenom. S solzami v očeh sem ga vprašal: “Zakaj me tudi ti kličeš Potolčeni kramoh?” V očeh sem mu videl, da sem se mu zasmilil. Obljubil mi je, da me nikoli več ne bo tako klical. Čutil sem olajšanje. Sprva sem bil sicer v dvomih, a njegov pogled je bil tako iskren, da sem mu moral verjeti. Rekel je tudi, da bo premikastil vsakega, ki me bo še kdaj tako poklical, Vsaj enkrat v življenju se je nekdo zavzel zame, počutil sem se varnega. Do zdaj nisem poznal tega občutka. Prijel me je za roko in skupaj sva odšla. Res imam zaveznika, prijatelja. Si lahko misliš?

Morda pa moje življenje od zdaj naprej ne bo več tako obupno.

Končno srečen Cencelj

MR. BEAN IN TELEFON

V preteklosti so si ljudje dopisovali s pismi. Pošiljanje le-teh je vzelo precej časa, zato so potrebovali nekaj hitrejšega. Znanstveniki so preizkusili sto različnih vrst naprav, ampak nobena ni bila dovolj dobra.

Sredi mesta v največjem bloku je živel možakar z imenom Bean. Ta je imel zelo zanimivo življenje. Vso pot, ki jo je prevozil s svojim zelenim avtomobilom, ga je spremljal medvedek. Tako je enega lepega dne odšel na pot do Slovenije. Tam si je ogledal veliko njenih lepot, kot so Blejsko jezero, gora Triglav, Kobilarna Lipica. A najzanimivejše mu je bilo prav na trgu v Jurovskem Dolu. Zakaj? Ker je tu odkril napravo, ki jo je nato poimenoval telefon. Ta mu je bil zelo zanimiv, saj je oddajal različne zvoke. Največji čar pa so bila sporočila in klici. Tako je Mr. Bean spremenil svet.

SPOMINSKA SLIKA

Dolgo, dolgo, dolgo nazaj, ko so se ljudje selili, so imeli lepe spomine. Tudi zdaj imamo lepe spomine. Ljudje so sčasoma začeli pozabljati te lepe slike njihovih življenj. Nato so se spomnili na nekaj, kar bi lahko vse te njihove slike in spomine shranilo. Pričeli so razvijati tehnologijo kamer. Prve so bile velike, debele, slike črno-bele in nepopolne. Zato so še bolj razvijali tehnologijo.

Dandanes imamo kamero vedno  s seboj ali na telefonu ali na računalniku. Kamera ima barvne slike, ni več tako velika in široka. Prve kamere so natisnile sliko, v sedanjosti velikokrat slike shranjujemo na disk.

SLOVENCI IN KAMILICA

Nekega dne je živelo indijansko pleme. To pleme je živelo lepo življenje, imeli so vse, kar so želeli. Vsi so bili zdravi kot ribe.

Po devetih letih so se zelo razvili in poznali veliko rastlin ter zelišč.

Nekega dne se je pred njimi pojavila boginja Demetra. Ta jim je podarila kamilico in jim o njej povedala: »Posušite jo in iz nje skuhajte čaj. Spijte ga in nikoli več vas ne bo bolel želodec. Če ste dobri ljudje, je nekaj posadite v rodovitno zemljo. Ko jo boste obirali, glejte, da je naslednje leto ne posadite v enako zemljo. Posadite jo, kjer bo zacvetela. Če ne bo zacvetela, jo izpulite in presadite drugam.« Izročenih jim je bilo sedem semen. Vedeli so, da morajo pametno ravnati. Posadili so jo na Norveškem, Finskem, Nizozemskem in v Italiji. Nikjer ni zrastla, bili so že obupani. Zadnje seme so posadili v slovensko zemljo. Kamilica je hitro vzklila, pognala cvetove in indijanskemu plemenu vrnila srečo na obraz.

Tako so kamilico posadili po celotni Sloveniji in s tem pomagali številnim ljudem po svetu.

GOSPOD FILODENDRON IN SNEŽAK

Nekega lepega snežnega dne je gospod Filodendron zagledal snežaka. Gospod Filodendron se je z njim tudi pogovarjal. Hotel ga je odpeljati, da bi mu nekaj pokazal. A snežak ni hotel z njim. Zato je bil gospod Filodendron razočaran.

Naslednjega dne se je pokazalo sonce in snežak se je začel topiti. Gospod Filodendron je mislil, da je snežak shujšal. Šel je v kuhinjo in naredil domačo limonado. V tem času se je snežak povsem stopil.

Gospod Filodendron je mislil, da ga je nekdo ugrabil, jokal je od žalosti.

GOSPA MAGNOLIJA

Gospod Filodendron si je s sivo pobarval lase. Malo zato, ker mu je gospod Lešnik rekel, da ima sivo pamet, malo pa zato, ker ima popoldan zmenek z gospo Magnolijo. Svojega soseda Oreha je prosil, da mu pomaga zlikati hlače, saj bi bil rad urejen in čeden za gospo Magnolijo. Gospod Oreh je bil prijazen in Filodendron ni mogel odreči pomoči. Ves urejen se je gospod Filodendron odpravil proti piceriji. Vmes se je malo razmišljal o tem, kako bo dokončal svoj izum. Opazoval je tudi naravo in na drevesu videl veverico, ki si je urejala dom. Pomahal ji je. Nad njim so se zgrnili temni oblaki in moral je pohiteti, da ne bi bil preveč moker. Škoda bi bila, da bi si zmočil njegovo pričesko in sveže zlikane hlače.

Gospa Magnolija ga je že čakala. Zelo se je prestrašila, ko ga je zagledala. Mislila je, da je bolan, ker ima tako sive lase. Kmalu je ugotovila, da ima samo novo pričesko.
»Prosim, gospod Filodendron, dajte si na glavo kapo. Ljudje bodo mislili, da ste vesoljec.«
Ker je bil gospod Filodendron zelo zaljubljen vanjo, ji je seveda ustregel. Zaupal ji je tudi, da izumlja rolko. Gospa Magnolija se je le smehljala. Jedla sta pico in pika sok ter se lepo imela.
Kmalu sta se poslovila in si obljubila, da se kmalu spet vidita.

GOSPOD FILODENDRON IN HLEVČEK

Gospodu Filodendronu se nekega dne ni prav nič dalo. Ko je zjutraj zlomil vrata v prašičevi lopi, bi jih moral popraviti, pa jih ni. Moral bi nahraniti prašiča, pa ga ni. Tako je prašič cel dan stradal. Stradal pa je zato, ker Filodendron ni in ni vedel, kaj naj mu da za jesti. Premišljeval je: »Oves ali seno? Seno ali oves?« Šel je vprašat gospoda Šipka, ki tudi ni vedel. Vprašal je gospo Hijacinto, ta ga je napotila h gospodu Lešniku. In kot zakleto je vedela, kaj naj da prašiču jesti: »zmešaj mu oves in seno.«

Naslednji dan je gospod Filodendron dal prašiču oves in seno ter popravil vrata.

ODREZAN OD SVETA

Dan je dnevu enak. Zjutraj se zbudim, cel dan ne počnem ničesar in grem spat. Včasih razmišljam, zakaj me niso raje obsodili na smrt kot na 30 let brezdelnega mučenja v zaporu.

Celica je prazna, samo majhno okno me še drži pritrjenega na ta svet. Samo to majhno okno, skozi katerega vidim življenje, a hkrati obup. Kot da bi me nalašč postavili v celico, iz katere skozi okno vidim mladiko. Če bi videl le mladiko, bi bilo še znosno. Vendar zdaj na mladiki vidim tudi gosenico, ki to mladiko razžira, kot razžira zapor mene. Z vsakim listom, ki izgine z mladike, izginja tudi moje upanje. Zadal sem si, da če ta mladika preživi, lahko preživim tudi jaz. Če mladika ne preživi, tudi zame ni več upanja.

Sam sem, nikogar ni tu, s komer bi se lahko nasmejal ali pogovarjal. Sam sem, šibak kot mladika, ki je pritrjena v tla, tudi ona nima moči odgnati gosenice. Edino, kar mi preostane, je čakanje. Mučno čakanje, ali bo mladika preživela, bom preživel jaz ali pa nihče od naju …

MAVRICA

Pogledam skozi okno, pada dež. Počasi se spreminja v nevihto. Moji zadnji trenutki, preden grem v temnico, kje bom v temi ujet  svojimi mislimi. Gledam, kako vsaka kapljica zadane  list in gosenica se še zmeraj bori, da ostane na listu. Močne kapljice končno potisnejo gosenico. Počasi nebo spreminja svoje barve iz temačne v svetlo modro. Že lahko vidim sonce in se začnem spraševati. Bo tudi po moji nevihti zasijalo sonce? V temnico vstopi nadzornik. Pogleda me in brez čustev ukaže: »Vstani se!« Ko počasi hodim do temnice, opazujem po zaporu. Skozi eno okno vidim del mavrice, ki me razveseli. Ampak v trenutku sem že v temnici. Niso mi povedali, kako dolgo bom tukaj. Spet je z menoj misel o 29 letih, ki jih bom moral preživeti, in tema. Vse skupaj me uspava. Zaspim. Sanjam moj izhod iz zapora, kako srečen in svoboden bom. Zbudi me glasno odpiranje vrat. Paznik mi reče: »Vrni se v celico.« Pomislim, kako hitro je minilo, vendar mi paznik pove, da sem bil 3 dni v temnici.

Ko sem se vrnil v svojo zaporniško celico, nisem imel energije, čeprav sem dva dni prespal. Pogledam po celici, nič novega. Ko pristopim k oknu, se spomnim mavrice, ki sem jo videl včeraj. Razveseli me. Sebe presenečam in se sprašujem, kako sem lahko vesel v tako temačnem duhu.

Ko je čas za večerjo, grem končno iz celice. Dva zapornika se v jedilnici stepeta. Pazniki so kričali in končalo se je s smrtno žrtvijo. Ne morem več jesti, še vedno me spremlja misel na mavrico. Ko se vrnem v celico, grem na posteljo z mislijo, da bom moral to ponoviti še jutri in naslednjih 29 let.

POSLEDNJE MISLI GALJOTA

na morju, petek 1433

Dragi dnevnik,

danes je zame še en težek dan. Vso pot veslam in veslam, kot da bo trajalo večno. Izmučen sem, žalosten, lačen in potrt, pogrešam svojo družino. Vem, da ne bom nikoli več stal na trdnih tleh, nikoli več ne bom videl sina in hčer. Veslam noč in dan, lačen sem in tako zelo izgubljen sredi morja, da se mi že vse megli pred očmi.

Nisem bil vedno dober oče, ampak mi bo zdaj vse oproščeno. Pred menoj so zadnji dnevi, težki in izmučeni. Nikomur ne privoščim tega, kar zdaj doživljam jaz. Same kosti so me. Spim na trdnih tleh, moja oblačila so vsa raztrgana in umazana, smrdijo po trohnobi. Ko boš to vzel v roke, prebral in razmislil, me več ne bo na tem svetu, moje truplo bo ležalo daleč v morju. Vse bi naredil, bi samo še enkrat stal na trdnih tleh in objel svojo družino, se poslovil in za večno zaspal, a kaj ko sem tako daleč stran. Izgubljam moči …

Moram ti povedati, da so zadnji dnevi najtežji v mojem življenju, nikogar ni, samo jaz in morje. Želim si, da bi ta dnevnik prebrala moja otroka, da bi vedela, zakaj me tako dolgo ni bilo.

Danes sem veslal in videl kopno, ampak izkazalo se je, da so to bili le prividi, ki jih doživljam. Upam, da sta moja otroka srečna, kjer koli že sta, ženi pa želim dobro življenje z novim možem. Bog, hvala za vse, kar si mi dal v življenju. Zdaj, ko se iztekajo zadnji dnevi in ure, lahko samo še rečem: »Moje življenje je izpolnjeno.«

galjot

na ladji, sobota 1433

Dragi dnevnik,

iztekajo se zadnji dnevi v mojem življenju. Danes sem spet bil prebičan in z mislimi na otroka. Vedno težje in težje je. Nikoli si nisem mislil, da bom v svojem življenju doživel kaj takšnega.

galjot

na ladji, nedelja 1433

Dragi dnevnik,

ko sem se danes zbudil, je pihal močan veter, približevala se nam je huda nevihta. Začeli smo veslati, bolj kot smo veslali, vedno bolj se nam je približevala nevihta. Ko se je nevihta umirila, smo zelo počasi nadaljevali. Morje je bilo zelo razburkano. Lakota in žeja sta bili moja zadnja večerja.

galjot

na ladji, zadnji dan 1433

Dragi dnevnik,

zbudil sem se in začutil bolečino v trebuhu, vedel sem, da sem še samo en korak do smrti. Štejejo se moje zadnje minute, ko bom lahko še zadnjič izdihnil morski zrak. »Bog, hvala za vse.«

galjot

Z MISLIJO O SVOBODI

galeja, 3. 4 1489

Dragi dnevnik!

