Nekoč pred davnimi časi je stal grad. V njem so živele tri sestre in kralj.

Nekega dne so nad gradom nastali nevihtni oblaki. Takšno vreme je bilo vsak dan. To vreme se je nato obrnilo – dobri so postali zlobni, zlobni pa prijazni. Sestre so bile edine odporne na nevihto in tudi princ, ki je povedal, da obstaja pojoča skrinjica, ki posesa nevihtno noč. Princ je edini vedel, kje je bila pojoča skrinjica, ker je imel zemljevid. Takoj so se odpravili na pot. Najprej so šli čez temačen gozd. Skoraj na vsakem drevesu je visela lobanja. Te lobanje so vodile do ene koče. Odšli so v kočo. V eni je bila zlobna čarovnica, ki je v loncu kuhala žabe. Čarovnica jih je slišala in jim dovolila oditi. Pot jih je vodila k črnemu jezeru. Ko je posijalo sonce, se je jezero obarvalo modro. Zagledali so skrinjico, trije raki so jo prinesli na suho. Odprli so jo in vsi so postali dobri. Ljudje so si pričeli pomagati. Čarovnica je okamenela.

Ljudje so se do konca svojih dni spoštovali, si pomagali, cenili in razumeli.