Dan je dnevu enak. Zjutraj se zbudim, cel dan ne počnem ničesar in grem spat. Včasih razmišljam, zakaj me niso raje obsodili na smrt kot na 30 let brezdelnega mučenja v zaporu.

Celica je prazna, samo majhno okno me še drži pritrjenega na ta svet. Samo to majhno okno, skozi katerega vidim življenje, a hkrati obup. Kot da bi me nalašč postavili v celico, iz katere skozi okno vidim mladiko. Če bi videl le mladiko, bi bilo še znosno. Vendar zdaj na mladiki vidim tudi gosenico, ki to mladiko razžira, kot razžira zapor mene. Z vsakim listom, ki izgine z mladike, izginja tudi moje upanje. Zadal sem si, da če ta mladika preživi, lahko preživim tudi jaz. Če mladika ne preživi, tudi zame ni več upanja.

Sam sem, nikogar ni tu, s komer bi se lahko nasmejal ali pogovarjal. Sam sem, šibak kot mladika, ki je pritrjena v tla, tudi ona nima moči odgnati gosenice. Edino, kar mi preostane, je čakanje. Mučno čakanje, ali bo mladika preživela, bom preživel jaz ali pa nihče od naju …