Ljubezen je neskočna,
če te nekdo rad ima.
Lahko je kratka,
če te za norca ima.

Včasih lepa,
včasih ne.

Nikoli ne predaj se,
saj življenje lepo je.

Tla so polna sadja in zelenjave.
Korenček mi pomaga pri vidu,
zato bom videl kot sokol.

Solata je polna vitaminov.

Vedno jo jem pri kosilu.
Banana je dobra in zdrava,
zato jo jem pri malici.

Paprika ima veliko vitaminov,
dobra je tudi pečena.
Očka jo vedno speče na žaru zraven mesa.

Ko se zjutraj zbudim,
na zdrav zajtrk odhitim.
Privoščim si sadje raznoliko,
da dobim energije veliko.

Paše mi tudi zelenjava,
da je prebava prava.

Če vitaminov in mineralov
čez dan je dovolj,
sem zdrav vedno bolj.

Zato uživam sadje in zelenjavo,
da moje počutje je pravo.

Ko si sladko želimo,
si iz košare sadje vzemimo.

Lepši je dan,
ko zdrav si in ne bolan.

Saj zdravi želimo biti vsi,
a ne vemo,
kako zdravje ohranili bi.

Zato bo sadje prijatelj naš,
ki zdravje hranilo bo ves čas.

Jabolko je rdeče,
vsak ga ima rad,
pa naj bo ta star
ali pa mlad.

“Jej, no, solato,”
mama govori.
Otrok pa je noče,
glasno kriči.

Hruška debeluška
ima velikega trebuščka.
Pade z drevesa,
jo povozijo kolesa.

Krompir
prinaša mir.
Shranimo ga,
da vse leto jemo ga.

Sladke so jagode,
še boljše marmelade,
dobre so v kompotu,
ki čepi v kotu.

Korenček
moj najljubši je.
Jedo ga še miši,
ki hodijo po hiši.          

Banana je bolna,
zato je zaspana.

Ko se zbudi,
prešteje en, dva, tri
in že hitro ozdravi.

Ko pa ozdravi,
kihne in zaspi.

Eno jabolko na dan,
prežene zdravnika stran,
vendar, če tega jabolka ni,
trebušček zelo trpi.

Mnogo na svetu takšnih je ljudi,
ki nimajo denarja,
da zelenjavo in sadje kupili bi si.

Da bilo bi čim manj lačnih ljudi,
moramo med seboj si pomagati.

Rdeči križ in Karitas si želita,
da čim več prostovoljcev dobita
in odvečno hrano razdelita.

Pesem je umetnost, ki prihaja iz nas, kar nekdo čuti, anestezijsko nadomestilo, domišljija, je besedilo s pomenom ali brez, nekaj, kar te pomirja, glasba, ki te sprosti, krajše literarno besedilo, besedilo z rimami, nekaj, kar spesnimo.

Rad bi napisal pesem o življenju, o pouku na daljavo, o vesolju, o naravi, o življenju, o norih sanjah, o ljudeh po svetu, o veselju, o nemogočih stvareh…

Pesem nastane, ko se v nas prepletajo različna čustva, ko se po glavi podijo različne misli, ko se v nas odpre domišljija, ko ima verze, rime, kitice, ko nastanejo ideje, ko veš, o čem boš pisal, ko si ustvarjalen, ko najdeš rime.

Pesem nastane, če imamo dobre ideje, če jo hočemo narediti/napisati, če jo napišem, če imaš domišljijo, če jo začutiš, če se potrudiš in imaš voljo.

Pesem je ljubezen, ker prihaja iz srca, ker je ni mogoče ustaviti, ker je sproščujoča, ker je neskončna, ker je nepremagljiva, ker nas lahko razveseli ali razžalosti, ker govori o čustvih, ker jo pišemo z veseljem, ker jo pišemo z ljubeznijo.

Učenci 6. razreda so ob pesmi Borisa A. Novaka Prebesedimo besede razmišljali in iskali ideje o besedah.

Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane, neizgovorjene.
Odkrijmo kakšne prisrčne, premišljene.
Ustvarimo kakšne lepe, vesele, dolge.
Skujmo izmišljene, ljubeče.
Izmislimo si kakšne nove besede.

Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane povedi.
Odkrijmo kakšne neznane črke in besede.
Ustvarimo kakšne rime, zgodbe.
Skujmo stavke, povedi, rime, kitice.
Izmislimo si kakšne nove besede.

Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane, neizgovorjene.
Odkrijmo kakšne neznane, stare, nove.
Ustvarimo kakšne razburljive, vesele, lepe.
Skujmo kitice, verze, vesele besede.
Izmislimo si kakšne nove besede.

Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane, nepremišljene.
Odkrijmo kakšne neznane, čudne.
Ustvarimo kakšne velike in majhne.
Skujmo debele in suhe.
Izmislimo si kakšne nove besede.

Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane črke.
Odkrijmo kakšne neznane besede.
Ustvarimo kakšne rime.
Skujmo besedne načrte.
Izmislimo si kakšne nove besede.

Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane, opravičene.
Odkrijmo kakšne neznane, nezakonite, neodvisne.
Ustvarimo kakšne smešne, zabavne, norčave.
Skujmo besedila: pesmi, verze, romane.
Izmislimo si kakšne nove besede.

Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane besede.
Odkrijmo kakšne neznane besedne igre.
Ustvarimo kakšne igre besed.
Skujmo nove misli.
Izmislimo si kakšne nove besede.

Učenci 6. razreda so skušali prebesediti besede. Nastale so naslednje nove besede.

Štedilnik je postal kuhalnik.
Zemljevid se je spremenil v kažipot.
Sladoled je odslej lizoled.
Knjiga se je spremenila v knjigolist.
Žaba je postala regica.
Okno lahko poimenujemo skozigled.
Časopis se je prebesedil v listopis.
Očala so postala dobrovidke.
Ura bo od zdaj naprej časovnik ali časomer.
Tablo so presedili v tablopis.
Muca je postala mjavka.
Žoga se je hitro spremenila v odbijalko, zmaj pa v bruholeda.
Telefon je postal klicalnik in igralnik.
Papir so prebesedili v risopir.
Televizija se imenuje gledalnik.
Stol se je prebesedil v sedalnik, radiator v toplator.
Kuhalnica je postala mešalka.
Dojenčka so prebesedili v jokača.

Jože Mrož pride v Portorož, 
zagledal je prelepo dekle na obali. 

Močno se je zaljubil  
in začeli so v drami. 

Mrož močno je zaljubljen,  
da riba samo čudi se.  
Le zakaj mrož  tako obnaša se? 
Ribi to sploh ni všeč,  
zato ne pogleda  ga več. 

Mrož cel žalosten je,  
zato v disko gre,  
da en ples zapleše. 

Riba se začudi, 
kakšne gibe Mrož ji nudi.  

Hotela je zaplesati, 
saj se noče osramotiti. 
Z mrožem sta zavrtela se.

Po plesanju na večerjo gresta
in  se pogovarjata, 
kot da se poznata že leta. 

Lepo sta se imela 
in sta se odpravila v sobo 102  
ter za eno noč zadremala.  

Naslednji dan se poslovita, 
spomin cel dan kroži po njuni glavi. 

Tako sta ugotovila, 
da se imata rada, 
zato skupaj odšla sta iz Portoroža. 

V naš mali Portorož 
pride velik mrož. 

Na plaži zagleda lepotico 
lepo veliko Ribo. 

Povabi jo v kino. 
Njej se ni zdelo fino. 

Povabi jo na valček, 
osramoti se kot palček. 

Gospodu Mrožu je hudo, 
več sreče prihodnjič bo.             

V naš Portorož 
pride ekstra dama, 
ki se obnaša kot ena krava. 

Mrož jo povabi  na večerjo. 
Ona si naroči morsko travo z zverjo.  
Mrož sam pri sebi reče si:  
“Ta prava zame ni.” 

Ta naš mrož gre v fitnes  
izklesati si telo, 
da bo izgledal lepo. 

Mrož zagleda eno lepo ribo,  
ki rada pije pivo. 

Povabi jo v disko,  
z njo res fajn se ima. 

Zato zasnubi jo in 
že sta domov odšla.

Jožef Mrož na plaži leži 
in se v mladenko Ribo zaljubi. 
Ponudi ji ribjo bonboniero  
in jo povabi na riviero. 

Domišljava ribica se smeji  
in ga odslovi. 
Jožef Mrož je potrt  
in se sam odpravi na trg. 

Mladi mož pa seveda ne obupa 
in zamere ne kuha. 
Ko se ohladi, 
takoj na plažo odhiti. 

Ko na plažo prihiti, 
ribe tam več ni. 
Mrož se od žalosti v vodo potopi. 

Videl sem jo v Portorožu,  
tisto lepo ribico. 
Šel sem do nje in  
jo vprašal, kako ji je ime.  

“Ime mi je Riba,  
ki z repom rada miga. 
Sem lepa fina dama,  
ki res zažiga.”  

Zaljubil sem se vanjo,  
saj je bila lepa kot riba,  
ki ob večerji rada riga.  

