5 PLUS 5 JE DESET
Za devetimi gorami je bila vasica. V njej so živeli otroci, ki so se tja zatekli na varno, saj je njihove vasi požgal mogočen zmaj. Vsi ti otroci so pa sanjali o življenju v deseti vasi. Ta vas je bila zelo posebna, saj je bila kot iz pravljice, v bistvu je tudi bila pravljica. V njej živijo vsa magična bitja, kot so vile, princese, troli … V tej vasi se rodijo tudi vse pravljice. Vsak izmed vas zagotovo pozna rdečo kapico in ravno ta pravljica je bila prva, ki je v tej vasi doživela svoj nastanek. In ta vas ni bila posebna samo zaradi pravljic in čudežnih bitij, bila je posebna tudi po tem, da so tam vsi otroci bili na varnem in v zameno za njihovo varnost so morali biti v eni pravljici.
Zdaj se pa vrnimo nazaj v vasico, kjer so otroci sanjali o deseti vasi. Za temi otroki so bili težki časi in niti slutili niso, da je iz te vasice bilo izbranih deset otrok, ki bodo celotno vas popeljali v deželo pravljic.
Minil je še en dan, ki so ga Mia, Tina, Špela, Pia, Rok, dvojčka Anže in Nejc preživeli v skrivanju in v strahu pred napadom zmaja. Bili so utrujeni in brez kančka upanja, da bodo ti črni dnevi tudi za njih enkrat mimo. Če ne bi bilo Tine, bi čisto vsi zgubili upanje. Tina je vedno bila polna veselja in vsem je vlivala upanje po boljšem življenju. Verjela je, da se bo prikazalo bitje, ki jim bo pomagalo. In vse to se je tudi uresničilo. Ko je sonce zašlo za goro, so se otroci odpravili spat. Ampak Tina ni bila zaspana, gledala je v zvezdnato nebo, ko je naenkrat na tla padla deklica. »Zbudite se vsi, upanje je padlo z neba!« je zakričala Tina. Vsi otroci so stekli do jezera, kjer je deklica tudi pristala. Nihče se ji ni upal približati, razen Tina. Ko se ji je približala, ji je deklica v roko dala deset kamenčkov in zašepetala: »Vi ste izbranci, rešite otroke.« Preden bi ji Tina kaj odgovorila, je deklica izginila. Otroci so se pogledali in hitro odgovorili, da je vsak kamen za enega. »Ampak kamnov je deset, nas pa je samo sedem,« sta rekla dvojčka v en glas. »Verjetno bomo med našo potjo našli še ostale tri izbrance,« je pripomnila Mia. In vsi so imeli prav. Med njihovo potjo, ki je imela veliko vzponov in padcev, so srečali trojčke Gilbert.
Minilo je deset dni in ravno, ko so mislili, da so na koncu poti, jih je na gori Bzz Bzz pričakalo neprijetno presenečenje. Bil je deset glavi zmaj in vsaka glava je imela drugačno moč. Iz ene je bruhal ogenj, iz druge led, iz tretje pa veter … Vsi so ga poskusili premagati, vendar neuspešno. Nato pa se je Tina spomnila, da mora vsak z lokom umeriti v eno izmed desetih glav. In glej, res je delovalo, zmaj je okamenel in otroci so lahko nadaljevali svojo pot do desete vasi. Ker je bilo že pozno, so se odločili, da bodo prenočili v gozdu. Ko so se zjutraj zbudili, so videli, da en kamen manjka. Vsi so bili panični in izgubili so upanje, da bodo sploh kdaj prišli v deseto vas. Tina jim je vlivala upanje, da bo vse v redu, ampak zaman. Vsi otroci so obupali in to je Tino tako prizadelo, da se je umaknila na samo. Ko se je šla sprehodit do jezera, je tam zagledala bitje, ki jo je klicalo k njej. Vedno bolj se mu je približevala in takrat je videla, da ima to bitje deset kamnov. Takoj je vedela, da je en kamen od njih. Bitje je spregovorilo, naj se pravilno odloči, kateri kamen bo izbrala, saj ima samo eno možnost in napačna odločitev jo lahko stane življenja. Tino je prelival strah, saj je vedela, da je vse odvisno od nje. Že je hotela vzeti kamen, takrat pa se je spomnila, da se v tistem kamnu lahko vidiš, v teh pa ne. Vzela je kamen, v katerem se je videla, in bitje je izginilo. Tina je vsa vesela pritekla do otrok in jim pokazala kamen. Vsi so bili veseli in prisegli, da ne bodo nikoli več podvomili v Tino.
