galeja, 1923. dan   

Dragi dnevnik! 

Še kar sem tu, sredi širnega morja. Moj pogled šviga levo pa desno. Oh, ko bi le spet zagledal raj na zemlji.  

Sedim ter veslam. Veslam, veslam, veslam. To je še vse, kar delam. Šibki veter se poigrava z mojimi lasmi, delo še otežuje. Roke toge, komaj še veslam. To neizprosno delo me utruja in le stežka še čutim svoje okončine.  

Vsak dan je enak. Moja energija nevarno pada. Gledam terin gledam. Izostrim svoje oči v daljavo, toda vse, kar vidim, je morje. 

Danes je bil še posebno težek dan, saj sem razmišljal o stvareh, ki bi jih lahko imel, če ne bi bil pripet na to ladjo. Krepke solze so mi spolzele po licu, ko sem pomislil na svojo družino, na svojo ljubo družino. Žena. Čudovita ženska, čarobna, resno, moral bi jo spoznati. Sin. Tako pameten in ljubeč. Pa hči. Tako bistra in razigrana. Oh, punčka moja, ko bi te le spet lahko videl.  

Te tri čudovite osebe so razlog za moj obstoj. Čeprav niso tukaj z mano, jih lahko čutim v svojem srcu. 

Sonce se poslovi, na nebu pa prevladajo zvezde in luna. Jaz pa tukaj sam sedim, tu čakam na dan, ko bom lahko tudi jaz zavladal, vladal svoji usodi.  

                                                             galjot