galeja, leto 1489

Dragi dnevnik! 
 

Saj mislim, da je tako, da je leto 1489. Nimam več občutka za čas. Dnevi postajajo noči in noči dnevi. Občutek imam, da mi življenje razpada pred očmi. Cele dneve delam in ničesar ne dobim v zameno. Poleg tega pa še ta novica pred nekaj dnevi. Dobri ljudje so mi povedali, da me žena vara, saj se je poročila z drugim. Vsaj za otroka sem vesel, ta vendar živita svoje srečno življenje, za katerega sem tudi sam prosil boga. Kaj vse bi dal, da bi ju še videl ali še zadnjič v življenju stal na trdnih tleh in ne na tej razpadajoči galejici. Res ni lahko.  

Življenje galjota je res ubijajoče. Cele dneve delaš in se trudiš, da bi ta ladja hitro plula in na koncu za kosilo dobiš le star, plesniv kos kruha, ki ga še ribe ne bi želele pojesti.  

To življenje galjota je res pravi pekel.  Ta novica glede moje žene me je res do konca potrla. Iz življenja mi je vzelo tisto malo iskrico upanja, da bom lahko preživel te muke in se vrnil nazaj k moji predragi družini.  

Ko bi le lahko rekel, da imam tukaj vsaj prijatelje pomorščake. Kje le. Ti so še najhujši. Ponudiš jim prst, vzeli pa bi kar celo roko. Večina od njih je že obupala, kakor bom počasi tudi jaz počasi. Na tem planetu zame ni več sreče.  

Ti, ki  zdaj to bereš, resnično upam, da ti bo v življenju šlo lepše, kakor gre meni. Obljubi mi, da ne glede na to, kar se  ti zgodi v življenju, ne boš postal galjot, če nočeš pred svojimi očmi gledati razpadajočega življenja.   

galjot