Minilo je deset dni in prišli so do gore, kjer bi naj bila vrata v deseto vas. Vrat ni bilo nikjer in otroci so si spet začeli beliti glavo. Vsi so bili spet panični, samo Tina je ohranila mirne živce. Stopila je do stene in videla, da je v steni deset lukenj. Takoj je dobila idejo, da mora vsak od otrok dati kamen v to luknjo. Istočasno so to naredili in zraven ponavljali besede, ki so bile zapisane na steni: »Pet plus pet je deset …« Vrata so se odprla in otroci so zagledali deseto vas. Pogled nanjo je bil dih jemajoč. Do njih je prišla vila in jim povedala, da so zdaj varni. Vsi so bili presrečni in komaj so čakali, da bo vsak nastopal v eni pravljici. Vsak od desetih otrok je dobil svojo pravljico, ki so danes znane po vsem svetu.
In zdaj po desetih letih te dogodivščine so otroci začeli pisati tudi svoje pravljice in ena izmed njih je ravno ta, ki jo je napisala Tina, deklica, ki skozi svoje pravljice vliva upanje.
JANEZOVA ZMOTA
Pred davnimi časi za desetimi gorami in desetimi vodami je živela revna kmečka družina z desetimi otroki. Živeli so zelo skromno, saj so imeli posestvo veliko le toliko, da so na njem lahko imeli deset kokoši, eno kravo in tri prašiče. Zelenjavo pa so si pridelovali na majhni njivi, ki je ležala neposredno zraven hiše.
Nekega jutra se je najstarejši od desetih bratov po imenu Janez odločil in družini pri zajtrku povedal, da bo čez nekaj let, ko bo odrasel, odšel od doma in živel nekje, kjer se ne bo rabil bati, če bo naslednji dan imel kaj za pod zob. Mati in oče sta temu odločno nasprotovala, a Janez ju ni hotel poslušati. Po zajtrku so odšli na njivo, kjer so posejali koruzo. Med sejanjem je Janezu najmlajši brat po imenu Peter prišepnil, da bi on tudi odšel z njim iz te revščine in zaživel novo življenje. Janez je Petru odločno odvrnil, da bo šel v druge kraje sam. Peter je bil zelo užaljen in je začel jokati. Vsa družina na njivi je zaslišala Petrov jok. Mama je odhitela k Petru, da bi ga potolažila. Peter je mami takoj, ko je prišla k njemu, povedal, da ga Janez noče vzeti sabo in mu zagotoviti boljšega življenja. Mama je takoj okregala Janeza, češ da ne sme s svojimi norijami obremenjevati Petra, saj tudi on ne bo odšel nikamor. Janez se ni strinjal z maminim mišljenjem in je jezno odvihral z njive ter jezno zaloputnil z vhodnimi vrati. Nato je hitro odšel v sobo, kjer je spakiral svojih nekaj oblačil, si odrezal dva kosa kruha in skozi okno nevidno odšel. Ko je družina opoldne odšla v hišo na kosilo, so bratje pogrešali Janeza. To so povedali očetu, ki je rekel, da je Janez odšel v bližnji gozd, kjer se bo umiril in se že do večerje vrnil nazaj. Po kosilu je družina znova odšla na delo na polje, kjer so delali do večera in se nato vrnili v hišo. Ko je padel mrak, o Janezu ni bilo ne duha in ne sluha. Medtem se je Janez vedno bolj oddaljeval od doma. Med potjo se je ustavil pri nekem potoku, kjer je spil nekaj vode in se odpravil dalje. Ko se je začelo mračiti, je bil Janez že zelo daleč od domače hiše in se je zavedal, da bo moral nekje prenočiti. V tistem trenutku je zagledal majhno vasico z desetimi hišami. Odpravil se je do prve hiše, kjer so že vsi spali, saj je bilo vse temno. Enako je bilo tudi pri drugi, tretji, četrti in peti hiši. V šesti hiši je Janez videl nekaj svetlobe, vendar mu ni prišel nihče odpreti vrat. Zato se je odpravil do sedme hiše, ker je bila znova tema in enako se je ponovilo pri osmi in deveti hiši. Na voljo mu je ostala še samo ena hiša. Potrkal je na vrata hiše in iz nje je prišel star gospod, ki ga je vprašal: »Kaj pa delaš tukaj mladenič?« Janez je odvrnil: »Zbežal sem od doma, da bi odšel v kraje, kjer ne bi živel v taki revščini, kot sem živel do zdaj.« Star gospod je bil zelo presenečen nad Janezovim razmišljanjem, saj je tudi sam živel na majhni, revni kmetiji, a mu je kljub temu ponudil prenočišče. Janez je pristal in odšel spat v hišo starega gospoda.