Odkar sem srečal mladeniča, ki sem ga omenil že v prejšnjih dneh, je moje patetično življenje postalo še hujše. Le kako bi lahko moja prijazna in ljubeča žena storila kaj takega? Kako je mogla pozabiti na vse, ko pa sem jo tako ljubil. Podaril sem ji svoje srce, pa tudi samega sebe. Dal sem ji vse, kar sem imel in še več. Neizmerno sem jo ljubil. Pa ne samo zaradi njene postave ali njenih mehkih las ali zaradi njenih toplih oči, v katerih sem se dan za dnem izgubljal. Ne, ljubil sem jo zaradi njene skrbnosti, skromnosti in dobrega srca. Še kar ne morem verjeti.

Prav tako sem razočaran nad svojima otrokoma, ki pa se po besedah mladeniča obnašata, kot da ne bi nikoli obstajal. Priznati moram, to boli.

Delo na ladji je grozno. Toliko delam, da ne čutim več svojih okončin. Sovražim svoje življenje. Počutim se, kot da sem padel v črno luknjo brez izhoda. Vsak dan je enak. Vstanem se ob petih in se takoj odpravim na palubo. Poskušam priti med prvimi, da ne bom tepen. Nato delam in delam, pojem nekaj starega, trdega in plesnivega kruha ter že takoj grem nazaj na delo. Bolezni med nami delavci je veliko. Na srečo še sam česa hujšega nisem imel, le prehlad. Vsak dan umre vsaj eden od sotrpinov, vendar se naši nadrejeni za to ne zmenijo in mrtva telesa brezsrčno vržejo v morje.

Vendar, če si mislil, da smo cele dneve tiho, si se krepko zmotil. Z drugimi delavci se vse dneve pogovarjamo o družinah, prejšnjih službah.

Prav danes smo se pogovarjali o barvah. »Katera je tvoja najljubša barva?« so me vprašali. Nekoč bi brez pomisleka rekel modra, toda ko si tako dolgo na morju in je to edina barva, ki jo opaziš, ti do nje mine. Zato se raje rekel: »Zelena. Predstavlja barvo, ki je nikoli več ne bom videl.«
»In kaj je tvoja najljubša žival?« Včasih bi rekel volk, saj so volkovi tako močni in trdoživi. Vendar sedaj? Namesto volka sem raje izbral ptice. Tako mirna, čudovita in svobodna bitja! Svobodna? Tudi jaz sem lahko svoboden. Moja mati mi je vedno pravila: »Ko umreš, prideš v nebesa, v nebesih je vse, kar želiš.« Nebesa? Ja, to je to. Končno bom svoboden. Končno bolj živ, srečen in zdrav ter SVOBODEN.

To je torej zadnji dan tukaj. Vendar ne skrbi, dragi dnevnik. Poiskal te bom v nebesih. Spet se bova srečala.

galjot

DEKLICA IN MAČEHA

Nekoč pred davnimi časi je živela lepa deklica, ravno na današnji dan je dopolnila tri leta. Mati in oče sta se ločila, zato si je oče poiskal drugo ženo, ki je bila tej deklici mačeha.

Mačeha je z deklico zelo grdo ravnala, jo tepla, dajali ji j le ostanke hrane, za rojstni dan ji ni nikoli voščila. Res je bila nesramna, a očetu se to, da jo tepe in ji daje za jesti ostanke hrane, ni zdelo niti malo čudno.

Nekega dne je mačeha deklico poslala v gozd po drva. Ko je deklica hodila po gozdu, je kar naenkrat zagledala dobro vilo. Ta dobra vila je deklici pokazala prašno pot in nato izginila. Deklica je pričela hoditi po prašni poti in na koncu poti je zagledala čudežni kamen. Vzela ga je in odšla proti domu. Doma jo je mačeha kaznovala, ker je prišla brez drv. Za kazen je morala spati na pragu hiše. Deklico je zunaj zelo zeblo in je molila za odejo. Ponovno se ji je prikazala dobra vila, ki ji je dala vzglavnik in odejo.

Zjutraj je mačeha deklico ponovno kaznovala, ker ji ni znala povedati, od kod je dobila vzglavnik in odejo.

Naslednji dan je deklica pomagala mačehi pomivati posodo. Kar naenkrat se je pred njima spet pojavila dobra vila, ki je mačeho za tri leta spremenila v prah.

Mačeha se je vrnila na dekličin šesti rojstni dan. Takoj jo je poslala po drva, ki jih je deklica tudi prinesla. Mačehi je bilo sumljivo, želela je vedeti, zakaj se ni že prvič vrnila z drvi. Ker deklica ni imela odgovora, je bila ponovno tepena. Ponovno se je pojavila vila, ki je mačeho za celo življenje spremenila v prah.

Tako sta deklica in oče živela srečno do konca svojih dni.

PRINC IŠČE PRINCESO

Pred davnimi časi je živel princ, ki je iskal nevesto. Nekega dne je prišel do revne koče, v kateri so živeli oče, mati in tri sestre. Princ se je zaljubil v eno izmed treh sester. Hotel se je poročiti, vendar njegov oče tega ni hotel. Saj je želel, da se sin poroči s kraljično iz sosednjega gradu. Njegova mati je prav tako hotela le najboljše za svojega sina.

Prišel je dan poroke. Kralj je sinovo nevesto zaprl v klet in jo zaklenil. Namesto nje je pripeljal kraljično s sosednjega gradu. Princ se ni hotel poročiti z njo, zato je poroko razveljavil. Njegova nevesta je bila žalostna, zato je zavrtela svojo skrinjico, čeprav ni vedela, kaj skrinjica lahko naredi. Ko jo je začela vrteti, so se vrata odprla, nevesta je hitro stekla ven. Bežala je proti domu, kralj je tekel za njo, ker jo je ponovno želel zakleniti. Toda tisto noč je bila grozna nevihta.

Deklica je uspela priti do doma, kralja pa ni nikjer videla, zato ga je šla iskat. Videla je, da je padel s peščine in se je še komaj držal. Deklica mu je pomagala, kralj ji je bil hvaležen.

Po tej nevihtni noči je razglasil poroko med dekletom in princem.

Princ je s svojo novo ženo živel na gradu, njegova nesojena nevesta se mu je želela maščevati. Hotela je ubiti prinčevo ženo, a njeno maščevanje je šlo po zlu, ko se je hotela prikrasti v grad, je bila nepazljiva, saj jo je opazil stražar. Zaprl jo je v zapor.

Kdo ve, morda princ in žena živita srečno še danes, če nista že umrla.

ZLOBNA MAČEHA

Nekoč pred davnimi časi je živela zlobna mačeha in njen prijazen mož. Možu je žena umrla, zato si je našel novo.

Oče je nekega dne moral oditi na službeno potovanje in je svojo hčer pustil samo s hudobno mačeho. Mačehi je v glavi pokalo od navdušenja, saj si ej mislila, da se bo lahko končno znebila njene pastorke. Mačeha je takoj izkoristila priložnost in pastorko poslala po jagode. Pastorka se je začudila, saj je bilo sredi zime in jagod sploh ni bilo mogoče najti. Kljub temu je morala oditi, saj je vedela, da bo v nasprotnem primeru tepena. Čez nekaj časa se je zgrudila po tleh. Zdelo se ji je, da že vidi, kako se je bliža smrt. V tistem trenutku se ji je pokazala vila. Deklica si je že mislil, da je mrtva, a ji je vila dokazala, da temu ni tako. Deklici je dala čudežni kamen in ji rekla: »V tem kamnu so tri želje, ko ti bo najhuje, si zaželi eno od njih.« Vila je čez čas izginila, deklica si je zažela, da bi se zdaj v njenih rokah znašle jagode. Mislila si je: »Mačeha bo začudena.«

Ko je deklica prišla domov, je videla mačeho, ki je bila vsa krvava, ležala je na tleh. Deklici je bilo težko pri srcu, saj si je mislila, da je mrtva.

Minila so tri leta. Oče se je vrnil domov, izvedel je, kaj se je zgodilo. Zelo ga je potrlo. Deklica je videla očetovo žalost in si je zaželela, da bi se mačeha zavoljo očeta vrnila. Tako je tudi bilo, mačeha se je naslednji dan vrnila iz bolnišnice. Bila je zdrava. Takoj je prišla do pastorke in ji rekla: »Od danes najprej bom dobro do tebe.«

Deklica in vsa njena družina so živeli srečno do konca svojih dni.

LEP PRINC IN TRI PRINCESE

Nekoč pred davnimi časi je živel lep princ. Živel je v prelepem gradu, a bil je zelo žalosten, ker je živel čisto sam.

Nekega prelepega dne se je princ odpravil v daljno deželo iskat dekle, kdo ve kam. Še sam ni vedel, kam se odpravlja, saj je bil željan ljubezni. Med potjo ga je ujela nevihtna noč in mu med nalivom poteptala kočijo. Zato je bil primoran prenočiti v starem hotelu. Ta hotel ni imel niti ene samcate sobe s posteljo, zato je moral bogati princ prespati v hlevu s kravami in prašiči. Prosil je, če bi mu lahko v hlev prinesli večerjo. Večerjo mu je prinesla ena izmed treh sester s te domačije. Princ se je takoj zaljubil vanjo in že naslednji dan je njene starše zaprosil za hčerino roko. Starša sta z veseljem privolila, saj sta vedela, da se takšna možnost ne ponudi vsak dan. Tako sta oče in mati na različne stole posedla vse tri hčere. Na prvem je bila najlepša, vendar ne dobrega srca. Na drugem stolu je sedela grda sestra, vendar dobrosrčna. Za princa je bila to težka odločitev, zato je iz svoje torbe povlekel čarobno skrinjo, ki vedno pove pravo odločitev, vendar jo lahko uporabi zgolj enkrat. Princu se je to zdel pravi trenutek, zato jo je uporabil. Skrinjica mu je povedala, da je najmlajša hči najprimernejša za ženitev. Princ je upošteval nasvet čarobne skrinjice in oženil najmlajšo hčer.

Tako sta se princ in najmlajša hči srečno poročila in sta živela srečno do konca svojih dni.

MOJA LIPICANKA

Med poletnimi počitnicami sva s sestro Katjo veliko jahala. Ker nisva mogla oba hkrati jahati, sva se dogovorila, da bova s svojimi prihranki kupila še enega konja. Vedela sva, da bova v to mamo težko prepričala, zato sva se najprej dogovorila z očetom.

