Dragi dnevnik,

kot že veš, je moje ime Cencelj. Moji tovariši mi pravijo tudi Potolčeni kramoh. Sploh si ne predstavljajo, kako se ob tem počutim. Pri srcu mi je tesno, čutim veliko bolečino in hkrati jezo.

Danes se mi je zgodilo nekaj posebnega, drugačnega. V šoli smo se igrali piške in jastreba. Da, uganil si, jaz sem bil jastreb. Z jezo in razočaranjem sem lovil piške, medtem ko sem klicali s tem groznim vzdevkom. Ob potoku sem lovil enega od sošolcev, Bil je edini, ki sem se ga bal, vendar sem do njega čutil tudi spoštovanje. Bil je veliko hitrejši in večji od mene, zato je zlahka preskočil potok. Jaz sem ostal na drugem bregu. Poklical me je. “Potolčeni kramoh!” Takrat se je v meni nekaj premaknilo. Nisem več zdržal pritiska, tudi solz nisem mogel več zadrževati. Od sramu sem se skril za jelšo in si pokril obraz. Deček z drugega brega me je klical, sam pa nisem imel moči, da bi odgovoril. Videl sem, da ga je začelo skrbeti. pritekel je k meni. Takrat me je poklical: “Cencelj.” V meni je bil prav poseben občutek, občutil sem toplino, saj me že zelo dolgo ni nihče poklical s pravim imenom. S solzami v očeh sem ga vprašal: “Zakaj me tudi ti kličeš Potolčeni kramoh?” V očeh sem mu videl, da sem se mu zasmilil. Obljubil mi je, da me nikoli več ne bo tako klical. Čutil sem olajšanje. Sprva sem bil sicer v dvomih, a njegov pogled je bil tako iskren, da sem mu moral verjeti. Rekel je tudi, da bo premikastil vsakega, ki me bo še kdaj tako poklical, Vsaj enkrat v življenju se je nekdo zavzel zame, počutil sem se varnega. Do zdaj nisem poznal tega občutka. Prijel me je za roko in skupaj sva odšla. Res imam zaveznika, prijatelja. Si lahko misliš?

Morda pa moje življenje od zdaj naprej ne bo več tako obupno.

Končno srečen Cencelj