Naslednje jutro se je staremu gospodu zahvalil za prenočišče in odšel naprej. Tistega jutra se je mama desetih bratov zbudila že zgodaj, saj ni mogla spati, ker jo je skrbelo za svojega najstarejšega sina. Pri zajtrku je svoje skrbi povedala celotni družini. Oče se je domislil načrta, pri katerem bi se med seboj razdelili v dvojice in odšli v vasi, kamor bi lahko Janez pobegnil. Čez nekaj časa sta mati in najmlajši izmed desetih bratov prišla do vasi z desetimi hišami, kjer je prejšnjo noč pri starem gospodu Janez prespal. Mati je potrkala na vrata prve hiše v vasi, z namenom, da bi prebivalce povprašala, če so slučajno videli mladega fanta. Pri prvih devetih hišah so materi odgovorili, da že dolgo niso videli kakšnega mladeniča, razen tistih, ki živijo v tej vasi. Mati je bila že povsem obupana, a je vseeno potrkala na vrata desete hiše. Odprl ji je star gospod, ki ji je povedal, da je pri njem včeraj ponoči prenočil fant, ki ustreza opisu. Mati je bila zelo navdušena in je starega gospoda vprašala, če je Janez kaj omenil, kam se bo odpravil. Stari gospod je odvrnil, da mu je Janez povedal, da bo odšel v kraje, kjer ne bo živel tako revno, kot je do zdaj. Mati se je zahvalila staremu gospodu in odšla proti domu. Janez je cel dan hodil, a je celo pot premišljeval, ali bi se obrnil ali pa bi nadaljeval, saj je na celotni poti videval vasi, v katerih so bile hiše, ki so bile enako ali pa še skromnejše in tako je bilo v vseh desetih vasicah, ki jih je Janez prehodil. Opoldne se je odločil, da se odpravi nazaj proti domu. Medtem je mati že prišla domov in je bila znova zelo žalostna ter zaskrbljena, kaj se dogaja z njenim sinom. Pri večerji so bili vsi tiho, saj so bili vsi skupaj zelo zaskrbljeni. Ob koncu večerje je nekdo potrkal na vrata. Oče je odšel odpret in ko je odprl vrata, je pred seboj zagledal svojega najstarejšega sina. Ves presrečen ga je objel in na glas povedal, da je Janez prišel domov.
Janez je spoznal svojo zmoto in da je zelo vesel, da je spet doma med svojimi brati. Spoznal je tudi, da niso najrevnejši in da je podobnih ali pa celo še revnejših ljudi veliko. Srečno in zadovoljno je družina na svoji skromni kmetiji živela do konca svojih dni.
DESETA DEŽELA
Danes vam bom povedal zgodbo, ki mi jo je nekoč pripovedoval moj dedek. No, začelo se je nekako tako …
Nekoč pred davnimi časi je živel popotnik, ki mu je bilo ime Marko Polo. Potoval je po tujih deželah in spoznaval nove kraje in ljudstva. Bil je moj največji vzornik že od malih nog. A biti popotnik v tako veliki in revni družini, kjer sem živel, ni bilo preveč lahko. Pestila nas je lakota in huda revščina. Ampak to me ni preveč motilo pri mojem cilju. Hotel sem najti Deseto deželo.
Nekega dne sem se odločil. Iz shrambe sem pobral vse, kar smo imeli in šel svojim sanjam naproti. Hodil sem kar 9 dni in 9 noči in še vedno nič. Bil sem izčrpan in skoraj bi že obupal. Deseti dan sem mislil, da bom umrl. Hodil sem in hodil, dokler se nisem ujel v past in takoj omedlel.