Pričela sva z iskanjem primerno starega konja za jahanje. Skoraj sva že obupala, saj je bila cena nedostopna ali pa je bil že v letih. Ne vem, kateri dan je bil, ko me je Katja zjutraj zbudila z novico, da je na Bolhi zasledila oglas, ki je bil pravkar oddan. Najprej sva preštela denar, imela sva dovolj. Očeta sva prosila, da bi si konja ogledali v živo. Po ogledu oglasa je oče takoj poklical prodajalca. Tudi on je bil navdušen nad konjem. Čistokrvna lipicanka, stara 9 let, s sprejemljivo ceno. Začel sem razmišljati, kako razložiti mami, da bi lahko kupila kobilo. Mami sem pripovedoval, kako je dobro jahati, da bi bilo še bolje, če bi lahko oba s Katjo jahala skupaj. Mama mi je takoj zabrusila, da imamo že 2 konja. Pikica, tako je ime mladički, bo hitro zrastla. Nisem se vdal, saj sem bil na takšen odgovor pripravljen. Odgovoril sem ji, da bo to šele čez eno leto in do takrat bi midva s Katjo lahko že skupaj jahala, če bi kupili eno takšno, ki je že primerna za takojšnje jahanje. Mama je bila tiho, nato je rekla: »Dogovorita se z očetom.« Hitro sem tekel do očeta in mu povedal, da mama nima nič proti. Prepričeval sem ga, da naj pokliče tega lastnika in ga vpraša, kdaj bi lahko prišli pogledat kobilo. Pogovor je tekel med mamo in očetom, saj je mama očeta prepričevala, čemu trije konji, če ve, kje je Bela krajina, da sva si to samo nekaj domislila. Potem pa mora on skrbeti za živali. Oče ji je razložil, da je to za takšnega konja res nizka cena, da bi se splačalo kupiti, katero od naših pa morda prodati. Mama je razmišljala, skomignila z rameni in rekla: »Naredite tako, da bo prav.«

Mama je popoldan odšla v službo, mi pa po kobilo v Belo krajino, tri ure vožnje v eno smer. Zraven smo peljali konjsko prikolico, da bi lahko kobilo kar odpeljali. Že med potjo smo imeli težave z avtomobilom, saj nam je tu in tam hotel zakuhati, ampak je oče kljub visokim zunanjim temperaturam (33 stopinj) vklopil gretje, da smo lahko nadaljevali pot. Po dobrih treh urah smo le prispeli v Belo krajino, kjer nam je lastnik kobile povedal, da če mu ne bi javili, da smo že na poti, bi kobilo prodal drugemu. Komaj sem čakal, da v živo vidim kobilo. Bila je lepa, čista, nekoliko plaha. Lastnik je povedal, da so jo imeli skozi vso leto v pašniku z drugimi konji in da se zaradi pomanjkanja časa niso ukvarjali z njo. Že sem si predstavljal, kako s Katjo jahava po Gasteraju. Kobilo smo plačali. Katja jo je pogumno prijela za vrv in jo hotela gnati v prikolico. Kobila se je najprej nekaj upirala, naenkrat se je odločila, da bo šla in s tem presenetila Katjo, ki je že bila v prikolici. Ko je Katja želela pri sprednjih vratih s prikolice, se je v trenutku neprevidnosti tako zaletela v vrata, zlomila nos in dobila tri močne buške na glavi in očesu. V trenutku sem se počutil krivega, saj sem jaz toliko vztrajal in hotel tega konja. Očital sem si, zakaj jaz nisem vodil kobile na prikolico, najbrž me je bolelo bolj kot Katjo. Katja se je sesedla od bolečin, postalo ji je slabo, jokala je kot dež. V tistem trenutku jo je poklicala mama, ki je takoj ugotovila, da je nekaj narobe. Lastnik konja nam je dal mazilo za Katjine rane. Čez čas smo odšli napot proti domu. To so bile najdaljše ure v mojem življenju. Čeprav sem bil vesel, da smo kupili kobilo in jo odpeljali domov, se zaradi slabe vesti tega nisem mogel tako veseliti. Katja je stokala od bolečin, jaz pa ji nisem mogel pomagati. Oče je vozil hitro, kolikor je lahko. Ponovno nas je poklicala mama, ki se je v službi že dogovorila za izhod, da Katjo pelje na urgenco. Ob 21.30 smo končno prispeli v Maribor, kjer je mama prevzela Katjo, midva z očetom pa sva nadaljevala pot domov.

Kako srečen sem bil, ko sva bila doma, dokler nisem spet pomislil na Katjo. Takoj sem odprl prikolico in želel konja odgnati v hlev, vendar mi oče tega ni dovolil. Vem, da se je bal, da se še meni ne zgodi kaj podobnega kot Katji. Podučil me je, da moram biti previden, saj se nas morajo živali naprej navaditi in mi njih, preden jim lahko zaupamo.

Z GLAVO MED OBLAKI

Neko avgustovsko nedeljo je mojega očeta klical moj stric. Povabil nas je na kosilo in naenkrat je teta dobila idejo, da bi se v ponedeljek vsi skupaj odpravili na Roglo, na Pot med krošnjami. Vsi smo se strinjali, zato smo se odločili, da gremo. Z nami so šli tudi moja mama, dva bratranca in sestrična. Pripravili smo si oblačila in nahrbtnike za naslednji dan ter se nestrpni odpravili spat.

Prišel je veliki dan, ki smo se ga vsi veselili. V enem avtu smo bili jaz, moj brat, oče, mama in sestrična, v drugem pa teta, stric in dva bratranca. Pot se je začela. Bila je dolga in mučna, saj smo se vozili 2 uri. Vsi otroci smo že bili nestrpni, kdor čaka, dočaka.

Končno smo prispeli. Ozrli smo se okoli sebe in zagledali ogromen napis: »Pot med krošnjami.« Kar hitro smo prišli do kart in zakorakali v čudovit, svež svet. Na začetku sploh še nismo bili visoko, po kakšnih 5 minutah sem ugotovila, da smo veliko višje kot prej. Pot nas je vodila skozi zabavne postaje z nekakšnimi poligoni za otroke. Ko smo opravili prvi poligon, smo prišli do tabel, na katerih so bile zapisane stvari o živih bitjih, ki živijo na Rogli. Prišli smo do zame najzanimivejše toče – mreže, skozi katero si lahko videl do tal. Bili smo že skoraj med oblaki, zato moja mama, ki se boji višine, na to mrežo ni stopila. Bila je le naš fotograf. Triletni mlajši bratranec je bil njeno nasprotje, saj je na vso moč tekal in skakal po mreži. Hodili smo še naprej in opazovali okolico. Nato smo zagledali ogromen širok stolp. Takoj smo se odločili, da gremo na vrh, kjer smo opazili zelo čudne blazine, nad katerimi je pisalo, da tisti, ki se želi po toboganu spustiti z vrha, potrebuje to blazino. Ko sem pogledala na vrh tobogana, me je kar stresno od strahu, a sem se nazadnje le odločila, da se spustim. Tako smo se jaz, stric, teta, brat in oba bratranca z vrha res peljali s toboganom, ostali so se spustili peš. Na vrhu je bil res čudovit razgled. Poti je bilo kaj kmalu konec.

Nam otrokom je bilo še premalo, zato smo se dogovorili, da pogledamo še Škratjo vas, ki je predvsem zanimala mojega brata in oba mlajša bratranca. Do te vasi smo hodili pol ure, ko smo prispeli, smo lahko videli veliko stvari. Odrasli so se namestili na ogromen in udoben lesen sedež, s sestrično sva odšli na zipline. Moj brat in bratranca so imeli polne oči vsega. Niso vedeli, kam naj gredo, zato so bili vsepovsod malo. Na koncu so nas starši za nagrado še odpeljali v McDonald’s.

Pojedli smo vsak svojo večerjo in si izmenjali mnenja o dnevu. Meni je bila dogodivščina zelo všeč, vsem ostalim pa tudi. Želim si in upam, da še kdaj gremo na tako zanimiv izlet.

PAST ZA TULPENHEIMA

Doma na vasi, 16. 8. 1787

Dragi dnevnik!

To ti moram povedati, ampak pazi.

Pred kratkim sem končala s Tulpenheimom. Bila sem naivna in sem verjela vsaki njegovi laži. Mislila sem, da bi lahko bila nekaj več. Res me je znal dobro sukati okoli prsta.

Srečo imam, da imam tako dobrega očeta, da mi pomaga takrat, ko sem v težavah. Vedno je tu, ko ga rabim. Rad me ima, jaz pa tudi njega.

Tu imam tudi Anžeta. Oh, ta Anže, saj je v redu, ampak včasih bi se lahko obnašal zrelejše. To njegovo osvajanje mi je zelo smešno. Rekel mi je, da sem kot smreka, hrast in roža. Hahaha, takšni so pač fantje. Vseeno ga imam rada.

Med plesom me je tako močno prijel za roko, da ne morem premikati prstov. Komaj sem dihala, tako me je stiskal, ampak kaj, vsaj trudil se je. Priznam, tudi jaz ne plešem najbolje. Lahko bi se vsaj oblekel malo bolje, vse mu je bilo preveliko. Ko bo prišel v moje roke, ga bom morala bolj hraniti, saj je cel suh.

Oče in Anže sta pripravila past za Tulpenheima. Pri tem jima bo pomagala tudi Šternfeldovka. Za to, kar je naredil, bo moral plačati najino poroko, sploh me ne zanima, koliko bo stalo. Važno je samo to, da on plača. Komaj čakam, da vidim njegovo reakcijo.

Do takrat pa me počakaj, kmalu ti povem, kaj se bo zgodilo.

Se že veselim in upam, da jim uspe.

Micka

OH, TA TULPENHEIM

                                                                     Na travniku, 3. 5. 1789

Dragi dnevnik!

Naporen dan je za mano. Ugotovila sem, da je Tulpenheim samo navaden idiot! Tedne mi je lagal. Le kako si je to dovolil? Ne bo se izmazal tako lahko. Mu bom že pokazala, kako je lagati meni! S pomočjo očeta in Anžeta, seveda. Le kaj bi brez njiju?

Očetova reakcija na vso to stvar me je zares presenetila. Bil je tako miren in razumevajoč. Seveda zato, ker sem njegova hči, ampak vseeno.

Potem je pa še tukaj Anže. Res ne vem, kaj si mislim o njem. Na čase je tako prijazen in pozoren, na čase pa tako neumen, z vsemi njegovimi šalami. In to njegovo laskanje. Ne morem se odločiti, ali mi je všeč ali je samo nadležno. Vseeno je boljši od Tulpenheima! Ampak to vidim komaj zdaj. Res ne vem, kaj mi je bilo, da sem kar tako brezglavo verjela njegovim lažem. Tulpenheimovim, seveda. Neumna jaz. Res ne vem, kako me lahko Anže še sploh pogleda po tem, ko sem ga kar na hitro nadomestila.

Ampak to je zdaj že mimo. Zdaj se moram osredotočiti na maščevanje. Oh, to sladko maščevanje. Ne vem še, kakšno past mu bomo nastavili, ampak vem, da bo obžaloval, da se je sploh rodil!

Mislim, da sem za danes napisala dovolj.

Se slišiva spet jutri s svežimi informacijami. Se že veselim!

Micka

NAIVNA MICKA

Doma v vasi, 11. 7. 1785

Dragi dnevnik!

Ne dolgo nazaj sem prekinila s Tulpenheimom. Bila sem naivna in prepričana, da sem lahko del nečesa več, nečesa večjega. Želela sem postati žlahtna gospa. Oh, kako sem bila naivna. Le kako sem lahko mislila, da bo nekdo tako prefinjen in uglajen za roko prosil mene? Prav sram me je, ko pomislim na vse besede, ki jih je izrekel. Jaz pa sem bila tako zaljubljena, da sem spregledala vse laži, ki so bile izrečene iz njegovih sladkih ustnic. Ne bom lagala. Bila sem zaljubljena do ušes. Ampak, kako sem si lahko pomagala, ko pa je bil tako prijazen. Vsak bi padel v njegovo past. Ko sva bila skupaj, sem čutila metulje v mojem trebuhu. Prepustila sem se mu. Vsaka njegova beseda je bila še lepša kot ta prva. Kako sem si lahko to naredila? Nisem se le zaljubila vanj, ljubila sem ga. Vendar moram svoja čustva potisniti na stran. Ne smem prezreti vseh laži. Tulpenheim bo moral za to plačati.

Potem imam tu tudi Anžeta. Oh, Anže. Tako neprefinjen, pa vseeno tako velikega in dobrega srca. Morala bi se mu bolj posvetiti. Tako ne bi nikoli spoznala Tulpenheima. Anže je sicer v redu, vendar se na čase ne zna obnašati. Nisem popolnoma prepričana, če je poroka z njim prava odločitev. Nekateri dnevi z njim so čudovit in oh, kako je prisrčen. Pa njegov nasmeh ko tisoč sonc. Vedno me nasmeje in polepša dan. Vendar ima tudi slabe dneve, npr. danes, ko sva plesala in me je tako močno obračal, da sem slišala pokati svoje kosti. Obrati so bili tako hitri, da se mi je začelo vrteti, vendar nisem imela srca, da bi mu povedala, kaj se dogaja, saj je izgledal tako srečen.

Zmedena sem kot še nikoli prej. Anže je super, vendar moje misli še kar naprej skačejo k vsem spominom s Tulpenheimom. Najraje bi se skrila v svojo sobo in razmišljala o čem drugem kot pa samo o fantih.

Anže in oče sta se odločila Tulpenheimu nastaviti past, vendar nisem prepričana, ali bo uspela. Ukana je super, vendar je vprašanje, kako pameten je Tulpenheim in ali bo spregledal past in padel vanjo.

Izgleda, da bom to ugotovila v prav kratkem času, zato se k tebi, moj dragi dnevnik, vrnem takoj jutri.

Micka

RAZOČARANA MICKA

Doma na podeželju, 24. 5. 1789

Dragi dnevnik,

danes sem malo plesala z Anžetom, ampak prav nič prefinjenega ni bilo.

