ZDAJ ČAS JE TAKI

Poslušajte, zdaj me vsi!
Zdaj čas je taki,
ko skupaj se ne bi smeli tiščati,
ko za kavo časa ni
in pogrešati smo se pričeli prav vsi.

Poslušajte, zdaj me vsi!
Zdaj čas je taki,
ko so nekateri ljudje brez službe ostali,
ko nekateri ljudje nimajo več doma
in revščina je ponovno začela živeti.

Poslušajte, zdaj me vsi!
Zdaj čas je taki,
da skupaj stopimo
in nove domove zgradimo.
Plamen v srcih naj zaživi,
da dušo v ljudeh oživi.

TUDI BLIŽINA VČASIH BOLI

Imam vprašanje za vse ljudi.
Zakaj družiti si želite?
Zakaj sklenjenih rok ne spustite?

Kaj je to prijateljstvo?
Pogovor brez meja …?
Lepa beseda …?
Pomoč v stisku …?
Zame nihče se ni zmenil,
ne prej in ne zdaj.

Niti takrat,
ko na tleh sem bila.
Ob sebi sem imela le svojega psa,
a nikogar drugega.

Ljudje te vsi izkoriščajo.
Pravijo, da radi te imajo,
a njihove oči kričijo:
»Lažemo ti! Ljudje vredni te niso!«

Tudi bližina včasih boli.

Ali pač to pomembno ni?
Ali pač ti nisi tak?
Ali pač tega ne potrebuje vsak?

DALEČ JE BLIZU

Naj povem zgodbo ti to.
A najprej mi odgovori:
»Prijatelj ali sovražnik?«

Vse v miru začelo se je,
dva prijatelja mirno pogovarjala sta se.
Nato pa eden začne:
»Ne razumem te! Ne maram te! Grd si!«

In tako pričelo se je, ko daleč blizu bil je.

Nemo sta molčala,
le oster pogled sekajočih oči
ločil ju je.

Daleč
končal je blizu,
prijateljstvo
ugasnilo je.

In čas je mineval in tekel,
a prijatelja še vedno tako blizu,
a vendar daleč sta bila.

Srce je pogrešalo srce,
a priznati nihče noče.

Kmalu oba ugotovila sta,
da je konec skrivanja.
Združila sta srci
in daleč spet blizu je postal,
v ritmu dveh src prijateljev.