Nenadoma sem se zbudil v postelji. Ne vem, koliko časa sem bil nezavesten. Zbudil sem se v prazni sobi. V njej je bila le mehka postelja in lesena omara. Ko sem prišel k sebi, sem šel na svež zrak. Šele takrat sem ugotovil, da sem prišel v deseto deželo. Bil sem tako srečen, da sem kar zavriskal od sreče. Odpeljali so me k vodji ljudstva. Bil je zagorel, na glavi je imel sončevo krono iz zlata. Le-ta je ponazarjala njegovo moč. Ko me je nagovoril, sem ga za čuda vse razumel. Povedal sem jim o svojem potovanju in kako sem jih iskal. Poslušal me je. Vedel je, da mu nočem nič slabega. Vse je bilo drugače, tudi ljudje so bili drugačni. Imel sem zelo veliko srečo, da so me sprejeli medse. Zanimalo me je, zakaj se skrivajo in odgovorili so mi, da so jih pred davnimi časi pobijali, jih izkoriščali … V tistem trenutku so se mi zasmili in tako se je med nami spletlo zavezništvo. Tam sem bil kar nekaj časa. Ne vem koliko točno, saj čas v Deseti deželi mineva hitreje. V tej deželi so imeli veliko stvari, ki sem jih videl prvič. Hrane je bilo, kolikor si si poželel. Miza, iz katere smo jedli, je bila vedno polna. Najbolj me je presenetilo, da so tukaj živeli ljudje in živali v popolni harmoniji. Vsi so bili zelo prijazni in ustrežljivi. Niso živeli v pomanjkanju. Otroci so se lahko igrali, kar so želeli. Življenje v Deseti deželi se je zdelo popolno. Dokler nas niso odkrili ljudje iz našega sveta. Začela se je borba za preživetje. Ljudje iz Desete dežele se niso znali braniti ali boriti. Še nikoli v življenju niso doživeli česa takega.
Kmalu je tudi mene nekaj zadelo. Zbudil sem se v sobi na mehki postelji. V njej je bila lesena omara. Postelji se je približala medicinska sestra in mi povedala, da sem bil ranjen. Začel sem ji pripovedovati o Deseti deželi. Sestra se je le nasmehnila in mi povedala, da že nekaj dni ležim v postelji.
LEGENDA DESETIH DEŽEL
Legende, resnične ali neresnične, nas spremljajo že vse življenje. Zagotovo ste že slišali o groznih pošastih, samorogih, morskih deklicah, pa o legendah, ki opisujejo kulture. Vendar, ali si že slišal o legendi desetih dežel? Če ne, se glasi tako:
Daleč stran od vseh mest, vseh vasi in vseh ljudi, tam na robu sveta se skriva deset magičnih dežel, vsaka naslednja je lepša kot prejšnja. Navadni ljudje še teh magičnih svetov niso videli, so pa zanj le slišali. Po informacijah, ki so prispele do mojih ušes, se dežele močno razlikujejo, zato vam bom vsako morala predstaviti posebej. Pa začnimo s prvo.
Prva dežela, ki je najbližja našemu svetu, se imenuje Kraljestvo Noči. Čeprav ime nakazuje na večno temo, pa tukaj skorajda ni kotička, ki ga ne bi oblivala svetloba čarobnih dreves. Zagotovo se sprašujete, kaj sploh so čarobna debla? No, naj vam povem, da prebivalci te dežele živijo v drevesih, katerih lubje se blešči bolj kot vse luči na svetu skupaj.
Druga dežela se imenuje Goblina. Tukaj prebivajo majhna bitjeca imenovana Goblinci, ki živijo v gobah. Življenje tukaj je mirno in sproščujoče, zato si veliko ljudi želi od vseh dežel obiskati prav to, vendar naj vam povem, če bi naša noga vstopila v to deželi, bi po vsej verjetnosti pohodili več prebivalcev, kot smo kdaj mravelj.
Ko prepotujemo prvo in drugo deželo, se znajdemo v tretji, z imenom Zlati zobje. Ime je kar čudno, kaj ne? Tukaj se vse vrti okoli zlata, zato lahko uganete, da prav tukaj živijo pirati in pomorščaki, željni novih odkritij. Njihove hiše se nahajajo na vodi, za lažji in hitrejši dostop do morja.