Za roko me je tako močno držal, da prstov ne morem več premakniti. Tudi drži me tako močno, da mi pokajo rebra.  Ampak priznati moram, da je prav ljubek, ko se  tako  trudi. Ja, no, rekel mi je, da sem kot smreka, hrast in roža. Kot dami mi to ni najbolj všeč, kot če bi mi kupil nov prstan, obleko ali pa me preprosto peljal na lepo večerjo. Pa kako se je oblekel! Nov suknjič in nov klobuk. Zgledal je obupno in prav smešno. Suknja mu je bila prevelika, takšen suhljat kot je, pa že ne more biti tako oblečen. Očitno se še ne zaveda, s kom se bo poročil. Jaz ga bom že po svoje spremenila. Domov bo prišel, ko mu jaz rečem, jedel bo to, kar mu jaz rečem, in poslušal bo vsak moj ukaz.

Imam pa težavo, ta Tulpenheim. Ne maram ga, saj me je čisto okrog prsta zasukal. Moram mu pa priznati, da je dober. Tako lepo se je obnašal do mene in mi govoril tako lepe stvari. Le zakaj sem mu nasedla? Le kaj bo tako zelo bogat mož z mano? Jaz imam svojega nerodnega Anžeta, ki mi tega nikoli ne bi naredil.

Tudi oče ni bil preveč vesel. Rad me ima, jaz pa, nehvaležna hči, naredim načrt, da se bom poročila z žlahtnim gospodom. Moj oče skrbi zame in me spravlja iz težav. Vesela sem, da ga imam in da ima on mene.

Oče in Anže sta pripravila  Tupenheimu past. Pomagala bo tudi Šternfeldovka, ki ga bo napeljala, da bo moral plačati mojo poroko z Anžetom. Se že veselim, da vidim Tulpenheimov izraz na obrazu. Ne bom ovinkarila z vsoto, naj plača za to, kar je naredil. Sem pa še vedno v dvomih, da se ne bo kar tako pustil. Bomo videli.

Do takrat pa, dragi dnevnik, pazi na moje skrivnosti in ti jutri povem, kaj se je zgodilo.

Micka

JABOLKO IN POMARANČA

Živeli sta jabolko in pomaranča, ki sta bili najboljši prijateljici. Prebivali sta v kleti ene izmed družin, ki je bila vedno vesela in zelo bogata.
Zelo malo časa so preživeli doma, saj so večino časa preživeli v svoji hiši na morju. Zato sta jabolko in pomaranča imeli vso hiši zase. Vsak dan, vsako uro sta se med seboj zmerjali, vendar se zaradi tega nista skregali. Govorili sta si, da sta okrogli.

Nekega dne sta obe sprejeli, da sta okrogli. Nikoli več se nista zmerjali.

SADJE IN ZELENJAVA

Radi jemo sadje in zelenjavo. Včasih pridobimo sadje in zelenjavo v našo trgovino iz tropskih krajev, včasih pa z vrta. Ljudje smo potrošniška bitja, kupujemo neuporabne in uporabne stvari, kot sta na primer sadje in zelenjava. Uporabnih včasih kupimo preveč, zato se te pokvarijo in mi jih odvržemo. Nekateri ljudje se trudijo in to sadje obdelujejo ter ga dovažajo k nam. Zato bomo mi ljudje varčni in kupovali toliko zelenjave ter sadja, kolikor ga bomo pojedli.

BAJKA O SVETLOBI (NADALJEVANJE ZGODBE)

Nekoč je bila majhna, majcena iskrica. Živela je sredi mesta. Tam je bilo vse temno in ljudje so se zadrževali v hišah in otroci se niso mogli igrati. Ljudje niso mogli hoditi v službo in otroci ne v šolo.  

Nekega dne je prišla v mesto iskrica, ki je po tiho rekla, da  bo  ona poskrbela, da bo mesto mesto. Ljudje so po tiho pokukali skozi okno in videli iskrico, kako se svetlika sredi trga. Vsi so jo opazovali in eden od sosedov je na ves glas rekel, kako bi bilo lepo, če bi bila vedno taka iskrica in bi jim dajala svetlobo. Lahko bi hodili v službo in otroci v šolo, a zdaj tega ni. Iskrica je zaplesala, kot da bi jo ponesel veter na trg. Ljudje skoraj celo noč niso spali in so jo opazovali, kako na trgu pleše. Nato je na vrh neke hiše priletel ptič Plamenko in je na ves glas rekel: “Dobili boste svetlobo, da boste lahko hodili v službo in otroci v vrtec.” Vsi so se  začudili  ptiču in ta jim je lepo pomežiknil. Ko so spet opazovali iskrico, se  je pojavila na stari zapuščeni hiši svečka Lučka in rekla z milim glasom: “Jaz bom poskrbela za svetlobo otroci, da se boste lahko igrali.” Otroci  so jo pogledali in se ji lepo nasmehnili. Potem ko je še vedno iskrica plesala sredi trga, je prišel čarovnik Sij in se pomaknil k iskrici. Iskrica je že bila tako utrujena, da se je kar usedla na sredi trga. Čarovnik je  rekel vsem ljudem, da kmalu pride svetloba, zato bodo poskrbeli oni. Takrat se je že bližalo skoraj jutro, ampak iskrica je še vedno plesala kot baletka, čarovnik Sij jo je opazoval in Lučka je kar zaspala zraven plesa. Ko so vsi zaspali, so se čarovnik Sij, ptič Plamenko in iskrica dogovarjali, kako bi naredili svetlobo. Iskrica je rekla, da gre čez dan na nebo in da ponoči pride  plesat na trg. Čarovnik se je strinjal z iskrico in ptič Plamenko tudi. Čarovnik je rekel, da zdaj ne bo to mesto miru, ampak bo mesto svetlobe.

Zjutraj, ko so se otroci in ljudje zbudili, so prvič v življenju videli svetlobo. Otroci so hitro šli ven, se igrali. Odpirati so začeli šole in službe. Starši so hodili vpisovat otroke v šolo in iskat službe. Takrat so se stari prijatelji in prijateljice začeli zabavati in od takrat se je zelo veliko služilo. Postali so najsrečnejši ljudje, saj so živeli v mestu svetlobe.

KAKO STA SE SPOZNALI LUBENICA IN ZELENA SOLATA

Nekoč pred davnimi časi je živela lubenica, ki je živela v veliki hiši s tremi zvezdicami. Narejena je bila iz slastnih lubenic. 

Nekega dne se je lubenica odpravila na zabavo. Tam je spoznala zeleno solato. Takoj sta postali najboljši prijateljici. Ko se je pozno zvečer zabava končala, je zelena solata povabila lubenico k sebi na čaj. Lubenica je povabilo takoj sprejela. Odšli sta k njej domov. Njena hiša je bila zgrajena iz zelenih solat in korenčkov. Lubenici je bila zelo všeč. Dolgo sta klepetali in se smejali. Začelo se je daniti, ko je lubenica odšla domov. Dogovorili sta se, da bo popoldne prišla zelena solata k njej. Povedala ji je za pot. Ko se je lubenica dobro naspala, je hitro spekla slastno torto. Naredila je tudi limonado. Povabila je tudi svoje sosede lubenice, da bi spoznale zeleno solato. Na vrtu pod drevesom je postavila veliko mizo in prinesla stole. Okrasila jo je s prtom in nabrala šopek rož na bližnjem travniku. Zelena solata je bila začudena, kako se je lubenica potrudila. Zabava je trajala pozno v noč. Zelena solata je prespala pri lubenici. Spala je v najlepši sobi. 

Od takrat se zelena solata in lubenica pogosto družita in srečno živita do konca svojih dni.

SADJE IN ZELENJAVA

Jabolko je rdeče,
vsak ga ima rad,
pa naj bo ta star
ali pa mlad.

“Jej, no, solato,”
mama govori.
Otrok pa je noče,
glasno kriči.

Hruška debeluška
ima velikega trebuščka.
Pade z drevesa,
jo povozijo kolesa.

Krompir
prinaša mir.
Shranimo ga,
da vse leto jemo ga.

Sladke so jagode,
še boljše marmelade,
dobre so v kompotu,
ki čepi v kotu.

Korenček
moj najljubši je.
Jedo ga še miši,
ki hodijo po hiši.          

PRINC IN PRINCESA TER NJUN PRIJATELJ ZMAJ

Pred davnimi časi so živele tri sestre. Starejši sestri sta bili do mlajše sestre hudobni, saj sta ji dajali vedno težje in težje naloge.

Mlajša sestra je vse naloge uspešno rešila. Nekega jutra je mlajša sestra pred vhodom videla skrinjico. Odprla jo je in slišala je čudne zvoke. Skrinjico je zaprla in si jo odnesla v svojo sobo. Vsak večer je poslušala in ugotovila, da je skrinjica pojoča.

Neko noč mlajša sestra ni mogla spati. Takrat je gledala skozi okno in videla nevihtno noč. Po nekaj urah gledanja nevihte je zaspala.

Drugo jutro je odšla v mesto. V mestu je videla mladega, lepega princa. Takoj se je zaljubila vanj. Ko je prišla domov, je morala spet delati. Tisto popoldne se je odšla v gozd sprehajat in starejši sestri sta jo zasledovali. A je nista mogli dolgo zasledovati, saj je naju padla smreka in sta umrli. Mlajša sestra pa je ugotovila, da to pojočo skrinjico nadzoruje zmaj. Počasi sta postala prijatelja.

Ko je prišla mlajša sestra v mesto, jo je princ povabil v grad. Tam sta se po nekaj dneh poročila. Princesa je princu povedala za zmaja. Skupaj sta odšla do njega in ga nahranila.

Skupaj so srečno živeli do konca svojih dni. Mogoče živijo še danes.

DEKLICA S ČUDEŽNIM KAMNOM

Nekoč je živela deklica, ki ji je umrla mama. Njen oče se je poročil z zlobno mačeho, ki je deklici nalagala ogromno dela, svoje pastorke ni imela rada. Vedno ji je grozila, da če ne pospravi hiše, bo ostala brez doma. Deklica jo je ubogala in delala, kar ji je ukazala.

Minila so tri leta in deklica je morala še vedno trdo delati, mačeha pa ji je samo ukazovala.

Nekega jutra ji je umrl oče, ki je bil edini prijazen do deklice. Sedaj je ostala sama s hudobno mačeho. Neke noči, ko je deklica čistila prašen kamin, se ji je prikazala dobra vila in ji rekla, da naj gre na dvorišče, kjer bo zagledala prašno pot, po kateri mora iti. Deklica jo je ubogala in šla po poti. Bilo jo je strah, ampak je vseeno prispela na cilj. Zagledala je jamo, v kateri je bil svetleče zelen kamen. Vzela ga je in odšla. Ko se je vrnila domov, je vila izginila. Deklica ni vedela, kaj naj stori s kamnom. Neke noči, ko je deklica spet čistila, se je zelen kamen zasvetil. Deklica se je ustrašila in zakričala. Kamen je spregovoril in ji rekel: »Če me odneseš nazaj v jamo, ti izpolnim eno željo.« Deklica je to tudi storila. Kamen jo je vprašal: »Kaj je tvoja želje?« Deklica je odgovorila, da si najbolj na svetu želi, da bi se njena prava starša vrnila. Kamen ji je dal dva manjša kamna in rekel, naj ju odnese na grobova staršev. Deklica je to tudi storila. Iz grobov sta se naenkrat pojavila dekličina starša. Z deklico sta odšla domov in med hojo jima je povedala, kaj se je zgodilo. Starša nista mogla verjeti.

Ko so prišli domov, so mačeho nagnali iz hiše in srečno živeli do konca svojih dni.

HUDOBNA MAČEHA

Pred davnimi časi je živela zlobna kraljica, nekateri so jo klicali hudobna mačeha. Vladala je v deželi, v kateri bi naj vladal mir.

Nekega dne je prišel pastir, ki je bil star sedem let in imel polno vrečo cekinov. Vaščani so vedeli, kako se znebiti hudobne mačehe, samo nihče se ji ni upal zoperstaviti. Pastir je vprašal enega od vaščanov, kako se lahko znebi mačehe. Vaščan je malo omahoval, nato pa rekel: »Za polno vrečo cekinov ti bom povedal, kako se znebiš hudobne mačehe.« Pastir mu je izročil polno vrečo cekinov, nato mu je vaščan povedal: »V starem gradu, v katerem je s svojo zlato ptičko živel prijazen kralj, je imel pojočo skrinjico.« Pastir je stekel v grad, v katerem je res zagledal pojočo skrinjico, vzel jo je in stekel v vas k hudobno mačehi. Ko je skrinjico odprl, je začela peti, mačeho so tako zelo začela boleti ušesa, da se je razpočila.

