Na vasi, 1. maj 1862

Dragi dnevnik,

danes je že prvi dan v maju, a meni ne gre nič bolje. Sem kot sestradana uboga ovčica sredi pašnika brez smisla v življenju. Že tri dni nisem jedel, mojo lakoto olajša le umazana voda iz potoka. Želim si le en košček kruha ali pa samo eno sočno hruško.

Ko tako razmišljam, mislim, da bi bilo bolje, da bi takrat ostal v sirotišnici v Trstu. Čeprav so me tudi tam pretepali, sem vsaj na dva dni dobil pošten obrok. Matevža ne maram! Je najslabši človek na svetu, če mu sploh lahko rečem človek. On v nebesa že ne pride, še v pekel ga bodo sprejeli s sramoto.

In ta Tinče. »Njegov« Tinče. Tudi jaz sem njegov, no, vsaj bil sem. Preden se je ta grdoba rodila, moje življenje ni bil takšen pekel. Imel sem oblačila, hrano, Matevž mi je namenjal ljubezen, a sedaj imam samo modrice, prazen želodec in željo po smrti.

Res želim zaključiti to moje brezsmiselno življenje. Na tem svetu nimam več kaj iskati, prihodnosti nimam.

Želim si postati ptica in poleteti stran, tja, v svet. Tam je dovolj hrane za vse sirote na celem svetu, tam se otroci brezskrbno igrajo. V svoj svet bi spustil le dobre otroke, takšne, ki pomagajo, ki jim je bila narejena krivica, ki ne preklinjajo ali govorijo grdih besed kot otročaj Tinče. Odrasli tu ne bi imeli kaj iskati, to bi bil naš svet.

Se vidiva jutri, v svetu otrok.

Tržačan Tomažek

Na vasi, 4. 5. 1862

Dragi dnevnik,

ti si edini, ki mu lahko zaupam. Ko sem bil še majhen, tega nisem razumel, šele zdaj razumem. Posvojen sem. Močno si želim, da bi se lahko vrnil nazaj v sirotišnico. Tam sem imel hrano, prijatelje, imeli so me radi.

Na začetku je še nekako šlo. Matevž me je imel rad, vsem me je razkazoval. Bil sem ves slaboten in suh, saj mi dal veliko hrane. Veliko ljudi na vasi mi je govorilo, da me bo še enkrat umoril.

Čez nekaj let se je vse obrnilo. Matevž je dobil svojega sina Tinčeta. Začel me je pretepati, vsak dan sem bil pretepen. Ne vem zakaj, saj mu nisem ničesar naredil., res si želim nazaj. Tinče je dobil vse, kar si je poželel, imel je obilo hrane, večkrat sem mu zavidal. Sam sem se lahko le dvakrat na leto dodobra najedel, pa še takrat ne dobim veliko. Nikomur ne privoščim česa takšnega ali življenja, kot ga imam jaz.

Sprva so bile bolečine zelo močne, ampak zdaj sem se že navadil, saj sem tako slaboten, da bolečin sploh več ne občutim. Vedno garam in delam, ampak nič ne pomaga. Matevž me kljub temu večkrat pretepe, sploh ko je pijan, takrat je hudo. Še več dela mi nalaga njegova lena žena.

Končno je prišla jesen, takrat sem se lahko najedel, saj sem skrivoma vzel kakšno sadje. Ves slaboten sem ležal pod hruško in čakal, da bi katera padla z drevesa. Mimo mene so hodile vaške ženice, ki so me spraševale, če me kaj boli, vsem sem se smilil, ampak nihče mi ni pomagal ali prinesel kaj za pod zob. Bilo je vroče, bil sem žejen in še vedno sem čakal na hruško. Naenkrat je z drevesa padla hruška, hitro sem jo pobral in s slastjo vanjo zasadil svoje zobe, ampak v tistem trenutku je prišel Matevž in že me je hotel pretepsti. Rekel je, da sem len, ampak on ne ve, kako garam, saj ga sploh ne zanimam. Še sreča da je mimo prišel čevljar, ki je Matevža močno pretepel.

Danes je moj zadnji dan. Čutim, da bom umrl, da bom zaprl trudne oči, saj sem že zelo slaboten. Vsega je enkrat konec. Življenje ne prizanaša vsem. Upam, da ne bo nihče imel takšnega življenja kot jaz.

Od življenja utrujen Tomažek

V živem peklu, 8. 3. 1863

Dragi dnevnik!

»Ti živiš v pravem peklu,« so mi govorili drugi vaški otroci. Na začetku jih nisem razumel, ampak mislim, da jih začenjam.

Oh, iz dneva v dan je huje. Ne razumi me narobe, dragi dnevnik. Kljub vsemu kar se mi dogaja, sem hvaležen za tisto malo, kar imam. V Trstu v sirotišnici nisem imel vsega tega. Vendar sem upal, da mi bo pri Matevžu bolje. Mhm, ko pomislim, kako vesel sem bil, da se nekdo končno zanima zame. Kljub moji suhljatosti in šibkosti. Pogrešam ta občutek sreče, ki sem ga občutil tedaj. Sedaj iz dneva v dan čutim le še lakoto, breme, ničvrednost. Grozni občutki, ti rečem. In ne le občutki, ampak tudi vedenje, da pri tem ne morem ničesar storiti in da bo do konca mojega življenja tako.

Ne zmorem več nositi vsega tega bremena. Tomažek, naredi to! Tomažek, pospravi tisto! Tako je vsak dan, odkar se je rodil Tinče. Po rokah ga nosijo, kot da je bog. Pa ni! Ti povem, navadna kričava grdobe je!

Sploh ne štejem več, kolikokrat sem bil tepen. Ne samo od Tinčeta ali Matevža, ampak skoraj od vseh, ki jih poznam. Vse me grozno boli. Ne govorim samo o kosteh ali trebuhu, ki me boli od grozne lakote, ampak tudi o srcu. O bolečini, ki mi jo je zadal Matevž z vsem, kar mi je prizadejal v vseh teh dolgih letih.

Ja, mislim, da je prišel iz gostilne. Bolje, da te čim prej skrijem, nato še sebe, preden izve, kaj vse sem zapisal vate.

Se spet slišiva jutri, če bom le našel čas.

Tvoj Tomažek

Doma, 18. 10. 1864

Dragi dnevnik,

Matevž me je v košu prinesel do njegove hiše, sprva me je imel silno rad. Vedno je govoril o meni, sicer mi ni dal veliko hrane, a me vsaj ni tepel.

Nato pa se mu je rodil biološki sin in takrat se je vse obrnilo na slabše. Mati in oče sta me začela redno pretepati, nikoli nisem bil sit, samo dvakrat v letu sem se lahko najedel do sitega. Bil sem od nog do glave v modricah. Ko je Matevž prišel pijan iz gostilne, me je pretepel. Prav tako sta me starša pretepala, ko nista imela boljšega dela. Od vseh teh bolečin ponoči sploh nisem mogel zatisniti oči. Doma sem delal kot žival, če sem si slučajno vzel za jesti kakšen sadež, sem spet bil deležen tepeža.

Tistega zavaljenega grdobca pa so kar pitali in redili kot prašiča. Starša v meni zbujata samo še gnus in pomilovanje, saj nista dobra človeka. Nikomur ni mar, kaj bo z menoj.

Drugi vaščani mi pravijo, da me bo Matevž še enkrat ubil. Zdi se mi, da imajo prav, saj sem se že začel skrivati pred njim.

Vse kar si zdaj želim, je ena sočna hruška. Vendar vem, da če me Matevž zalotiti, me bo spet pretepel.

Si piševa jutri.

Tomažek