Ker smo že pri vodi, naj vam predstavim še četrto deželo po imenu Mermadija. Pravijo, da tukaj prebivajo najlepša bitja sveta ‒ sirene. Podmorsko kraljestvo predvsem slovi po najlepših draguljih in biserih sveta. Vendar naj vas opozorim, če ste katere vrste pomorščak, se izogibajte tej deželi, saj jih sirene prezirajo.
No, pa smo že na sredini s peto deželo, Nebeška vrata. Tukaj se dežele glede na lepoto začnejo stopnjevati. Prebivalcem te dežele hrbet okrašujejo mogočna krila, ki pripomorejo k življenju nad oblaki. Prav ste slišali, to je svet nad oblaki. Ker je tako visoko na nebu, se skorajda dotika sonca.
Naslednja dežela je šesta dežela, imenovana Luknja. Čeprav ime ni najizvirnejše ali spodbudno za obisk dežele, pa je to ena izmed najbogatejših dežel od vseh desetih. Prebivalci, imenovani tudi Jamničarji, živijo v jamah, posutih z neskončnim številom kristalov in drugih dragih diamantov.
Sedma dežela se skriva globoko v puščavi, za katero bi mislili, da ni najboljši kraj za preživetje, vendar se motite. Puščave so znane po pomanjkanju vode in hrane, ampak tukaj je več pitne vode kot kjer koli drugje na svetu. Oh, pa res, pozabila sem na ime. Ta obilna dežela se imenuje Ozajija.
Seveda pa ne smemo pozabiti na deželo Trstijo. Prav ta, osma dežela je pokrita z neskončnim gozdom. V njej se skrivajo bitja in živali, ki jih človeško oko še ni videlo. Vendar, da si ne bi mislili, da so živali tukaj neumne, kje pa. Prebivalci te dežele so najpametnejši na vsem svetu, pa ne samo na svetu, temveč celem vesolju. Če mi ne verjamete, preverite sami.
No, tako pa pristanemo že v predzadnji deželi imenovani tudi Skrita dežela. Skriva se za mnogimi gozdovi, trnji, rekami in jezeri, vendar se je vredno potruditi in priti prav tja. Tukaj živijo vile, škrati ter mnoga druga bitja, za katera ste slišali samo v pravljici. Ne glede na njeno lepoto se niti malo ne primerja z Deseto deželo.
Deseta dežela. Ljudje pravijo, da je dežela sanj, fantazije, magije. Vam povem skrivnost? Nihče zares ne ve, kako izgleda Deseta dežela. Deseta dežela ni opisana v nobenem mitu, nobeni legendi, nobeni zgodbi, nobeni pesmi. Ostane nam samo naša domišljija. Pa veš, prav zato je tako posebna, saj si vsak človek, vsaka glava in vsak um predstavlja nekaj drugačnega in prav to je čar desete dežele.
ZAKLAD NA DESETIH STRANEH
»Na desetih straneh česa? Morja? Neba? Kako ga lahko najdem?« so se spraševali ljudje daleč naokrog. Nihče ni zares vedel, kje ga je možno najti, niti kaj je v njem. Slišali so le stare mite in legende o njem ter njegovi moči, moči skritega zaklada.
Ti miti so prišli tudi na uho potujočega pevca, ki se je ravno odpravljal na okoliški grad. Na svojih potovanjih je slišal na tisoče zgodb o iskanju tega čudežnega zaklada, a nikoli jim ni verjel. »Kaj mi bo en navaden zaklad,« si je mislil in bil zadovoljen s svojim skromnim življenjem potujočega pevca s piščaljo.
Ko je prišel na grad in odpel svojih 10 pesmi, je slišal, da tudi graščaki govorijo o tej legendi. »Ah, ko bi le poznali pot,« so godrnjali. Hitro je brez pomisleka skočil v pogovor. »Jaz poznam pot,« je rekel. Oni so ga le čudno gledali in si mislili svoje. Pogumno je nadaljeval: »Na svoji poti sem slišal in videl že veliko stvari. Popotniki iz vseh koncev sveta so mi pripovedovali o njihovih potovanjih in marsikaterih skrivnostih.«
Graščaki niso mogli verjeti, kaj slišijo. Da navaden pevec pozna pot? Pot do zaklada? Na začetku so mislili, da se norčuje in poskuša igrati dvornega norčka, kakor je zanj to pač značilno. Graščaki so previdno poslušali vsako njegovo naslednjo besedo. Upali so, da jim bo ponesreči ali pa tudi ne izdal kakšno pomembno informacijo o poti. Kakor pameten pa je pevec bil, je vedel, da lahko iz te majhne skrivnosti izlušči marsikaj dobrega. Graščaki so si ta zaklad želeli tako močno, a kaj, ko je bil potujoči pevec edina pot do njega. Pevcu so obljubili polovico. Polovico zaklada, kakršen pač bo. Pevec se na začetku ni strinjal, a je videl, da je zdaj to edina in najboljša pot.