Pastirju so vaščani namenili veliko slavo in bogastvo. Pastir je šel dalje po svetu, da bi reševal probleme.

REŠEVANJE ČRNEGA SVETA

Nekoč pred davnimi časi je stal grad. V njem so živele tri sestre in kralj.

Nekega dne so nad gradom nastali nevihtni oblaki. Takšno vreme je bilo vsak dan. To vreme se je nato obrnilo – dobri so postali zlobni, zlobni pa prijazni. Sestre so bile edine odporne na nevihto in tudi princ, ki je povedal, da obstaja pojoča skrinjica, ki posesa nevihtno noč. Princ je edini vedel, kje je bila pojoča skrinjica, ker je imel zemljevid. Takoj so se odpravili na pot. Najprej so šli čez temačen gozd. Skoraj na vsakem drevesu je visela lobanja. Te lobanje so vodile do ene koče. Odšli so v kočo. V eni je bila zlobna čarovnica, ki je v loncu kuhala žabe. Čarovnica jih je slišala in jim dovolila oditi. Pot jih je vodila k črnemu jezeru. Ko je posijalo sonce, se je jezero obarvalo modro. Zagledali so skrinjico, trije raki so jo prinesli na suho. Odprli so jo in vsi so postali dobri. Ljudje so si pričeli pomagati. Čarovnica je okamenela.

Ljudje so se do konca svojih dni spoštovali, si pomagali, cenili in razumeli.

URŠIKA ZALA

Jurovski Dol, 18. marec 2021

Draga Urška!

Zadnje čase sem prejela veliko obvestil o tvojem obnašanju in sem se odločila, da ti bom pomagala s kakšnim nasvetom.

Trenutno mi najbolj v glavi odmeva tvoja ošabnost, samovšečnost, izbirčnost in egoizem. Greva korak za korak. Sama si zelo samovšečna in to se tudi navzven kaže v tvoji ošabnosti. Ti si čudovito in pametno dekle. Vendar razumi, da nihče ni popoln, niti ti! Zaradi tega si potem tudi izbirčna, ker si želiš le najboljše za »popolno sebe«.

Priporočam ti, da postaneš hvaležnejša za stvari, ki jih imaš. Ne pozabi! Lepota in bogastvo nista večna! Večna je le ljubezen tvojih staršev, vendar se tega ne zavedaš. Preživi več časa z družino in bližnjimi prijatelji. Te zanima, zakaj ljudje mislijo, da si egoistična? Spet enak razlog. Želiš si predobre stvari, le najboljše, najdražje in najlepše.

Če si želiš, da bi te ljudje spet imeli radi, potem se nauči ceniti preproste in dobronamerne stvari ter nasvete.

Lepo te pozdravlja      

                                                                                               dobronamerni Nasvetko.

TRŽAČAN TOMAŽEK

Na vasi, 1. maj 1862

Dragi dnevnik,

danes je že prvi dan v maju, a meni ne gre nič bolje. Sem kot sestradana uboga ovčica sredi pašnika brez smisla v življenju. Že tri dni nisem jedel, mojo lakoto olajša le umazana voda iz potoka. Želim si le en košček kruha ali pa samo eno sočno hruško.

Ko tako razmišljam, mislim, da bi bilo bolje, da bi takrat ostal v sirotišnici v Trstu. Čeprav so me tudi tam pretepali, sem vsaj na dva dni dobil pošten obrok. Matevža ne maram! Je najslabši človek na svetu, če mu sploh lahko rečem človek. On v nebesa že ne pride, še v pekel ga bodo sprejeli s sramoto.

In ta Tinče. »Njegov« Tinče. Tudi jaz sem njegov, no, vsaj bil sem. Preden se je ta grdoba rodila, moje življenje ni bil takšen pekel. Imel sem oblačila, hrano, Matevž mi je namenjal ljubezen, a sedaj imam samo modrice, prazen želodec in željo po smrti.

Res želim zaključiti to moje brezsmiselno življenje. Na tem svetu nimam več kaj iskati, prihodnosti nimam.

Želim si postati ptica in poleteti stran, tja, v svet. Tam je dovolj hrane za vse sirote na celem svetu, tam se otroci brezskrbno igrajo. V svoj svet bi spustil le dobre otroke, takšne, ki pomagajo, ki jim je bila narejena krivica, ki ne preklinjajo ali govorijo grdih besed kot otročaj Tinče. Odrasli tu ne bi imeli kaj iskati, to bi bil naš svet.

Se vidiva jutri, v svetu otrok.

Tržačan Tomažek

Na vasi, 4. 5. 1862

Dragi dnevnik,

ti si edini, ki mu lahko zaupam. Ko sem bil še majhen, tega nisem razumel, šele zdaj razumem. Posvojen sem. Močno si želim, da bi se lahko vrnil nazaj v sirotišnico. Tam sem imel hrano, prijatelje, imeli so me radi.

Na začetku je še nekako šlo. Matevž me je imel rad, vsem me je razkazoval. Bil sem ves slaboten in suh, saj mi dal veliko hrane. Veliko ljudi na vasi mi je govorilo, da me bo še enkrat umoril.

Čez nekaj let se je vse obrnilo. Matevž je dobil svojega sina Tinčeta. Začel me je pretepati, vsak dan sem bil pretepen. Ne vem zakaj, saj mu nisem ničesar naredil., res si želim nazaj. Tinče je dobil vse, kar si je poželel, imel je obilo hrane, večkrat sem mu zavidal. Sam sem se lahko le dvakrat na leto dodobra najedel, pa še takrat ne dobim veliko. Nikomur ne privoščim česa takšnega ali življenja, kot ga imam jaz.

Sprva so bile bolečine zelo močne, ampak zdaj sem se že navadil, saj sem tako slaboten, da bolečin sploh več ne občutim. Vedno garam in delam, ampak nič ne pomaga. Matevž me kljub temu večkrat pretepe, sploh ko je pijan, takrat je hudo. Še več dela mi nalaga njegova lena žena.

Končno je prišla jesen, takrat sem se lahko najedel, saj sem skrivoma vzel kakšno sadje. Ves slaboten sem ležal pod hruško in čakal, da bi katera padla z drevesa. Mimo mene so hodile vaške ženice, ki so me spraševale, če me kaj boli, vsem sem se smilil, ampak nihče mi ni pomagal ali prinesel kaj za pod zob. Bilo je vroče, bil sem žejen in še vedno sem čakal na hruško. Naenkrat je z drevesa padla hruška, hitro sem jo pobral in s slastjo vanjo zasadil svoje zobe, ampak v tistem trenutku je prišel Matevž in že me je hotel pretepsti. Rekel je, da sem len, ampak on ne ve, kako garam, saj ga sploh ne zanimam. Še sreča da je mimo prišel čevljar, ki je Matevža močno pretepel.

Danes je moj zadnji dan. Čutim, da bom umrl, da bom zaprl trudne oči, saj sem že zelo slaboten. Vsega je enkrat konec. Življenje ne prizanaša vsem. Upam, da ne bo nihče imel takšnega življenja kot jaz.

Od življenja utrujen Tomažek

V živem peklu, 8. 3. 1863

Dragi dnevnik!

»Ti živiš v pravem peklu,« so mi govorili drugi vaški otroci. Na začetku jih nisem razumel, ampak mislim, da jih začenjam.

Oh, iz dneva v dan je huje. Ne razumi me narobe, dragi dnevnik. Kljub vsemu kar se mi dogaja, sem hvaležen za tisto malo, kar imam. V Trstu v sirotišnici nisem imel vsega tega. Vendar sem upal, da mi bo pri Matevžu bolje. Mhm, ko pomislim, kako vesel sem bil, da se nekdo končno zanima zame. Kljub moji suhljatosti in šibkosti. Pogrešam ta občutek sreče, ki sem ga občutil tedaj. Sedaj iz dneva v dan čutim le še lakoto, breme, ničvrednost. Grozni občutki, ti rečem. In ne le občutki, ampak tudi vedenje, da pri tem ne morem ničesar storiti in da bo do konca mojega življenja tako.

Ne zmorem več nositi vsega tega bremena. Tomažek, naredi to! Tomažek, pospravi tisto! Tako je vsak dan, odkar se je rodil Tinče. Po rokah ga nosijo, kot da je bog. Pa ni! Ti povem, navadna kričava grdobe je!

Sploh ne štejem več, kolikokrat sem bil tepen. Ne samo od Tinčeta ali Matevža, ampak skoraj od vseh, ki jih poznam. Vse me grozno boli. Ne govorim samo o kosteh ali trebuhu, ki me boli od grozne lakote, ampak tudi o srcu. O bolečini, ki mi jo je zadal Matevž z vsem, kar mi je prizadejal v vseh teh dolgih letih.

Ja, mislim, da je prišel iz gostilne. Bolje, da te čim prej skrijem, nato še sebe, preden izve, kaj vse sem zapisal vate.

Se spet slišiva jutri, če bom le našel čas.

Tvoj Tomažek

Doma, 18. 10. 1864

Dragi dnevnik,

Matevž me je v košu prinesel do njegove hiše, sprva me je imel silno rad. Vedno je govoril o meni, sicer mi ni dal veliko hrane, a me vsaj ni tepel.

Nato pa se mu je rodil biološki sin in takrat se je vse obrnilo na slabše. Mati in oče sta me začela redno pretepati, nikoli nisem bil sit, samo dvakrat v letu sem se lahko najedel do sitega. Bil sem od nog do glave v modricah. Ko je Matevž prišel pijan iz gostilne, me je pretepel. Prav tako sta me starša pretepala, ko nista imela boljšega dela. Od vseh teh bolečin ponoči sploh nisem mogel zatisniti oči. Doma sem delal kot žival, če sem si slučajno vzel za jesti kakšen sadež, sem spet bil deležen tepeža.

Tistega zavaljenega grdobca pa so kar pitali in redili kot prašiča. Starša v meni zbujata samo še gnus in pomilovanje, saj nista dobra človeka. Nikomur ni mar, kaj bo z menoj.

Drugi vaščani mi pravijo, da me bo Matevž še enkrat ubil. Zdi se mi, da imajo prav, saj sem se že začel skrivati pred njim.

Vse kar si zdaj želim, je ena sočna hruška. Vendar vem, da če me Matevž zalotiti, me bo spet pretepel.

Si piševa jutri.

Tomažek

ZGODBE POTOVALCEV

Danes ob 4. uri zjutraj smo prišli v Hamburg. Vse je še bilo temno, malo ljudi, vse je bilo tiho, ko sva se z mamo izkrcali. Mama neprestano joče in obžaluje odločitev, da sva odšli na pot brez dedka, ki je še ostal v Rusiji. Moje življenje v Rusiji ni bilo nič kaj posebnega. Z mamo in dedkom sem živela v enosobnem stanovanju, povsod je bila vlaga in plesen, nismo imeli dovolj denarja za 2 obroka na dan. Dedek je bil star že 90 let, mama pa zaradi bolezni ni mogla delati. No, pa saj ji pravim, da nimava več kaj izgubiti.

Že 6 ur čakava na zdravniški pregled. Jaz pa med tem sanjarim o mojem življenju v Ameriki. Bova imeli boljše stanovanje? Bom imela kaj prijateljev?

Ura je odbila poldne. V zdravniški sobi sem bila še z enim dekletom, bila je mojih let, vendar nisva spregovorili. Ko sem prišla ven, je bila še večja množica ljudi, na hitro sem pogledala po množici, mame nisem nikjer videla. Začela sem se tresti in panično tekati ter iskati mamo. Po dveh urah sem obupala in malo posedela pri stojnici z morsko hrano. Začela sme jokati, ko je do mene stopli dekle in me vprašalo, če potujem sama.

»Moje ime je Alka,« je povedala. Sedaj sem se spomnila, da sva bili skupaj v zdravniški sobi. Predstavim se ji, pogovarjali sva se dve uri. Tudi ona je izgubila sopotnika – dve leti starejšega brata z downovim sindromom. Nato so kar  naenkrat naznanili odhod. Z Alko sva hitro tekli mimo množice ljudi do ladje. Bili smo natlačeni kot sardine in vsi prestrašeni v upanju na boljšo prihodnost.

Na stotine se nas je zbralo v Hamburgu, vsi z istim ciljem, najti boljše življenje. Mesto je bilo hrupno, polno šumov in krikov. Množice ljudi so se gnetle med hišami. Vzdušje je bilo temačno in zrak je bil težak. Polna dvomov in negotovosti o mojem odhodu sem premikala v ritmu množice. Nisem hotela oditi, a mi ni preostalo drugega. Gnala me je samo misel o boljšem življenju.

