Ko sem bila stara 10 let, sem si zelo želela imeti muco. Z atijem sva šla do prijateljev, ki so imeli pet malih muc. Sama sem si izbrala dve muci in ju odnesla domov. Ime jima je bilo Pepelka in Tigrica. Za muce sva skrbela z atijem. Vsak dan sem ju hranila in se z njima tudi igrala. Spali sta zunaj. Pozimi sta spali na slami v hlevu. Po treh letih je Pepelka skotila tri muce, dve smo oddali sosedom, najlepša pa je ostala doma pri meni. Poimenoval sem jo Bela. Bila je sivkasto črne barve z belimi tačkami.

Nekega dne je priletela vrana. Z Belo sva se igrali in Bela se je tako prestrašila, da je skočila v prikolico. Sama sem se dogodku zelo nasmejala.

Pred dvema tednoma je Bela zbolela. Postala je zelo mirna in se ni več toliko igrala z menoj. Prvi dan, ko smo se vrnili v šolo, sem prišla popoldan domov. Bela me ni pričakala. Odšla sem pogledat, kje sem. Ležala je v senu in se ni premikala. Vedela sem, da je mrtva. Stekla sem do staršev in jim povedala, kaj se je zgodilo. Bila sem žalostna.

Ko je ati prišel domov, sva Belo pokopala pod orehom.

Naslednji dan sva s staro mamo na njenem grobu posadili rožice. Naredili sva ji še križ. Bela je bila muca, na katero sem se zelo navezala. Vem, da na svetu ni nič večno. Enkrat bomo tudi mi umrli.