Hitro skočil sem v vodo,  
poškropil fino damico. 

Tako se je razjezila 
in me razbila.   

Tako sem nehal osvajati fino lepo Ribico,  
pospravil svojo sobico  
in jo mahnil v vodico. 

Odplaval sem daleč stran, 
si poiskal novo sobico in se  
sam igral s svojo žogico. 

Slovenci moji, zbudite se.
Poglejte te gore, stavbe,
športnike, travnike in polja.

Za Slovenijo živimo,
tukaj si tudi ostati želimo.

Slovenec, ti si pogumen in neustrašen,
včasih znaš biti tudi preplašen.
Poglej, kaj vse ti mati narava daje,
poskusi »jemat« brez graje.
Domovina naj te s polnim srcem objame,
tega bogastva ti nihče ne vzame.

Slovenci in Slovenke, prebudimo se,
zdaj je naš čas,
ki bo drugače odšel od nas.

Zemlja je rodovitna,
krepke imamo roke.
Pojdimo na delo,
ki čaka nas že.

Dragi Slovenec, poglej naokrog,
kjer vidiš veliko lepot.

Smučarski skoki naša so strast,
kot je Bled naš okras.

Lepe imamo tudi gore,
Triglav najbolj je znan,
vsak pravi Slovenec vsaj enkrat spleza nanj.

Slovenci znamo tudi dobro kuhati,
narediti kakšno tipično slovensko sladico,
pri nas lahko dobiš tudi potico.

Jurovski Dol veliko lepot ima,
saj tu dobri ljudje so doma.
Skupaj stopijo, pa naj bo karkoli,
kmečke žene, gasilci, vsi,
ki dajejo vasi poseben sij.

Vsa ta narava takoj pritegne te
in kar hitro spoznaš lepote naše občine.
Širna polja, cvetoče poljane, šumeči gozdovi,
vse to te prevzame.

Pa ne pozabimo na dobrote naših gospodinj,
ker iz hiše že omamno diši,
saj pečejo se potice, keksi in
kruh iz krušne peči.

Pa tudi zeleni Jurij pri nas dobro je poznan,
naši prazniki njegov so dan.
Življenje v naši vasi je prav lepo,
imamo vse, kar rabimo.

Ljubezen je neskončna,
če te nekdo rad ima.
Lahko je kratka,
če te za norca ima.

Včasih lepa, včasih ne.
Nikoli se ne predaj,
saj življenje lepo je.

Kako naj zapišem rimo, 
ki bo zvenela fino? 

V glavi pa takšen nered, 
da mi že pošteno povzroča stres. 

Že mama kriči:  
“Sobo pospravi si!” 

Jaz pa še vedno iščem rimo, 
v srcu pa ples tisočih besed, 
ki nikakor nočejo spraviti moje glave v red. 

Potem pa dobim navdih, 
ki je kot črkovni prepih. 
Besede kar same se zlijejo na papir, 
srce pa kriči: 
“Rimo zapiši si.” 

V sobi vlada nemir, 
glasba glasno zveni, 
jaz pa sem v pesmi našel svoj mir. 

Ko zvoni, ne veš,  
kaj se zgodi. 
Lahko je klic, lahko je pošta 
ali pa samo položnica. 

Saj nič novega ni, 
zakaj se mi tako mudi? 

Sem že mislil, 
da denarna nagrada je. 

Aja, saj jaz sem tisti, 
pri katerem sreče ni doma. 

Čakaj, čakaj, 
to pa nekaj čudno je. 

Tukaj piše,  
da srečo imam, 
saj denar moj je postal. 

Zdaj denar imam, 
tudi sreča je prišla. 

In tukaj se tale pesem konča. 

Življenje je nekaj,  
kar se ne da opisati. 
Včasih veselo, drugič žalostno, 
a kljub temu najlepše. 

Lahko si srečen le s pogledom 
ali pa nesrečen z neredom. 

Življenje je sreča, 
ljubezen je srečelov,  
ki ga nima vsak. 

Veselje se začne 
v malih stvareh. 
Dovolj je lahko že 
pogled v očeh. 

Včasih dovolj je  
le ena beseda, 
včasih potrebna 
je cela knjiga. 

Včasih želimo  
si čas le zase, 
včasih si pa zaželimo, 
da se vse okoli nas vrti.

Pravi dom je le eden, 
a sreča ga nobeden. 

Vsi si vedno drugačnega želijo,  
sami ga ne spremenijo. 
Nato se zadovoljijo 
in se zahvalijo. 

Nato srečni so s takšnim, 
kot imajo ga doma. 

Dom je eden, 
ki ga imamo najraje. 