Ko smo v Hamburgu izstopili z vlaka, smo se po temnih ulicah odpravili do prenočišč, kjer bomo ostali čez noč. Tako kot na ulicah je tudi v prenočiščih bila gneča. Hitro so nas usmerili proti sobam, za tem pa še proti tušem. Tuširali so nas skupaj in po pogledih ljudi se je razbralo, da smo se počutili razčlovečeno in ponižano.

Naslednji dan že zgodaj zjutraj sem se odpravila proti pristanišču. Hodila sem počasi, prestrašeno in z negotovostjo o moji prihodnosti. Pred seboj sem zagledala trajekt, ki naj bi nas popeljal v »boljše življenje«. Opazovala sem ljudi, kako se poslavljajo in se krcajo na ladjo. Obšli so me mravljinci, moje celo telo se je streslo. Spraševala sem se, če je moj odhod sploh potreben in če bom našla, kar iščem. Odgovor lahko dobim le na en način. S temi mislimi sem vkrcala na trajekt. Še zadnjič sem se poslovila od domače zemlje. Čeprav odhajam v strahu, imam upanje, da bo vse v redu.

Sem mlado dekle s Krasa. Danes potujem iz svojega rodnega kraja v mesto Hamburg. Odšla sem od doma iskat novo življenje v Ameriko. Pri nas doma je namreč devet lačnih ust in mati ter oče jih morata vse nasititi. Zato sem torej odšla, da bi si našla lepše in lažje življenje, čeprav daleč od doma.

Zjutraj sem vstopila na vlak za Hamburg. Vozili smo se tri ali štiri ure, ko smo nazadnje le prispeli v to mesto. Bilo je popolnoma drugače, kot sem si ga predstavljala. To je bilo ogromno, črno mesto s propadajočimi stavbami, po ozkih ulicah se je vila ena sama velika gneča ljudi. Bili so brez volje, prestrašeni, negotovi in utrujeni kot jaz. Čeprav vem, da sem ena izmed njih, da sem jim podobna, me ob pogledu na to ogromno množico kar zmrazi, kot bi prišla v mesto živih mrtvecev. Zrak je bil onesnažen in čudno topel od vsega dima. Ko smo prišli, so nas vse slekli do golega in nas postavili v ogromno kamnito kopalnico. Izgledala je približno kot naša vinska klet, vse je bilo mračno in zatohlo. Od smradu in lakote mi je postalo slabo. Ko smo se stuširali, je sledil pregled pri zdravniku. Če kdo ni bil zdrav, je moral nazaj domov. Sama sem dobila potrdilo, da lahko nadaljujem s svojo potjo, vendar je naprej bil čas za počitek. Zleknila sem se na posteljo. Imela je močan vonj po razkužilu, posteljnina je bila že močno obrabljena, ponekod celo raztrgana. Kljub močenemu hrupu (žvižgi piščali, bobnenje strojev in jok otrok) in groznem vonju sem kmalu zaspala.

Naslednje jutro sem se že odpravljala naprej s parnikom, saj sem čim prej želela zapustiti ta kraj. Skupaj z mnogimi drugimi sem se stisnila na ladjo in že smo pluli nekam v neznano. Stisnilo me je pri srcu, saj sem se zavedala, da verjetno nikoli več ne bom videla svoje družine in da nikoli več ne bom hodila po travnikih moje domovine. Zdaj se zame začne novo življenje. Me bo ta ladja res pripeljala tja, kamor si želim? Mi bo Amerika res dala tisto, kar iščem? In če ne? Takrat bi se najraje prebila skozi množico, stekla s parnika in se vrnila nazaj. Vendar to ni bilo mogoče. Zdaj sem tu in ni več poti nazaj. Kot je rekla mama: »Če ne poskusiš, ne veš.« Morda mi Amerika res prinese srečno življenje brez pomanjkanja.

Sem Zarja, ena izmed potovalcev iz Francije. Zaradi krize v državi so me starši odpeljali v Hamburg. Čeprav sem stara komaj sedemnajst let, želi zame le najboljše. Iz hamburškega pristanišča bom odplula v Ameriko. Vendar takšne sramote še nisem nikoli doživela. Ko sem prišla tja, sem se morala sleči do golega in se odpravila tuširat z veliko neznanci. Nato sem odšla na zdravniški pregled, z menoj je bilo vse v redu, lahko sem nadaljevala pot. Bilo nas je na stotine ljudi, z nami so ravnali kot s smetmi. Za njih smo bili ničvredni, saj nas je večina prihajala iz revnejših družin nižjega sloja. Bila sem zelo prestrašena, nisem vedela, kaj naj naredim, če sploh želim oditi. Kaj če se kaj zgodi in ne pridem na drugo stran oceana? Kaj če nikoli več ne bom videla svojih staršev? Želim si le, da bi v Ameriki na novo zaživela in imela boljše življenje. Želim si, da bi bili starši ponosni name. V tem trenutku je prišla najtežja stvar v mojem življenju. Posloviti sem se morala od staršev. Nikoli si nisem mislila, da je reči adijo tako težko kot v tem trenutku. Za trenutek sem obstala. Nisem želela oditi, saj sem vedela, da je to najverjetneje zadnjič, ko ju vidim. Ko sem ju objela, je prišla gruča ljudi in mene ter vse ostale, ki še niso bili na ladji, odvlekla nanjo. Srce se mi je paralo, ko sem pogledala nazaj in videla, kako moja mama žaluje za menoj. Ko je nisem več videla, sem pogledala naokrog po ladji. Tu je bilo toliko ljudi, mater z otroki, sami otroci, ki so bili še veliko mlajši od mene. Vsi žalostni, razočarano, brez upanja. Čeprav sem tudi jaz imela razlog za žalost, sem vedela, da sta me starša poslala sem, ker je to najbolje zame. Da bom uspešna in nekaj naredila iz sebe. Pogrešala ju bom, vendar sem si v tistem trenutku obljubila, da se bom enkrat, ko bodo boljše razmere, vrnila domov.

Prihajam z Ogrskega. Doma smo pustili kmetijo, saj se nismo mogli preživljati le z njo. Mož je že pred letom odpotoval in nam vsak mesec pošiljal prihranke. Danes se odpravljam še sama s tremi otroki, tja čez ocean, v tujo deželo, kjer nikogar ne poznam, kjer nam morda sploh ne bo lepše, kjer ne govorijo našega jezika. Vendar moramo tja. Morda bodo otroci kasneje tam bolje živeli kot tu. Želim si, da bi se nekoč vrnili, da bi lahko skupaj v miru živeli, brez trepetanja, kaj bo jutri. Ali si bomo lahko priskrbeli hrano? Bodo otroci zdravi, oblečeni? Želim si življenja brez nenehnega trepetanja.

Sedaj, ko čakam v vrsti za tuširanje, me stiska pri srcu, da zapuščam svojo rodno celino. Okoli mene je polno ljudi, otroci se stiskajo k meni v svoji negotovosti in strahu. Pošiljajo nas v množice pod prho. Počutim se kot taboriščnik na Poljskem ali v Nemčiji. Ne vem, kaj nas čaka, otroke še bolj stiskam k sebi. Zdi se mi, da čutijo moj strah in me skušajo pomiriti.

Ko se tuširamo, z nas in pod nami curlja umazanija, po prostoru se razlega smrad in se čuti pesimizem. Verjetno nas velika večina ni odšla po lastni izbiri. Vendar sedaj smo tu, med seboj zelo različni, a vsi z istim namenom in ciljem. Vsi si želimo priti v obljubljeno deželo, čim bolje živeti v čim boljših pogojih, a le redkim se bodo sanje uresničile. Med mojim razmišljanjem smo se že premaknili na čezoceanko, ki bo zdaj, zdaj odplula in možnosti za vrnitev skoraj ne bo več.

Gledati bomo morali naprej, v nov dan. »Svobodi« naproti.

DOBILA SEM MUCO

Ko sem bila stara 10 let, sem si zelo želela imeti muco. Z atijem sva šla do prijateljev, ki so imeli pet malih muc. Sama sem si izbrala dve muci in ju odnesla domov. Ime jima je bilo Pepelka in Tigrica. Za muce sva skrbela z atijem. Vsak dan sem ju hranila in se z njima tudi igrala. Spali sta zunaj. Pozimi sta spali na slami v hlevu. Po treh letih je Pepelka skotila tri muce, dve smo oddali sosedom, najlepša pa je ostala doma pri meni. Poimenoval sem jo Bela. Bila je sivkasto črne barve z belimi tačkami.

Nekega dne je priletela vrana. Z Belo sva se igrali in Bela se je tako prestrašila, da je skočila v prikolico. Sama sem se dogodku zelo nasmejala.

Pred dvema tednoma je Bela zbolela. Postala je zelo mirna in se ni več toliko igrala z menoj. Prvi dan, ko smo se vrnili v šolo, sem prišla popoldan domov. Bela me ni pričakala. Odšla sem pogledat, kje sem. Ležala je v senu in se ni premikala. Vedela sem, da je mrtva. Stekla sem do staršev in jim povedala, kaj se je zgodilo. Bila sem žalostna.

Ko je ati prišel domov, sva Belo pokopala pod orehom.

Naslednji dan sva s staro mamo na njenem grobu posadili rožice. Naredili sva ji še križ. Bela je bila muca, na katero sem se zelo navezala. Vem, da na svetu ni nič večno. Enkrat bomo tudi mi umrli.

PRVIČ POD TRIGLAVOM

V četrtek sta mi ati in mami pri mizi povedala, da grem na Triglav. Zelo sem se razveselila.

V petek sva z atijem odšla v Gorje k starim staršem in tetam. Želela sem si, da bi šel zraven tudi bratranec Nace. Uspelo mi ga je prepričati.

Zjutraj smo se odpravili. Odpeljal nas je ati z našim kombijem. Šli smo s Pokljuke. Na začetku sem se preveč zagnala in sem bila hitro utrujena. Nekaj časa smo hodili, ko so se atiju zataknile vezalke, zato se je spotaknil. Če ne bi hodila pred njim, bi padel.

Nekajkrat smo se ustavili, da smo nekaj popili in pojedli vitaminske ploščice. Prvi večji postanek smo imeli na Jezercih. Ustavili smo se tudi na Vodnikovem domu. Na koncu smo se po melišču vzpenjali do Planike.

Na Planiki smo kupili golaž. Tam so se pasle ovce. Zelo so bile mehke. Nekdo ji je dal hrano in je začela silita vanj.

Zelo sem bila razočarana, ko mi je ati povedal, da ne gremo do vrha. Vedela sem, da ne gremo, ker Nace ni imel plezalnega pasu. Ati me je tolažil in dejal, da ne gremo, ker ga boli noga. Bila sem jezna in žalostna hkrati.

Potolažilo me je to, da smo šli po Velem polju, kjer je pot, na kateri je jeklenica. Nace je bil privezan na atija. Ker je Nace bil utrujen, mu je ati nosil nahrbtnik. Videli smo gamse in svizce. Čez nekaj časa sta nam naproti prišla Nacetov brat Filip in njun ati Luka.

Svizci in gamsi so bili zelo lepo presenečenje, a naslednjič gremo do vrha.

LIST IZ GALJOTOVEGA DNEVNIKA

galeja, leto 1489

Dragi dnevnik! 
 

Saj mislim, da je tako, da je leto 1489. Nimam več občutka za čas. Dnevi postajajo noči in noči dnevi. Občutek imam, da mi življenje razpada pred očmi. Cele dneve delam in ničesar ne dobim v zameno. Poleg tega pa še ta novica pred nekaj dnevi. Dobri ljudje so mi povedali, da me žena vara, saj se je poročila z drugim. Vsaj za otroka sem vesel, ta vendar živita svoje srečno življenje, za katerega sem tudi sam prosil boga. Kaj vse bi dal, da bi ju še videl ali še zadnjič v življenju stal na trdnih tleh in ne na tej razpadajoči galejici. Res ni lahko.  

Življenje galjota je res ubijajoče. Cele dneve delaš in se trudiš, da bi ta ladja hitro plula in na koncu za kosilo dobiš le star, plesniv kos kruha, ki ga še ribe ne bi želele pojesti.  

To življenje galjota je res pravi pekel.  Ta novica glede moje žene me je res do konca potrla. Iz življenja mi je vzelo tisto malo iskrico upanja, da bom lahko preživel te muke in se vrnil nazaj k moji predragi družini.  

