Med poletnimi počitnicami sva s sestro Katjo veliko jahala. Ker nisva mogla oba hkrati jahati, sva se dogovorila, da bova s svojimi prihranki kupila še enega konja. Vedela sva, da bova v to mamo težko prepričala, zato sva se najprej dogovorila z očetom.

Pričela sva z iskanjem primerno starega konja za jahanje. Skoraj sva že obupala, saj je bila cena nedostopna ali pa je bil že v letih. Ne vem, kateri dan je bil, ko me je Katja zjutraj zbudila z novico, da je na Bolhi zasledila oglas, ki je bil pravkar oddan. Najprej sva preštela denar, imela sva dovolj. Očeta sva prosila, da bi si konja ogledali v živo. Po ogledu oglasa je oče takoj poklical prodajalca. Tudi on je bil navdušen nad konjem. Čistokrvna lipicanka, stara 9 let, s sprejemljivo ceno. Začel sem razmišljati, kako razložiti mami, da bi lahko kupila kobilo. Mami sem pripovedoval, kako je dobro jahati, da bi bilo še bolje, če bi lahko oba s Katjo jahala skupaj. Mama mi je takoj zabrusila, da imamo že 2 konja. Pikica, tako je ime mladički, bo hitro zrastla. Nisem se vdal, saj sem bil na takšen odgovor pripravljen. Odgovoril sem ji, da bo to šele čez eno leto in do takrat bi midva s Katjo lahko že skupaj jahala, če bi kupili eno takšno, ki je že primerna za takojšnje jahanje. Mama je bila tiho, nato je rekla: »Dogovorita se z očetom.« Hitro sem tekel do očeta in mu povedal, da mama nima nič proti. Prepričeval sem ga, da naj pokliče tega lastnika in ga vpraša, kdaj bi lahko prišli pogledat kobilo. Pogovor je tekel med mamo in očetom, saj je mama očeta prepričevala, čemu trije konji, če ve, kje je Bela krajina, da sva si to samo nekaj domislila. Potem pa mora on skrbeti za živali. Oče ji je razložil, da je to za takšnega konja res nizka cena, da bi se splačalo kupiti, katero od naših pa morda prodati. Mama je razmišljala, skomignila z rameni in rekla: »Naredite tako, da bo prav.«

Mama je popoldan odšla v službo, mi pa po kobilo v Belo krajino, tri ure vožnje v eno smer. Zraven smo peljali konjsko prikolico, da bi lahko kobilo kar odpeljali. Že med potjo smo imeli težave z avtomobilom, saj nam je tu in tam hotel zakuhati, ampak je oče kljub visokim zunanjim temperaturam (33 stopinj) vklopil gretje, da smo lahko nadaljevali pot. Po dobrih treh urah smo le prispeli v Belo krajino, kjer nam je lastnik kobile povedal, da če mu ne bi javili, da smo že na poti, bi kobilo prodal drugemu. Komaj sem čakal, da v živo vidim kobilo. Bila je lepa, čista, nekoliko plaha. Lastnik je povedal, da so jo imeli skozi vso leto v pašniku z drugimi konji in da se zaradi pomanjkanja časa niso ukvarjali z njo. Že sem si predstavljal, kako s Katjo jahava po Gasteraju. Kobilo smo plačali. Katja jo je pogumno prijela za vrv in jo hotela gnati v prikolico. Kobila se je najprej nekaj upirala, naenkrat se je odločila, da bo šla in s tem presenetila Katjo, ki je že bila v prikolici. Ko je Katja želela pri sprednjih vratih s prikolice, se je v trenutku neprevidnosti tako zaletela v vrata, zlomila nos in dobila tri močne buške na glavi in očesu. V trenutku sem se počutil krivega, saj sem jaz toliko vztrajal in hotel tega konja. Očital sem si, zakaj jaz nisem vodil kobile na prikolico, najbrž me je bolelo bolj kot Katjo. Katja se je sesedla od bolečin, postalo ji je slabo, jokala je kot dež. V tistem trenutku jo je poklicala mama, ki je takoj ugotovila, da je nekaj narobe. Lastnik konja nam je dal mazilo za Katjine rane. Čez čas smo odšli napot proti domu. To so bile najdaljše ure v mojem življenju. Čeprav sem bil vesel, da smo kupili kobilo in jo odpeljali domov, se zaradi slabe vesti tega nisem mogel tako veseliti. Katja je stokala od bolečin, jaz pa ji nisem mogel pomagati. Oče je vozil hitro, kolikor je lahko. Ponovno nas je poklicala mama, ki se je v službi že dogovorila za izhod, da Katjo pelje na urgenco. Ob 21.30 smo končno prispeli v Maribor, kjer je mama prevzela Katjo, midva z očetom pa sva nadaljevala pot domov.

Kako srečen sem bil, ko sva bila doma, dokler nisem spet pomislil na Katjo. Takoj sem odprl prikolico in želel konja odgnati v hlev, vendar mi oče tega ni dovolil. Vem, da se je bal, da se še meni ne zgodi kaj podobnega kot Katji. Podučil me je, da moram biti previden, saj se nas morajo živali naprej navaditi in mi njih, preden jim lahko zaupamo.