Prvič vsem bilo je všeč, 
dokler nas nekaj ni bolelo. 

Vsak zemljan je bil rdeč,  
saj telo mu je gorelo. 

Šola je od doma zdaj, 
vse spravila nas bo do groba. 
Postala je pravi zmaj,  
snov vsaka je grdoba. 

Še cepivo je nastalo, 
je pa virus podedovalo. 

Ko bo vsega tega konec, 
skoraj vsak bo že brezdomec. 

Borut in Rojs skupaj sprehajata se,  
jaz pa doma pazim na prestop meje sosedove. 

Strah me je še trgovino obiskat, 
kajti izgledam,  
kot da izvajam atentat. 

Sprva vse čudno mi je bilo,  
vendar sedaj se vsaj spoznam na politiko. 

Sčistila sem že vse sobane, 
čas je, da izpraznim še zadnje zaloge hrane. 

Vse veselice šle so v nič, 
kot da nad nami je pravi hudič. 
Zdaj postala sem pravi kuhač, 
skuham vse, od kruha do sočnih pogač. 

Novice hitro razširile so se, 
novi virus nastal je, 
zelo hiter je postal. 

Mislim,  
da cel svet je že obiskal. 
Treba se je naučiti, 
Kako pravilno roke si umiti, 

Če pa si bolan, 
ne hodi drugam 
in bodi raje sam. 

V gorah so ptice pele, 
bile so vesele,  
ker skupaj so letele. 

Z zelenimi kljuni pogovarjale so se, 
z rumenim perjem plenilcem strah povzročile. 
Lačne so bile,  
zato ljudem orehe so kradle. 

Čas hitro mineva kakor dan in noč. 
Podnevi je svetlo, 
ponoči temno kakor mrak. 
Potem spet pride dan, ki dnevu je enak. 

Počasi  začneta dan in noč izginjati 
kakor tvoje življenje. 
Ko čas mineva,  
se začne spreminjati 
kakor jaz in ti.  

Ti se spremeniš počasi,  
dan in noč 
pa kakor jutro in večer. 
Komaj se začneta 
in že ju več ni. 

Čutiš nekaj, veseliš se nečesa, 
žalosten si, drhti ti duša. 

Poberi se, pojdi naprej. 
Življenje je pred tabo, 
odpri oči. 

Sanjaj, živi, čuti! 
Sreča ali nesreča, 
veselje ali jeza. 

Vse je mogoče, 
le če se hoče. 

Deček že od malega hoče izvajati “penal”, 
a sodnik mu ne pusti,  
saj z rame krvavi, 
zato hitro z igrišča odhiti. 

Nato gol je dal, 
zato je svoj dres oddal. 

Vsi po tekmi srečni so bili, 
zato se jim zdaj samo dobro godi. 
To je to, 
iz tega nova pesem nastala bo. 

Oči so postale težke in zaspane, 
počasi bodo zaspale. 
Le kaj se z mano zgodi, ko zaspim 
in preden se dan zbudi?  

Tiho se obrnem proti sanjam. 
“Zakaj nastanejo sanje?” 
se vprašam in se potopim vanje. 

Zakaj so včasih prijazne, včasih pa grozljive? 
Saj to nihče ne ve, 
a sanjati se vedno sme. 

Ali to pomeni, da se bo kaj zgodilo z menoj? 
Hitro odprem oči 
in knjiga sanj mi takoj sporoči. 

Prosim, naj mi kaj dobrega sporoči 
in mi dan nasmeji. 
Kaj če njeno sporočilo je slabo? 
Moj dan le še poslabšal se bo. 

Sanje so res čudna stvar, 
a brez njih bi bilo spanje zaman.

Bukev, lipa ali smreka 
vse to narave so lepote. 
Vila ali vilinec to bitja gozdna so. 
Volk, lisica ali ptiček in še več. 

Mravljice ali hrošči delavni so, 
da gozd še kar stoji. 

Potoček, reka ali jezerce 
tam prečudoviti kraji so. 
Račke, ribe in ptice, 
kaj lepšega si lahko še želiš. 

Vsak kamenček ali travica 
to del je narave.  

Za vsakega prostor se najde, 
le poiskati ga je treba.  

En deček si že od malih nog  
želi izvajati en kot.  
A trener mu ne pusti, 
saj premajhen se mu zdi. 

A deček se ne pusti,  
saj se mu v sanjah vse vrti. 
Vzel je žogo in jo podal  
ter na koncu gol jim dal. 

Potem pa ga trener vpraša:  
“Zakaj si to naredil?”  
Deček pa mu odvrne: 
“Svojemu srcu sem sledil.”