Nekoč je bila majhna, majcena iskrica. Živela je sredi mesta. Tam je bilo vse temno in ljudje so se zadrževali v hišah in otroci se niso mogli igrati. Ljudje niso mogli hoditi v službo in otroci ne v šolo.  

Nekega dne je prišla v mesto iskrica, ki je po tiho rekla, da  bo  ona poskrbela, da bo mesto mesto. Ljudje so po tiho pokukali skozi okno in videli iskrico, kako se svetlika sredi trga. Vsi so jo opazovali in eden od sosedov je na ves glas rekel, kako bi bilo lepo, če bi bila vedno taka iskrica in bi jim dajala svetlobo. Lahko bi hodili v službo in otroci v šolo, a zdaj tega ni. Iskrica je zaplesala, kot da bi jo ponesel veter na trg. Ljudje skoraj celo noč niso spali in so jo opazovali, kako na trgu pleše. Nato je na vrh neke hiše priletel ptič Plamenko in je na ves glas rekel: “Dobili boste svetlobo, da boste lahko hodili v službo in otroci v vrtec.” Vsi so se  začudili  ptiču in ta jim je lepo pomežiknil. Ko so spet opazovali iskrico, se  je pojavila na stari zapuščeni hiši svečka Lučka in rekla z milim glasom: “Jaz bom poskrbela za svetlobo otroci, da se boste lahko igrali.” Otroci  so jo pogledali in se ji lepo nasmehnili. Potem ko je še vedno iskrica plesala sredi trga, je prišel čarovnik Sij in se pomaknil k iskrici. Iskrica je že bila tako utrujena, da se je kar usedla na sredi trga. Čarovnik je  rekel vsem ljudem, da kmalu pride svetloba, zato bodo poskrbeli oni. Takrat se je že bližalo skoraj jutro, ampak iskrica je še vedno plesala kot baletka, čarovnik Sij jo je opazoval in Lučka je kar zaspala zraven plesa. Ko so vsi zaspali, so se čarovnik Sij, ptič Plamenko in iskrica dogovarjali, kako bi naredili svetlobo. Iskrica je rekla, da gre čez dan na nebo in da ponoči pride  plesat na trg. Čarovnik se je strinjal z iskrico in ptič Plamenko tudi. Čarovnik je rekel, da zdaj ne bo to mesto miru, ampak bo mesto svetlobe.

Zjutraj, ko so se otroci in ljudje zbudili, so prvič v življenju videli svetlobo. Otroci so hitro šli ven, se igrali. Odpirati so začeli šole in službe. Starši so hodili vpisovat otroke v šolo in iskat službe. Takrat so se stari prijatelji in prijateljice začeli zabavati in od takrat se je zelo veliko služilo. Postali so najsrečnejši ljudje, saj so živeli v mestu svetlobe.