Takoj naslednji dan so krenili na njihovo avanturo. Pevca je začelo malo skrbeti glede vsega, kaj ga čaka na njihovi poti.
Ni minilo dolgo, ko so prišli v staro vasico. Bila je že zelo uničena in v njej je živelo le malo ljudi. Tamkajšnji prebivalci so do njih bili zelo gostoljubni, a graščaki so jim želeli pokrasti še tisto malo hrane, ki so jo imeli. Pevec jih je poskušal ustaviti, a kaj ko je bil sam proti desetim dobro oboroženim možem.
Naslednji dan po tem ko so graščaki uničili vse, so nadaljevali njihovo majhno potovanje. Iz dneva v dan so tako doživljali nove dogodivščine, če lahko temu sploh tako rečemo. Graščaki so po vsej njihovi poti kradli kmetom in uničevali njihove domove oziroma delali vse, česar prav od njih ne bi pričakoval. Pevec je tako malo po malo izgubljal potrpljenje. On je bil dober človek, a pri tem ni mogel storiti nič. Obljubil je graščakom, da jim pomaga na poti in oni so mu obljubili polovico zaklada. Sam bog ve, kaj bi mu storili zdaj, če bi to obljubo kar tako preklical. Sam o tem ni upal niti pomisliti, sploh zdaj, ko je videl, kakšno moč imajo nad vsem, zato je raje samo upošteval njihova navodila.
Minilo je 10 dni, odkar so prvič zapustili grad, in še vedno niso našli zaklada. Graščaki so postajali nejevoljni, pevec pa živčen, saj se jih je bal. Na pevčevo srečo so še isti dan prišli do cilja, do jame, do mesta, kjer bi se naj nahajal zaklad. To je bilo točno na stičišču 10 kraljestev. Očitno je pevec slišal prav, vse te legende in miti niso bile laž! Bile so čista resnica tako kot zaklad.
Graščaki niso mogli verjeti svojim očem, bili so tako navdušeni, da so končno prišli do cilja, da so za sekundo pozabili na pevca in ta jim je hitro pobegnil ter se skril v jamo. Graščaki so ga iskali povsod, saj niso želeli, da bi komu povedal o vseh grozotah, ki so jih počeli na poti. V jami je pevec našel skrinjico, na njej pa listek, na katerem je pisalo: »Tistemu, ki si to zasluži.« Ni vedel, kaj bi to naj pomenilo, a je vseeno odprl skrinjico in v njej našel zlato piščal. Prav takšno, kot jo je imel o, kot majhen deček. Ni si mogel pomagati, da je ne bi zaigral in glej, iz nje je prihajala tako lepa melodija, ne le melodija, ampak tudi ta poseben blišč, blišč, ki je oznanjal, da je on tisti, ki si resnično zasluži ta čaroben zaklad!
Tako veselo je igral, da ni niti opazil, da to ni navadna piščal. Tistemu, ki jo igra, ne samo igra, tistemu, ki jo resnično čuti, se v življenju uresniči 10 pomembnih želja. Pevec je tako dalje živel svoje srečno, a preprosto življenje in teh želja ni porabil samo zase, ampak tudi za ljudi, za katere je vedel, da si jih resnično zaslužijo!
UGRABITEV 10
»Fant iz Evropske ulice ugrabljen!« se je glasilo na sprednji strani časopisa. Nekaj sem morala narediti, saj je bil že deveti ugrabljen otrok tistega tedna. Pohiteti sem morala, saj pri desetih ugrabljenih otrocih ugrabitelji postanejo morilci in otroke počasi drug za drugim pričnejo pobijati.
