Od sedmih do treh,
od sedmih do treh.
V šoli čas preživljam,
za knjigami sedim,
glavo si belim.

Dan za dnem
v šoli jem,
čas preživljam v šoli spet in spet.

Od sedmih do treh,
od sedmih do treh,
vsak teden spet se ponovi
kot Zemlja, ki se vrti okoli osi.

Ocene moramo pridobiti
in zato se moramo učiti.
Počitka ne moremo dobiti,
še ponoči se moramo učiti.

Od sedmih do treh,
od sedmih do treh,
mi v šoli smo spet.

Iz ure v uro
v klopeh sedimo.

Od ponedeljka do petka
do tretje od sedme.
Sedimo v šolski klopi
brez volje nobene.

V šoli mi ždimo,
v mislih pa spimo,
ocene letijo,
mi pa petke lovimo.

Od ponedeljka do petka
do tretje od sedme,
glave so polne,
od ocen bolne.

Od ponedeljka do petka
do tretje od sedme.
Kjerkoli smo,
vidimo zvezke,
ko pražimo zrezke,
ko zlagamo treske.

Od sedmih do dveh,
od sedmih do dveh,
moramo v šoli sedet’.

Glava polna teh enačb.
Kaj se sploh učimo?

Od sedmih do dveh,
od sedmih do dveh,
moramo v šoli sedet’.
Kako naj plačamo račune,
kako naj kupimo hišo,
če je vse, kar nas učijo,
le-to neumno pi število.

Od sedmih do dveh,
od sedmih do dveh,
moramo v šoli sedet’.
Brez besed in premika
moramo v tišini trpet’.

Matematika,
slovenščina,
fizika,
kemija
odsevajo v naših očeh
in nas ne pustijo živet’.

Ob 8.20 zvonec zazvoni
in nas vse zbudi.
Še zaspano vsi sedimo v klopeh,
grozo vidiš v naših očeh.

Od osmih do treh,
do treh od osmih.
Skozi okno lep se dan lesketa,
Upanje v nas bo odšlo morda,
da nikoli več ne odidemo iz tega šolskega sveta.

Od osmih do treh,
do treh od osmih.
Komaj tri ure so minile
in nič prav naredile.

Še malo in se pouk konča.
Vse, kar slišim, je le: »Bla bla bla.«
Od osmih do treh,
do treh od osmih.
Končno zvonec zazvoni,
moja misel že hiti,
da domov moram oditi.

Doma me pričaka veliko dela,
vse to delo pritiska name
kot slon z oblaka.

Minute učenja so dolge kot ure,
meni pa po glavi le petek roji.
Vsak dan le vikend še čakam,
da končno se lahko sprostim
in na krilih domišljije poletim.