Ko bi le lahko rekel, da imam tukaj vsaj prijatelje pomorščake. Kje le. Ti so še najhujši. Ponudiš jim prst, vzeli pa bi kar celo roko. Večina od njih je že obupala, kakor bom počasi tudi jaz počasi. Na tem planetu zame ni več sreče.  

Ti, ki  zdaj to bereš, resnično upam, da ti bo v življenju šlo lepše, kakor gre meni. Obljubi mi, da ne glede na to, kar se  ti zgodi v življenju, ne boš postal galjot, če nočeš pred svojimi očmi gledati razpadajočega življenja.   

galjot   

GALJOTOVA USODA

 galeja, leto 1369 

Dragi dnevnik! 

Ne vem, kateri dan je, kje smo, ampak vem, da je to veslanje pravi pekel. Veslam ves dan, le redko me kdo zamenja, vsak dan prosim boga, da mi pomaga, ampak verjetno sem si zaslužil to peklensko delo.  

Zraven tega peklenskega dela sem še izvedel, da me moja  žena vara, otroka sta vesela, jaz pa tu na galeji brodim skozi življenje. Res ne vem, če bi še sploh šel nazaj. Oh, ribice, ve me boste  celega obglodale. Oh, ta svet res ni tako lep. O,  človeštvo, nič ni hujšega kot to. Če bi mi le kdaj bog pomagal.
Oh, bog, zakaj, zakaj sem jaz tisti, ki mora to početi? Kljub temu hočem domov na suha tla, tja, kjer stoji moja hišica, prosim, popelji me tja, kjer je moja ženkica.  

Ne vem, kaj je sploh smisel takšnega veslanja. Zakaj nas ne obglavijo? Saj nimam ne moči in ne volje do življena. Bog, usmili se me in me vzemi k sebi v nebo, da bom tvoj suženj. Hodil bom za teboj in naredil vse, kar mi boš naročil.

O, bog, rotim te, daj, vzemi me k sebi v naročje za kratek počitek.  

O, bog … 

galjot

GALJOTOVE MISLI

  galeja, 112. dan na morju 

Dragi dnevnik! 

Današnji dan je bil isti kot vsak drugi. Ne vem več, kateri dan je, saj sem izgubljen. Danes sem se zbudil, v našo sobo so nam dali zajtrk. Za zajtrk smo dobili isto kot vsak dan, suh star kruh in 2 sardeli. Vsak dan sem bolj utrujen, mislim, da bo počasi konec mojega težkega življenja.  

Z bolečinami še veslam, misli, ki me še ženejo, so misli na mojo družino. Vsak dan molim, da bi morje nam pomagalo, da bi čim prej prišel na suho, na svoj dom. Počutim se zelo slabo. O, bog, pomagaj mi. Živ sem še, a se ne počutim živega. V mojem telesu ni moči in v moji duši ni smisla.  

Medtem ko vsakodnevno veslam, gledam galebe, ki svobodno letijo. Velikokrat si želim biti v njihovi koži, saj so svobodni in jih nihče ne tepe, če ne veslajo dovolj hitro. O, morje sinje, pomagaj mi, o, veter, pomagaj mi, da še kdaj pridem na suha tla, da pojem nekaj drugega kot stare in suhe ribe.  

Veliko mojih prijateljev na galejici je že umrlo. Jaz bi verjetno tudi umrl, če ne bi imel v mislih moje družine.  

Bog, prosim, daj nam novih moči, da zaveslamo in ponesemo galejico na kopno do naših domov. Vedno bolj se mi dozdeva, da kljub temu da počasi že umiram, imam še največ življenja med vsemi nami. Vsak večer pred spanjem še zmolim, da bo moja družina srečna in zdrava, četudi mene morda ne bo z njimi. Z bolečinami ležem v mojo trdo posteljo in si še z zadnjimi kančki moči zaželim, da se še zbudim, da z novimi močmi zaveslam proti domu.  

Draga družina, če se ne vrnem k vam, živite zdravo in srečno življenje za razliko od mene. Če pa se še vidimo, bom najsrečnejši človek na svetu, kljub temu da imaš ti, žena moja, že drugega moža in otroka ne živita več pri njuni mami.  

Zbogom 

                                                                  galjot 

GALJOTOV POZABLJENI DNEVNIK

https://eucbeniki.sio.si/slo8/2362/A3_1steklenica.jpg

                  

                                                 sredi morja, 3. 5. 1566 

Dragi dnevnik, 

naj povem ti že kar na začetku, ko boš to bral, me več ne bo.  

Še lastnega imena  se ne spomnim, kaj šele dneva, leta. Vem le, da sem galjot na galeji sredi širnega oceana. Spomnim se le svoje družine in bogatega kopna. Hčer in sina imam. Hčer se bo kmalu poročila, sin pa novo mašo bo pel. Strto srce pa kljub temu jaz, galjot, imam.

Naj povem svojo zgodbo tebi, da vedel boš, kakšno je to človeštvo. 

Bil je navaden dan, sončen, lep in nasmejan, a jaz sem bil obtožen umora županove hčere. Dobro vem, da sam oče jo je, saj sram ga je bilo njene hudobije in pohlepnosti. Jaz tako in tako nisem imel možnosti proti močnim oblastem, zato so me poslali na galejico do smrti ali pa še dlje. Žena moja je bila razočarana, a obljubila mi je, da me bo čakala. Hčer in sin sta se me sramovala, pa čeprav sta vedela, da nisem kriv. 

Prve dni sem še štel na galejici, a potem hitro ugotovil, da mi ne bodo pomagali. Tudi drugi kaznjenci so bili večinoma krivi, pa prav tako niso ničesar naredili. Nekateri so bili tudi ujetniki, ki so se oblastem uprli. Jaz jih nisem videl kot hudobne ljudi, zato smo postali galejski bratje. Večinoma smo si pripovedovali o družini in prejšnjem življenju. Moral sem opravljati najtežjo delo s tisočimi drugimi. Cele dneve smo veslati in norali preživeti s polovico kruha na dan in umazano nepitno vodo. 

Enega dne sem se vojakom postavil naproti, da so pogoji nemogoči, a so me zvezali k jamboru. A ne misli si, da so mi dali samo klofuto. O, ne! Polomili so mi dvanajst prstov, šest na roki in šest na nogi. Počutil sem se, kot da bom umrl, a kljub temu živel. Tisto noč sem moral preživeti zunaj, zagotovo je bila zima, saj poleti ni nikoli tako mrzlo. Čisto sem bil zmrznjen, nisem mogel več zdržati, zato sem pričel moliti in prositi Boga. Prosil sem ga, da bi še enkrat videl dom in stal na suhih tleh. Obljubljal sem mu tri darove: mašni plašč, kelih zlat in glasen zvon. Začel sem prositi veter: “Le vlec, le vlec veter hladan, veter hladan, veter močan!” Nisem vedel, če sanjam, saj je veter zapihal in pred mano je bil mladenič. Ne vem zakaj, ampak sem dobil močni občutek, da ga vprašam, kako je doma, saj že dolgo nisem videl drugih ljudi. Najprej mi je povedal, da me pozna in ve, da sem iz bele Ljubljane. Občutil sem srečo in veselje in se zamislil, če me je prišel rešit. Povedal mi je, da bo moj sin pel novo mašo. Tako sem bil ponosen nanj. Skoraj sem pričel poskakovati, ko mi je še povedal o hčerini zaroki. Komaj sem čakal, da pridem domov. Tukaj pa se ustavi … Ko je prešel na ženo in da ima drugega, sem začutil ponižanje, strah, jezo in predvsem žalost. Pa prav ona mi je obljubila, da me bo čakala. Zakaj, o, Bog, zakaj?  

Zavedel sem se, da se bo tu moja pot zaradi takšne novice končala. Naročil sem mladeniču, naj mojemu sinu odnese zlat kelih, hčeri zlat prstan in moji ženi novico, da živ ni več ubog galjot.  

Tukaj zdaj pišem tebi, da ne boš naredil enake napake. Ne dovoli, da ti majhne stvari stopijo v glavo in živi lepo ter predvsem varno življenje. Tako … 

“Le vlec, le vlec, veter hladan, veter hladan, hudo močan! Veselite se, ve ribice, ker boste pile mojo kri; veselite se, ve ribice, ker boste glodale moje kosti.” 

                                                                  galjot 

GALJOT

galeja, 1923. dan   

Dragi dnevnik! 

Še kar sem tu, sredi širnega morja. Moj pogled šviga levo pa desno. Oh, ko bi le spet zagledal raj na zemlji.  

Sedim ter veslam. Veslam, veslam, veslam. To je še vse, kar delam. Šibki veter se poigrava z mojimi lasmi, delo še otežuje. Roke toge, komaj še veslam. To neizprosno delo me utruja in le stežka še čutim svoje okončine.  

Vsak dan je enak. Moja energija nevarno pada. Gledam terin gledam. Izostrim svoje oči v daljavo, toda vse, kar vidim, je morje. 

Danes je bil še posebno težek dan, saj sem razmišljal o stvareh, ki bi jih lahko imel, če ne bi bil pripet na to ladjo. Krepke solze so mi spolzele po licu, ko sem pomislil na svojo družino, na svojo ljubo družino. Žena. Čudovita ženska, čarobna, resno, moral bi jo spoznati. Sin. Tako pameten in ljubeč. Pa hči. Tako bistra in razigrana. Oh, punčka moja, ko bi te le spet lahko videl.  

Te tri čudovite osebe so razlog za moj obstoj. Čeprav niso tukaj z mano, jih lahko čutim v svojem srcu. 

Sonce se poslovi, na nebu pa prevladajo zvezde in luna. Jaz pa tukaj sam sedim, tu čakam na dan, ko bom lahko tudi jaz zavladal, vladal svoji usodi.  

                                                             galjot

https://eucbeniki.sio.si/slo8/2362/A3_2sporocilo.jpg

 

KAJ JE PESEM?

Pesem je umetnost, ki prihaja iz nas, kar nekdo čuti, anestezijsko nadomestilo, domišljija, je besedilo s pomenom ali brez, nekaj, kar te pomirja, glasba, ki te sprosti, krajše literarno besedilo, besedilo z rimami, nekaj, kar spesnimo.

Rad bi napisal pesem o življenju, o pouku na daljavo, o vesolju, o naravi, o življenju, o norih sanjah, o ljudeh po svetu, o veselju, o nemogočih stvareh…

Pesem nastane, ko se v nas prepletajo različna čustva, ko se po glavi podijo različne misli, ko se v nas odpre domišljija, ko ima verze, rime, kitice, ko nastanejo ideje, ko veš, o čem boš pisal, ko si ustvarjalen, ko najdeš rime.

Pesem nastane, če imamo dobre ideje, če jo hočemo narediti/napisati, če jo napišem, če imaš domišljijo, če jo začutiš, če se potrudiš in imaš voljo.

Pesem je ljubezen, ker prihaja iz srca, ker je ni mogoče ustaviti, ker je sproščujoča, ker je neskončna, ker je nepremagljiva, ker nas lahko razveseli ali razžalosti, ker govori o čustvih, ker jo pišemo z veseljem, ker jo pišemo z ljubeznijo.

BESEDE, BESEDE

Učenci 6. razreda so ob pesmi Borisa A. Novaka Prebesedimo besede razmišljali in iskali ideje o besedah.

Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane, neizgovorjene.
Odkrijmo kakšne prisrčne, premišljene.
Ustvarimo kakšne lepe, vesele, dolge.
Skujmo izmišljene, ljubeče.
Izmislimo si kakšne nove besede.

Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane povedi.
Odkrijmo kakšne neznane črke in besede.
Ustvarimo kakšne rime, zgodbe.
Skujmo stavke, povedi, rime, kitice.
Izmislimo si kakšne nove besede.

Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane, neizgovorjene.
Odkrijmo kakšne neznane, stare, nove.
Ustvarimo kakšne razburljive, vesele, lepe.
Skujmo kitice, verze, vesele besede.
Izmislimo si kakšne nove besede.

Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane, nepremišljene.
Odkrijmo kakšne neznane, čudne.
Ustvarimo kakšne velike in majhne.
Skujmo debele in suhe.
Izmislimo si kakšne nove besede.

Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane črke.
Odkrijmo kakšne neznane besede.
Ustvarimo kakšne rime.
Skujmo besedne načrte.
Izmislimo si kakšne nove besede.

Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane, opravičene.
Odkrijmo kakšne neznane, nezakonite, neodvisne.
Ustvarimo kakšne smešne, zabavne, norčave.
Skujmo besedila: pesmi, verze, romane.
Izmislimo si kakšne nove besede.

Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane besede.
Odkrijmo kakšne neznane besedne igre.
Ustvarimo kakšne igre besed.
Skujmo nove misli.
Izmislimo si kakšne nove besede.

PREBESEDIMO BESEDE

Učenci 6. razreda so skušali prebesediti besede. Nastale so naslednje nove besede.

Štedilnik je postal kuhalnik.
Zemljevid se je spremenil v kažipot.
Sladoled je odslej lizoled.
Knjiga se je spremenila v knjigolist.
Žaba je postala regica.
Okno lahko poimenujemo skozigled.
Časopis se je prebesedil v listopis.
Očala so postala dobrovidke.
Ura bo od zdaj naprej časovnik ali časomer.
Tablo so presedili v tablopis.
Muca je postala mjavka.
Žoga se je hitro spremenila v odbijalko, zmaj pa v bruholeda.
Telefon je postal klicalnik in igralnik.
Papir so prebesedili v risopir.
Televizija se imenuje gledalnik.
Stol se je prebesedil v sedalnik, radiator v toplator.
Kuhalnica je postala mešalka.
Dojenčka so prebesedili v jokača.

LJUBEZEN MROŽA

Jože Mrož pride v Portorož, 
zagledal je prelepo dekle na obali. 

Močno se je zaljubil  
in začeli so v drami. 

Mrož močno je zaljubljen,  
da riba samo čudi se.  
Le zakaj mrož  tako obnaša se? 
Ribi to sploh ni všeč,  
zato ne pogleda  ga več. 

Mrož cel žalosten je,  
zato v disko gre,  
da en ples zapleše. 

Riba se začudi, 
kakšne gibe Mrož ji nudi.  

Hotela je zaplesati, 
saj se noče osramotiti. 
Z mrožem sta zavrtela se.

Po plesanju na večerjo gresta
in  se pogovarjata, 
kot da se poznata že leta. 

Lepo sta se imela 
in sta se odpravila v sobo 102  
ter za eno noč zadremala.  

Naslednji dan se poslovita, 
spomin cel dan kroži po njuni glavi. 

Tako sta ugotovila, 
da se imata rada, 
zato skupaj odšla sta iz Portoroža. 

EKSTRA DAMA

V naš Portorož 
pride ekstra dama, 
ki se obnaša kot ena krava. 

Mrož jo povabi  na večerjo. 
Ona si naroči morsko travo z zverjo.  
Mrož sam pri sebi reče si:  
“Ta prava zame ni.” 

Ta naš mrož gre v fitnes  
izklesati si telo, 
da bo izgledal lepo. 

Mrož zagleda eno lepo ribo,  
ki rada pije pivo. 

Povabi jo v disko,  
z njo res fajn se ima. 

Zato zasnubi jo in 
že sta domov odšla.

ZALJUBLJENI MROŽ

Jožef Mrož na plaži leži 
in se v mladenko Ribo zaljubi. 
Ponudi ji ribjo bonboniero  
in jo povabi na riviero. 

Domišljava ribica se smeji  
in ga odslovi. 
Jožef Mrož je potrt  
in se sam odpravi na trg. 

Mladi mož pa seveda ne obupa 
in zamere ne kuha. 
Ko se ohladi, 
takoj na plažo odhiti. 

Ko na plažo prihiti, 
ribe tam več ni. 
Mrož se od žalosti v vodo potopi. 

JOŽEF MROŽ IN MLADENKA RIBA

Videl sem jo v Portorožu,  
tisto lepo ribico. 
Šel sem do nje in  
jo vprašal, kako ji je ime.  

“Ime mi je Riba,  
ki z repom rada miga. 
Sem lepa fina dama,  
ki res zažiga.”  

Zaljubil sem se vanjo,  
saj je bila lepa kot riba,  
ki ob večerji rada riga.  

Hitro skočil sem v vodo,  
poškropil fino damico. 

Tako se je razjezila 
in me razbila.   

Tako sem nehal osvajati fino lepo Ribico,  
pospravil svojo sobico  
in jo mahnil v vodico. 

Odplaval sem daleč stran, 
si poiskal novo sobico in se  
sam igral s svojo žogico. 

POTOVANJE V ČASU SLOVENIJE

»Javlja se agentka 068, znanstvenik je sestavil časovni stroj! Zdaj grem vanj, ker pa ne vem, v katero leto oz. kraj me bo poneslo, se vam še bom javila.«

Tako se je pričela moja dogodivščina v čas Jurovskega Dola in Slovenije. Naj vam nekaj še prej povem! Sem agentka 068 iz leta 2020, ja vem, iz tega leta. Dandanes imamo veliko krizo. Zelo čuden virus se klati po svetu, mene pa zanima, kako pa je bilo takrat pred 30 leti, ko smo Slovenci z 88,2 % izvolili, da bomo samostojna in neodvisna država. Pa pojdimo skozi ta časovni stroj.

Prišla sem nekam v neznano, nekam v tako lepo okolico, kot je še nisem videla. Mimo je prišel starejši gospod in jaz sem ga vprašala, kje sem in katero leto je. Gospod mi je odgovoril v domačem jeziku: »Kak ne vejte dama? Pa saj ste v Jurju, najlepši krajevni skupnosti v našem lejtu 1990.  Ma nena vejte, da  so gnes volitve? Kam gre tota mladina.«

Zahvalila sem se mu, pa čeprav pol besed nisem razumela. Razumela sem le eno, da so volitve in da sem v Juriju oz. danes imenovanem Jurovskem Dolu. Ozrla sem se okrog in sem videla zelo nasmejane obraze, prav vsi ljudje so se veselili nove samostojne Slovenije.

Skočila sem nazaj v časovni stroj in poneslo me je v leto 2006, ko je nastala samostojna občina Sveti Jurij v Slovenskih goricah. Občani so zadovoljni, da imajo svojo občino. Ponosni so na nove načrte, veselijo se tudi prizidka k šoli.

Tako, za danes je bilo dogodivščin dovolj. Pojdimo nazaj v leto 2020.

Ugotovila sem, da so v tistih časih ljudje zares čutili ljubezen do domovine in občine. V današnjih časih pa le redko vidiš slovensko zastavo obešeno za državne praznike. Je pa res, da smo se v teh težkih časih ljudje mnogo bolj povezali. Rada imam svojo državo, zelo mi je všeč, da smo samostojni in neodvisni. Ponosna sem na naše naravno in kulturno bogastvo, prav tako upam tudi na svetlejšo prihodnost nas mladih.

agentka 068

DRAMILO

Slovenci moji, zbudite se.
Poglejte te gore, stavbe,
športnike, travnike in polja.

Za Slovenijo živimo,
tukaj si tudi ostati želimo.

Slovenec, ti si pogumen in neustrašen,
včasih znaš biti tudi preplašen.
Poglej, kaj vse ti mati narava daje,
poskusi »jemat« brez graje.
Domovina naj te s polnim srcem objame,
tega bogastva ti nihče ne vzame.

Slovenci in Slovenke, prebudimo se,
zdaj je naš čas,
ki bo drugače odšel od nas.

Zemlja je rodovitna,
krepke imamo roke.
Pojdimo na delo,
ki čaka nas že.

Dragi Slovenec, poglej naokrog,
kjer vidiš veliko lepot.

Smučarski skoki naša so strast,
kot je Bled naš okras.

Lepe imamo tudi gore,
Triglav najbolj je znan,
vsak pravi Slovenec vsaj enkrat spleza nanj.

Slovenci znamo tudi dobro kuhati,
narediti kakšno tipično slovensko sladico,
pri nas lahko dobiš tudi potico.

SVETI JURIJ V SLOVENSKIH GORICAH

Jurovski Dol veliko lepot ima,
saj tu dobri ljudje so doma.
Skupaj stopijo, pa naj bo karkoli,
kmečke žene, gasilci, vsi,
ki dajejo vasi poseben sij.

Vsa ta narava takoj pritegne te
in kar hitro spoznaš lepote naše občine.
Širna polja, cvetoče poljane, šumeči gozdovi,
vse to te prevzame.

Pa ne pozabimo na dobrote naših gospodinj,
ker iz hiše že omamno diši,
saj pečejo se potice, keksi in
kruh iz krušne peči.

Pa tudi zeleni Jurij pri nas dobro je poznan,
naši prazniki njegov so dan.
Življenje v naši vasi je prav lepo,
imamo vse, kar rabimo.

PLES ČRK

Kako naj zapišem rimo, 
ki bo zvenela fino? 

V glavi pa takšen nered, 
da mi že pošteno povzroča stres. 

Že mama kriči:  
“Sobo pospravi si!” 

Jaz pa še vedno iščem rimo, 
v srcu pa ples tisočih besed, 
ki nikakor nočejo spraviti moje glave v red. 

Potem pa dobim navdih, 
ki je kot črkovni prepih. 
Besede kar same se zlijejo na papir, 
srce pa kriči: 
“Rimo zapiši si.” 

V sobi vlada nemir, 
glasba glasno zveni, 
jaz pa sem v pesmi našel svoj mir. 

ZVONI

Ko zvoni, ne veš,  
kaj se zgodi. 
Lahko je klic, lahko je pošta 
ali pa samo položnica. 

Saj nič novega ni, 
zakaj se mi tako mudi? 

Sem že mislil, 
da denarna nagrada je. 

Aja, saj jaz sem tisti, 
pri katerem sreče ni doma. 

Čakaj, čakaj, 
to pa nekaj čudno je. 

Tukaj piše,  
da srečo imam, 
saj denar moj je postal. 

Zdaj denar imam, 
tudi sreča je prišla. 

In tukaj se tale pesem konča. 

KORONA VIRUS

Borut in Rojs skupaj sprehajata se,  
jaz pa doma pazim na prestop meje sosedove. 

Strah me je še trgovino obiskat, 
kajti izgledam,  
kot da izvajam atentat. 

Sprva vse čudno mi je bilo,  
vendar sedaj se vsaj spoznam na politiko. 

Sčistila sem že vse sobane, 
čas je, da izpraznim še zadnje zaloge hrane. 

Vse veselice šle so v nič, 
kot da nad nami je pravi hudič. 
Zdaj postala sem pravi kuhač, 
skuham vse, od kruha do sočnih pogač. 

ČAS

Čas hitro mineva kakor dan in noč. 
Podnevi je svetlo, 
ponoči temno kakor mrak. 
Potem spet pride dan, ki dnevu je enak. 

Počasi  začneta dan in noč izginjati 
kakor tvoje življenje. 
Ko čas mineva,  
se začne spreminjati 
kakor jaz in ti.  

Ti se spremeniš počasi,  
dan in noč 
pa kakor jutro in večer. 
Komaj se začneta 
in že ju več ni. 

SANJE

Oči so postale težke in zaspane, 
počasi bodo zaspale. 
Le kaj se z mano zgodi, ko zaspim 
in preden se dan zbudi?  

Tiho se obrnem proti sanjam. 
“Zakaj nastanejo sanje?” 
se vprašam in se potopim vanje. 

Zakaj so včasih prijazne, včasih pa grozljive? 
Saj to nihče ne ve, 
a sanjati se vedno sme. 

Ali to pomeni, da se bo kaj zgodilo z menoj? 
Hitro odprem oči 
in knjiga sanj mi takoj sporoči. 

Prosim, naj mi kaj dobrega sporoči 
in mi dan nasmeji. 
Kaj če njeno sporočilo je slabo? 
Moj dan le še poslabšal se bo. 

Sanje so res čudna stvar, 
a brez njih bi bilo spanje zaman.

GOZD

Bukev, lipa ali smreka 
vse to narave so lepote. 
Vila ali vilinec to bitja gozdna so. 
Volk, lisica ali ptiček in še več. 

Mravljice ali hrošči delavni so, 
da gozd še kar stoji. 

Potoček, reka ali jezerce 
tam prečudoviti kraji so. 
Račke, ribe in ptice, 
kaj lepšega si lahko še želiš. 

Vsak kamenček ali travica 
to del je narave.  

Za vsakega prostor se najde, 
le poiskati ga je treba.  

NOGOMETNE SANJE

En deček si že od malih nog  
želi izvajati en kot.  
A trener mu ne pusti, 
saj premajhen se mu zdi. 

A deček se ne pusti,  
saj se mu v sanjah vse vrti. 
Vzel je žogo in jo podal  
ter na koncu gol jim dal. 

Potem pa ga trener vpraša:  
“Zakaj si to naredil?”  
Deček pa mu odvrne: 
“Svojemu srcu sem sledil.”