Sem agentka in detektivka Chroft. Nihče ne pozna mojega imena, vsi me kličejo Chroft ali pa Chroftova … Razrešila sem že več kot 100 primerov ugrabljenih, a ta primer mi je dolgo delal preglavice. Sama sem tudi zelo uspešna z orožjem in pretepanjem, saj sem bila hči velikega mafijca v New Yorku. Pomembna beseda: »Bila«. Moj oče je bil zelo bogat, a nevaren človek. Imel je zasebno podjetje, a ko nekaj ni šlo po njegovem planu, je pobil vsakega, ki se mu je postavil po robu. To je storila tudi moja mati in zato drago plačala. Zaprl jo je v kletko s krvoločnimi tigri, od takrat je nihče ni videl. Moj oče pa je popolnoma prevzel odgovornost nad mano in me učil bojevanja z orožjem in tudi brez. Želel je, da nasledim njegov posel. Kako pa sem prišla na ta položaj, kjer sem zdaj, pa ti na žalost ne morem zaupati.
Kakorkoli, ta fant je bil že deveti ugrabljeni. Prvo sem odšla do njihove hiše in se razgledala za sumljivimi rečmi. Ničesar ni bilo tako kot pri drugih. Okna so bila popolnoma nova, brez praske. Prav tako tudi vrata. A njegova starejša sestra je nekaj videla. Tistega večera so z družinskimi člani večerjali, ona, brat, prijatelj in njegova majhna sestrica so odšli na sprehod po ulici. Zagledali so zelo star avtodom. Otroka sta stekla k njemu in ga začela obmetavati s kamenčki. Dan za tem fanta ni bilo več, prav tako tudi avtodoma ne.
Začeli smo iskalno akcijo za tem avtodomom, našli smo ga sredi gozda, v njem je bila kri! Kri je bila po testu DNK nedvomno fantova. Starši so izgubljali živce, oče je pričel preklinjati, mati pa je padla v popolno depresijo. Zagotovila sem jim, da bom njihovega otroka našla. Iskali smo dalje. Opazili smo, da manjka fantov plišast zajček.
Potem pa ne vem, od kod dobim pismo, da ima vse otroke on ali ona. Podpis je bila slika labirinta. Labirint je bil zelo zapleten, a ko sem ga prenesla na računalnik, sem zagledala številko! Glasila se je: »22453386864638987«. Nemogoče je, da bi bila to hišna številka ali telefonska, zato smo poskusili s koordinati. Našli smo kraj, kjer bi lahko bili.
Mene in specialce so poslali na ogled območja. Tam je bila zelo čudna in stara hiša. Odprla nam je stara ženica. Imela je sina, a ta je imel diagnozo avtizma. Zato ni bil zmožen živeti sam. Starki je bilo ime Matilda, njenemu sinu pa Olie. Želeli smo preiskati hišo, a se je Matilda branila.
Podrli smo vrata in vstopili v hišo, a v njej ni bilo več Matilde, le še Olie. Odpeljali smo ga na postajo, kjer smo ga izprašali, a ni ničesar odgovoril. Govoril je le: »Majhen deček joče v sobani, majhen deček joče v sobani…« Dali smo mu list papirja in pričel je risati. Risal je čudne simbole kot labirint! Pograbila sem njegovo sliko in jo začela opazovati, on pa se prikrade do mene in vzame pištolo. Najprej je meril vame, nato pa ustrelil sebe.
Vedeli smo, kam moramo, odšli smo nazaj v Matildino hišo in jo preiskali, našli smo skrivni vhod v podzemlje. Jaz in še nekaj drugih najboljših specialistov smo se odpravili dol.
Našli smo nekaj! Otroke! Vseh devet pogrešanih otrok je bilo v kleti. A niso bili dobro, bili so popolnoma bledi in lačni, reševali pa so labirinte. Našli smo tudi Matildo, mešala je neko posebno pijačo, ki jo je dajala otrokom, da se niso zavedali, kje so, kot nekakšna droga. Želela je streljati na nas, a je bila prepočasna. Mrtva je obležala na tleh. Otroke smo odpeljali v bolnišnico, kjer so jih pričakali starši. Ničesar se niso spomnili, le teme in groznega glasu.
To je bilo zelo blizu, saj je Matilda že imela plan za ugrabitev desetega otroka in kasnejše smrti drugih.
Chroft
